Jedro

Z odločbo prvostopenjskega organa z dne 3. 1. 1999 je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec – otrok ubitih talcev. Tožnica je dne 9. 11. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja kot v zahtevi iz leta 1999. Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca pravilno zavržena.

ZZVN je bil od svoje izdaje v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja – begunca ter predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z odločbo št. 130-607/2009 z dne 23. 12. 2009 odločil, da se zahtevku tožnice ugodi in se ji priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja – begunke (pregnanke) za čas, preživet v begunstvu od 28. 10. 1943 do 15. 5. 1945, s tem pa tudi pravica do mesečne rente za čas od 1. 12. 2000 dalje, pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 12. 2009 dalje, čas preživet v begunstvu pa se tožnici upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Tožnica se z odločbo ni strinjala in je vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala, da ji pravice iz navedenega statusa pripadajo od 1. 7. 1999 dalje, ko je bil uveljavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Drugostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo z dne 4. 6. 2010 zavrnil pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo in nato odločil, da se prvostopenjska odločba odpravi in vloga tožnice zavrže. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 18/03 s spremembami) in sicer na določbe 1., 2. in 24. člena. Pojasni, da kot izhaja iz spisne dokumentacije, je tožnica dne 9. 11. 2009 vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunke (pregnanke) in temu ustrezne pravice. S prvostopenjsko odločbo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunke – pregnanke in pravice, ki iz tega statusa izhajajo, z dnem 1. 12. 2009. V upravnih spisih pa se nahaja tudi odločba istega prvostopenjskega organa z dne 3. 11. 1999, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja – otroka ubitih talcev, zavrnjena pa je bila njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunke – pregnanke in pripadajočih pravic. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna dne 24. 11. 1999, izvršljiva pa je postala z dnem 30. 11. 1999, ko je bila tudi revizijsko pregledana.

Drugostopenjski organ je skupaj s posameznimi spisnimi listinami vpogledal tudi v odločbo Upravne enote Domžale z dne 23. 11. 2000, iz katere izhaja, da je bratu tožnice A.A., priznan status žrtve vojnega nasilja – begunca za čas pregnanstva s pripadajočimi pravicami. Enaka situacija izhaja tudi iz revizijsko pregledane odločbe Upravne enote Kranj, z dne 16. 2. 2001, s katero je bil sestri tožnice B.B., priznan status žrtve vojnega nasilja – begunke za čas begunstva s pripadajočimi pravicami. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na 2. odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem pritožbeni organ preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon. Sklene, da prvostopenjski organ ni preizkusil zahteve skladno z določbo 1. odstavka 129. člena ZUP in je ni zavrgel, saj je bilo v zadevi z odločbo z dne 3. 11. 1999 že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka v tej zadevi. S tem je bila pri obravnavani zadevi na prvi stopnji storjena bistvena kršitev postopka. Zaradi navedenega je drugostopenjski organ odločbo organa prve stopnje po 3. odstavku 246. člena ZUP odpravil in pritožbo zavrnil, zahtevek tožnice pa na podlagi 1. odstavka 251. člena ZUP zavrgel. Tožnica se ne strinja z odločitvijo in odločbo izpodbija s tožbo. Pojasnjuje, da ji je bil z odločbo z dne 3. 11. 1999 po modifikaciji zahtevka priznan status žrtve vojnega nasilja – otrok pobitih talcev, ni pa ji bila priznana pravica do doživljenjske mesečne rente, do priznanja pokojninske dobe in pravica do zdravstvenega varstva. Opisani postopek je pri prvostopenjskemu organu potekal v času pred spremembo ZZVN, torej po stari zakonodaji. Meni, da je drugostopenjski organ s svojo odločbo kršil določbe ZUP, ZZVN in tudi 2. in 22. člen Ustave RS. Pojasnjuje, da je to, novo vlogo, vložila šele potem, ko je od svoje hčerke C.C. izvedela, da imata njen brat A.A. ter sestra B.B. pravico do doživljenjske rente in pravico do plačila zdravstvenih storitev, saj jima je priznan status begunca (pregnanec). O tem dejstvu je hči 4. 11. 2009 ustno seznanila delavko na Upravni enoti Sevnica, seznanila jo je tudi, da upravna enota ni bila pri izdaji odločbe seznanjena z vsemi okoliščinami in dejstvi. Hči je v pogovoru z delavko upravne enote ustno zahtevala obnovo postopka, vendar ji je bilo pojasnjeno, da postopka ni mogoče obnoviti, ker so od izdaje odločbe minila že več kot 3 leta. Pojasnjeno ji je bilo, da je edina možnost vložiti nov zahtevek. Delavka upravne enote je po pošti posredovala izpolnjen obrazec, katerega je tudi podpisala, poleg zahtevka pa je priložila še dopis, iz katerega je razvidno, da želi obnovo tega postopka. Upravna enota je ta dopis očitno spregledala. Drugostopenjski organ je z izpodbijano odločbo kršil Ustavo Republike Slovenije (2. člen – Slovenija je socialna in pravna država) in odločil v nasprotju z načelom „reformatio in peius“, saj je, ne glede na revizijski postopek, odločil v pritožbenem postopku v škodo tožnice. V revizijskem postopku pa je bil kršen 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic), saj je ob enakem dejanskem in pravnem stanju odločeno različno. Meni, da ni šlo za odločanje o isti zadevi (ne bis in idem), saj je prvostopenjski organ vodil nov postopek na osnovi novih dejstev, novih dokazov in ob spremenjenih določilih materialne zakonodaje (sprememba ZZVN). Meni, da ji je s takim ravnanjem prizadeta velika moralna škoda, saj ne razume, kako so lahko v isti državi ob enakih dejanskih stanjih in določbah materialnih predpisov, ob istem rezijskem organu, sprejete za otroke iz ene družine različne odločitve. Sodišču najprej predlaga, da tožbi ugodi, odpravi odločbo in samo reši stvar v sporu polne jurisdikcije, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah in razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločba drugostopenjskega organa, ki je na podlagi 1. odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo z dne 9. 11. 2009 za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja begunec (begunca – izgnanca) zavrgel, ker je ugotovil, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. Dejansko stanje med strankama v obravnavani zadevi ni sporno.

Po presoji sodišča je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in zakonita. Po določbi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se je o isti upravni stvari že vodil upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Za istovetnost upravne stvari gre v primeru, če obstoji istovetnost strank ter istovetnost dejanskega in pravnega stanja. Za odločanje o isti stvari gre, če je razlog za uvedbo novega postopka isti, kot je obstajal v prejšnjem postopku oziroma povedano drugače, če naj ima pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku, isto vsebino. Pri tem pravnomočnost prejšnje odločbe preprečuje ponovno odločanje o isti stvari, saj o isti stvari ne moreta obstajati dve odločbi (ne bis im idem).

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bil z odločbo prvostopenjskega organa tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja begunec – otrok ubitih talcev, zavrnjena pa je bila zahteva za priznanje statusa begunke. V 4. odstavku 2. člena ZZVN, ki je veljal v času izdaje navedene odločbe z dne 3. 11. 1999, je bilo določeno, da je po tem zakonu begunec tudi oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945, zaradi izvajanja povračilnih ukrepov okupatorja ali njegovih sodelavcev zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja zaradi NOB, nasilno pregnana iz svojega doma in oseba, ki je bila v času od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ne bi mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Navedena opredelitev žrtve vojnega nasilja – begunca je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 43/99 z dne 4. 6. 1999 in je pričel veljati 20. 6. 1999. Glede na navedeno to pomeni, da je bila v času izdaje odločbe z dne 3. 11. 1999 ta opredelitev že uveljavljena. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, se tožnica zoper odločbo z dne 3. 11. 1999 ni pritožila, odločba pa je bila potrjena s strani revizijskega organa. Tožnica je dne 9. 11. 2009 vložila nov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca, in sicer na podlagi istega dejanskega stanja kot v zahtevi iz leta 1999. Sodišče ob tem dodaja, da je bil sicer ZZVN od svoje izjave v letu 1996 večkrat dopolnjen in spremenjen, vendar pa so bile določbe, ki opredeljujejo status žrtve vojnega nasilja – begunca ter predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev tudi v obravnavani zadevi, enake v letu 1999 ob izdaji prvostopne odločbe, kot v letu 2009 oziroma 2010, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

Ker je bilo torej o tožničinem zahtevku že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 3. 11. 1999, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bila v izpodbijani odločbi drugostopenjskega organa pravilno uporabljena določba 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja – begunca pravilno zavržena. Glede tožničinih navedbe, da je upravni organ glede zahteve njene sestre in brata ob enakem dejanskem stanju odločil drugače, sodišče pripominja, da bi takšna drugačna odločitev drugostopenjskega organa lahko kazala na napačno uporabo materialnega zakona. Glede kršitev Ustave Republike Slovenije, ki jih v tožbi navaja tožnica, sodišče pripominja, da v primeru, ko gre za upravni spor o zakonitosti upravnega akta, preizkus zakonitosti uporabe materialnega in procesnega zakona obsega tudi skladnost odločitve z določbami Ustave Republike Slovenije, vendar kršitev, ki jih zatrjuje tožnica, sodišče pri tem preizkusu ni našlo.

Tožnica v tožbi tudi navaja, da o njenem predlogu za obnovo postopka ni bilo odločeno. Predmet presoje v tem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, v kolikor pa tožnica meni, da o njenem predlogu za obnovo postopka ni bilo odločeno, lahko od pristojnega organa zahteva izdajo odločbe.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in skladna z določbami zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka je vsebovan v izreku o zavrnitvi tožbe in temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.