Jedro

Na podlagi dejstev, da je tožnik delal na višini treh metrov, da so bili v delovnem okolju prisotni hlapi številnih kemikalij ter da je obstajala možnost povišanih koncentracij hlapov kemikalij v delovnem okolju, je zaključiti, da je v konkretnem primeru, upoštevajoč preplet (izpostavljenih) okoliščin, tožnik opravljal nevarno dejavnost, oziroma delo s povečano nevarnostjo. Prežeče nevarnosti bi delodajalec eventuelno sicer lahko zmanjšal, a vendarle ne do take mere, da bi se konkretna nevarnost lahko spustila pod pravni standard povečane nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 15.704,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2008 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.777,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik. V sodbi ni navedenih razlogov o ključnih dejstvih in sicer, ali je bil tožnik na delovnem mestu v stiku z nevarnimi snovmi in ali opravlja nevarno delo. Sodišče pri presoji tudi ni uporabilo določbe 8. člena ZPP, zmotno je uporabilo materialno pravo. Ugotovitev sodišča, da ni podana objektivna odgovornost, je povsem v nasprotju z izvedenskim mnenjem ZVD, iz katerega izhaja, da je tožnik delal z nevarnimi kemikalijami, kar se šteje za delo, kjer obstaja večja nevarnost za poškodbe in zdravstvene okvare in gre zato za nevarno delo. Povsem v nasprotju s temi ugotovitvami pa sodišče ugotavlja, da se kemikalije, s katerimi se je na delovnem mestu srečeval tožnik, ne morejo šteti za nevarne. Sodišče za take zaključke nima zadostnega znanja o lastnostih kemikalij, s katerimi se je na delovnem mestu srečeval tožnik. Tožnik je delal na nevarnem delovnem mestu, toženka pa bi morala dokazati, da škoda ni nastala kot posledica te nevarne dejavnosti in bi se tako lahko razbremenila odgovornosti. Toženka ni izkazala nobenega drugega utemeljenega razloga za tožnikov padec, zato je njena odgovornost ostala neizpodbita. Tudi iz same izjave o varnosti z oceno tveganja nedvomno izhaja, da so na samem delovnem mestu tožnika prisotne nevarnosti, ki jih predstavljajo tudi dejavniki v zvezi z načinom delo in razporeditvijo delovnega mesta (delo na višini, zdrsi, možnost spotikov, padcev), da se teh nevarnosti ne da odstraniti, niti ni mogoče dela organizirati na drug način ali s pomočjo mehanskih pripomočkov. Sodišče je navedlo, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi se delo opravljalo v takih pogojih, da bi predstavljalo nevarno dejavnost in da tožnik ne prihaja v stik z nevarnimi snovmi. Tak zaključek je povsem v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, saj ravno iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost. Da je bilo v času nezgode v delovnem okolju več kemikalij, izhaja že iz same obrazložitve sodbe, da pa je bila koncentracija le teh višja kot ponavadi, pa sta potrdila tako tožnik kot delavec S. P., ki je na zaslišanju izpovedal, da je bil vonj tako izrazit, da se ni mogel zmotiti. Iz obrazložitve sodišča tudi izhaja, da je tožnik imel nekatere znake zastrupitve s kemikalijami, ki so bile v času nezgode prisotne na delovnem mestu, torej zastrupitve ni mogoče izključiti.

Na pritožbo je pravočasno odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru med pravdnima strankama obstoj škodnega dogodka (padec tožnika z višine v proizvodni hali, kjer so se barvale bombažne niti - preja), ni bil sporen. Pač pa je sporno, ali je tožnik pred delovno nezgodo opravljal nevarno dejavnost. Delo na barvalno snovalnem stroju, ki barva bombažne niti, se je opravljalo tako, da ko se stroj ustavi, pomeni, da je serija niti pobarvana in je potrebno nastaviti naslednjo. Menjava partije se opravi tako, da se k stroju nese tri nove mreže, se z njimi povzpne po stopnicah na višino treh metrov ter mreže zamenja. Umazane mreže se odnese po stopnicah na tla ter se jih nato očisti z vodo. Po trditvah tožnika se je z mrežami začel vzpenjati po stopnicah, ko je sredi stopnic postal omotičen. Povzpel se je do vrha stopnic in tam počepnil, vendar ga slabost ni minila, odvrgel je mreže in želel oditi na zrak, stopil je na prvo zgornjo stopnico, nato pa se ne spomni več ničesar do trenutka, ko se je zbudil na tleh.

Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen Obligacijskega zakonika (OZ) (2)). Nevarna dejavnost je tista dejavnost, iz katere glede na konkretne okoliščine izvira večja škodna nevarnost za okolico, ki torej presega tako imenovane nevarnosti vsakodnevnega življenja. Njenega izvajanja kljub potrebni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njenih učinkov. Pojem nevarne dejavnosti je torej pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem konkretnem primeru posebej.

Pritožnik utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje pri oceni pojma nevarne dejavnosti v konkretnem primeru zmotno uporabilo materialno pravo. Pri presoji, ali gre za nevarno dejavnost, je namreč primarno potrebno izhajati iz zatrjevanih okoliščin primera. Tožnik je objektivno odgovornost delodajalca utemeljeval predvsem s trditvami, da je delo opravljal na višini ter da so bile v delovnem okolju stalno prisotne številne kemikalije, ki se uporabljajo v tehnološkem procesu (nekatere se hranijo v plastičnih sodih, ki so lahko tudi odprti). Gre za moker tehnološki proces, saj so ves čas prisotni voda, lug, indigo barvilo, natrijev sulfid in druge sestavine, ki se nahajajo v več kadeh, pri čemer lahko pride tudi do kemičnih reakcij. Nastanejo strupeni hlapi, tako da je v prostoru, kjer se nahaja stroj, vsakodnevno prisotnih veliko različnih strupenih plinov. Delavec lahko hlape vdihava ne da bi se tega zavedal, oziroma ko to ugotovi, je lahko že prepozno. Delodajalec ni predpisal uporabe zaščitnih mask. Toženec se je branil predvsem s trditvami, da ni izkazano, da je bilo delo na dan škodnega dogodka bolj nevarno kot pred tem ter da so bila zagotovljena ustrezna zaščitna sredstva in preventivni ukrepi (izpit iz varstva pri delu). Delavci so imeli kot zaščitno sredstvo predpisano tudi masko, ki so jo imeli v vsakem trenutku na razpolago in navodila v zvezi z njeno uporabo, zato je do nevarnega okolja (vžiga hidrosufita ob škropljenju z vodo) lahko prišlo zaradi tožnikovega malomarnega ravnanja.

Sodišče prve stopnje pri materialnopravni subsumciji ni celovito izhajalo iz dejstvene podlage. Najprej je brez utemeljitve sprejelo zaključek izvedenca ZVD, da ni šlo za delo na višini (sicer je ugotovilo, da so bile stopnice visoke 3 metre), kar ni pravilno, saj so materialnopravni zaključki v rokah sodišča in ne izvedenca, ki je zgolj pomočnik sodišča za strokovna vprašanja. Nadalje je povzelo izvedensko mnenje ZVD, da je tožnik delal z nevarnimi kemikalijami in da gre po oceni izvedenca za nevarno delo, vendar je zatem zaključilo, da kemikalije, s katerimi je delal tožnik, ne predstavljajo povečane nevarnosti. Ugotovilo je namreč, da je bilo v času delovne nezgode v delovnem okolju več kemičnih snovi, in sicer natrijev sulfid, natrijev hidrosulfit, indigo, škrob, dušik, natrijev hidroksid, klorovodikova kislina, žveplova in ocetna kislina, katerih koncentracije niso znane, niti ni znano, ali so bile povišane. Ugotovilo je, da je zelo malo verjetno, da bi do težav tožnika pred padcem prišlo zaradi hlapov natrijevega hidroksida oziroma klorovodikove, žveplove ali ocetne kisline ter da je tožnik imel nekatere znake zastrupitve s kemikalijami, ki pa so bili nespecifični. Očitno je torej, da je sodišče prve stopnje opisane okoliščine primera, ki jih je nujno potrebno obravnavati celovito, obravnavalo ločeno in nepovezano.

Na podlagi navedenih in pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, predvsem dejstva, da je tožnik delal na višini treh metrov, da so bili v delovnem okolju prisotni hlapi številnih kemikalij ter da je obstajala možnost povišanih koncentracij hlapov kemikalij v delovnem okolju (poleg tega tudi ni bil zatrjevan mehanizem, ki bi preprečeval pojav previsokih koncentracij hlapov v zraku), sodišče druge stopnje zaključuje, da je v konkretnem primeru, upoštevajoč preplet (izpostavljenih) okoliščin, tožnik opravljal nevarno dejavnost, oziroma delo s povečano nevarnostjo. Prežeče nevarnosti bi delodajalec eventuelno sicer lahko zmanjšal, a vendarle ne do take mere, da bi se konkretna nevarnost lahko spustila pod pravni standard povečane nevarnosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zaključka, da je tožniku nastali škodni dogodek posledica opravljanja nevarne dejavnosti, v zvezi s temeljem zahtevka namreč še ni bila izčrpana trditvena podlaga glede oprostitvenih razlogov v smislu 153. členu OZ.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.