Jedro

Iz podatkov spisa in sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil toženec na analizo DNK vabljen vsaj desetkrat, vendar se odvzema krvi ni udeležil. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu o dokaznem bremenu (216. člen ZPP). Tako je sodišče tudi ravnalo, pri tem pa ni zanemarilo svoje dolžnosti, da mora imeti vsaka stranka možnost sodelovanja v postopku. Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki pa ima v zakonu predvidene posledice - odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvotoženec naravni oče tožnika, ki ga je dne 23.4.1972 izven zakona rodila drugotoženka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo prvotoženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je prvotoženec (naprej toženec) vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče premalo pretehtano upoštevalo okoliščino, da je bila tožba vložena le tri dni pred potekom prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Razširitev tožbe na mater je bila storjena po prekluzivnem roku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je izvedlo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik, tistih, ki jih je predlagal toženec, pa ne. Tudi ta okoliščina predstavlja kršitev določb pravdnega postopka in kršitev načela kontradiktornosti postopka. Toženec po 20.7.1971 ni bil več v Sloveniji, zato fizični kontakt s tožnikovo materjo ni bil mogoč, kar izključuje možnost, da bi bil toženec tožnikov naravni oče. Priče, ki jih je toženec predlagal, bi potrdile čas toženčeve odsotnosti iz Slovenije. Toženec ni odklanjal analize DNK, le postopka odvzema krvi se ni udeležil. Za tako ravnanje je imel zdravstvene razloge. V reviziji toženec zatrjuje, da bi se sedaj kljub svojim pomislekom postopka analize DNK udeležil. Revizija še dodaja, da ni cilj postopka izpolnitev rubrike "oče" v matični rojstni knjigi, ampak je cilj pridobitev premoženja, ki ga toženec ima.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki je ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri presoji utemeljenosti revizije vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Ti sta ugotovili, da sta se tožnikova mati in toženec spoznala januarja 1971 in imela intimne stike kakšne tri mesece kasneje in vse do avgusta 1971, torej tudi v času, kritičnem za zanositev. Zadnjo menstruacijo je imela tožnikova mati 22.7.1971. V istem času tožnikova mati ni imela stikov z drugimi moškimi. Toženec je bil v času prijateljevanja s tožnikovo materjo poročen, kar je bil en izmed razlogov, da mu tožnikova mati ni povedala za nosečnost. Po rojstvu se je odločila, da pristojnemu matičnemu uradu ne bo povedala očetovega imena. Šele po otrokovi polnoletnosti mu bo povedala, kdo je njegov naravni oče. Tožnikova mati se je namreč poročila z drugim moškim, ki ga je tožnik najprej štel za svojega očeta. Kasneje je ugotovil, da njun odnos ni takšen, kot naj bi ga imela oče in sin, zato je začel mater spraševati, kdo je njegov pravi oče. Mati je z odgovorom odlašala do tožnikove polnoletnosti, nato pa mu je povedala očetovo ime. Tožnik se je nato po tehtnem premisleku odločil, da želi imeti v rojstnem matičnem listu izpolnjeno rubriko z imenom očeta, zato je vložil tožbo.

Toženčevi očitki, da sodišče ni dovolj tehtno upoštevalo okoliščine, kdaj je bila tožba vložena, nikakor ne morejo predstavljati kršitve določb pravdnega postopka. Odločilno je, da je bila tožba vložena pravočasno, torej v petih letih šteto od takrat, ko je tožnik postal polnoleten (drugi odstavek 92. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 15/76 do Ur. l. RS, št. 16/2004, ZZZDR). Sodišče jo je obravnavalo meritorno, ne da bi pred tem presojalo morebitne pomanjkljivosti glede pasivne legitimacije pravdnih strank oziroma nujnega sosporništva. Vendar je tožnik še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje pravilno označil toženo stranko, torej: očeta (takrat še domnevnega) in mater. Ni odločilno, da je to storil po preteku prekluzivnega roka. Pomembno je, da je to storil pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje; pač glede na okoliščino, da je sodišče tožbo že vsebinsko obravnavalo in upoštevajoč določilo drugega odstavka 191. člena ZPP. Odločilno pa je tudi, da je toženec to odločitev sodišča izpodbijal šele v reviziji, ne pa tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ti revizijski očitki so tako celo nedovoljeni, saj bi smel toženec to odločitev v revizijskem postopku izpodbijati šele potem, ko bi bil z enakimi očitki neuspešen v pritožbi.

Sodišče o zahtevku odloči na podlagi dejstev, ki jih ugotovi iz predlaganih in izvedenih dokazov, ko jih presodi vsakega posebej in vse skupaj (8. člen ZPP). Katere dokaze bo sodišče izvedlo, je stvar procesnega vodstva. Sodišče mora odločiti, kateri so tisti dokazi, ki so pomembni za ugotovitev pomembnih (pravno odločilnih) dejstev (213. člen ZPP), da bo o zahtevku moč odločiti. O zaslišanju predlaganih prič oziroma o tem, ali jih bo sodišče sploh zaslišalo, se odloči na podlagi dokaznega predloga. Ta mora obsegati, poleg podatkov o naslovu in zaposlitvi priče, tudi navedbe o tem, kaj naj bi priča sploh povedala (237. člen ZPP). Toženec je zaslišanje prič (predvsem J.L.) predlagal z obrazložitvijo, naj bi vedel povedati, da je imela tožnikova mati v kritičnem času za zanositev stike tudi z drugimi moškimi. Tak dokazni predlog je sodišče zavrnilo, ker ni našlo razloga za dvom o tem, da je toženec imel intimne stike s tožnikovo materjo. Šele v reviziji pa toženec trdi, naj bi ista priča povedala, da je bil toženec v času, kritičnem za zanositev, odsoten iz Slovenije. Za to okoliščino (svoje domnevne odsotnosti) je toženec vedel ves čas in ni zanjo izvedel morda šele med postopkom. Dokazni predlog, ki je prvič postavljen šele v izrednem pravdnem sredstvu, ob dejstvu, da je toženec ves čas vedel za pričo (in očitno tudi za vsebino v reviziji postavljenega dokaznega predloga o vsebini pričanja), je prepozen. Revizijsko sodišče ga zato ni smelo upoštevati. Tudi ta revizijski očitek torej ni utemeljen.

Revizija trdi, da toženec ni odklanjal analize DNK, ampak se je le ni udeležil. Iz podatkov spisa in sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil vabljen vsaj desetkrat, vendar se odvzema krvi ni udeležil. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Tako je sodišče tudi ravnalo in ob tem ocenilo, da glede na številne možnosti, ki jih je toženec imel, da bi se postopka odvzema krvi udeležil, tega pač ne želi storiti. Procesna strogost, ki od strank zahteva aktivno sodelovanje v postopku, je bila namen zakonodajalca, njen cilj pa čim večja ekonomičnost postopka. Sodišče je ravnalo v skladu s tem načelom, pri tem pa ni zanemarilo svoje dolžnosti, da mora imeti vsaka stranka možnost sodelovanja v postopku. Procesna neaktivnost stranke je njena možnost, ki pa ima v zakonu predvidene posledice - odločanje ob upoštevanju tistih dokazov, ki jih sodišče lahko izvede.

Po presoji revizijskega sodišča je bilo tudi materialno pravo v postopku pravilno uporabljeno. Sodišči sta odločili, da je toženec naravni tožnikov oče v skladu z že citiranim 92. členom ZZZDR.

Revizija ne vsebuje nobenih takih razlogov, ki bi vzbujali dvom o pravilnosti odločitve. Revizijski očitki o motivu za vložitev tožbe ne sodijo med pravno relevantne okoliščine, zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

Ker trditve v reviziji niso utemeljene, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).