Jedro

Ureditev upravnega spora po ZUS-1 temelji na pravnem varstvu položaja posameznika, kar pomeni, da lahko tožnik v njem uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist. Zato 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa zavrženje tožbe, v kateri tožnik ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega ali splošne interese. To namreč pomeni, da ne zahteva pravnega varstva, kakršnega mu zagotavlja upravni spor oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo upravljavcem lovišč, naštetim v odločbi, dovolila odvzem iz narave z odstrelom 222 osebkov vrste rjavi medved na območjih in pod pogoji, natančneje določenimi s tabelo, ki je del izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnica v tožbi navaja, da bi toženka morala v postopek pred izdajo odločbe povabiti predvsem upravljavce lovišč (lovske družine), na katerih se bo opravil predvideni odvzem, saj so to osebe, ki so zavezane izvršiti odvzem na podlagi koncesijskih pogodb. Ker jim toženka nalaga določeno obveznost, je jasno, da bi morale biti tudi stranke postopka. Za upravljavce lovišč je nujno, da sodelujejo v postopku, saj najbolje poznajo razmere v svojih loviščih. Tožnica je o svojem mnenju že obvestila toženko tekom upravnega postopka, ker pa je ni upoštevala zoper odločbo vlaga tožbo zaradi kršitve določb postopka. Toženka je bistveno kršila pravila postopka, saj ni poskrbela, da bi v postopku bili udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi oziroma obveznosti bi lahko vplivala odločba. Ne strinja se s toženko, ki v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi, da so upravljavci lovišč zastopani preko območnih združenj upravljavcev lovišč (OZUL), saj le ta nimajo ex - lege pravne podlage za zastopanje lovskih družin v upravnem postopku. Po mnenju tožnice je obveznost iz izreka sicer materialnopravno pravilna in ustrezno pojasnjena v obrazložitvi. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se ji povrnejo stroški postopka.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med temi pogoji je tudi, da tožnik v tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

5. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

6. Ureditev upravnega spora po ZUS-1 temelji na pravnem varstvu položaja posameznika, kar pomeni, da lahko tožnik v njem uveljavlja le svojo (subjektivno) pravico ali pravno korist. Zato 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa zavrženje tožbe, v kateri tožnik ne varuje lastnega pravnega položaja, temveč pravice ali pravne koristi koga drugega ali splošne interese. To namreč pomeni, da ne zahteva pravnega varstva, kakršnega mu zagotavlja upravni spor oziroma ne izkazuje pravovarstvene potrebe.1 To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

7. Kot je razvidno iz tožbe, je tožnica sprožila upravni spor, ker meni, da je toženka zagrešila bistveno kršitev postopka po ZUP, s tem ko ni povabila k udeležbi upravljavcev lovišč. To pa pomeni, da s tožbo ne varuje lastnega pravnega položaja, kar bi se kazalo v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila spremembo ali izboljšanje pravnega njenega položaja, ampak uveljavlja pravico (sodelovati v postopku) za drugo osebo, tj. za upravljavce lovišč.

8. Morebiten uspeh tožbe ne bi spremeni oziroma izboljšal pravnega položaja tožnice, saj je bila stranka postopka.

9. Ker iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi lahko z morebitnim uspehom s tožbo prišlo do spremembe ali izboljšanja pravnega položaja tožnice (ampak tretje osebe), je sodišče skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 **Kmecl, A.**: 36. člen, v: **Kerševan, E. (ur.)**: Zakon o upravnem sporu s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 243.