Jedro

Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi vedel povedati, kaj o obsojencu, ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi bili predlagani priči znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi steenami. S takšnim rtavnanjem obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se z dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten.

V primeru zavrnitve dokaznega predloga, lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A

1.Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo II K 20424/2019 z dne 10. 1. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega; pod točko 1 kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), pod točko 2 pa za dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Za tretje očitano kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, ki naj bi ga storil na škodo mld. hčerke B. B. ga je oprostilo obtožbe. Na podlagi prvega odstavka 191. člena KZ-1 mu je za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivi dejanji pod točko 2; za kaznivo dejanje storjeno na škodo mld. hčerke C. C. mu je na podlagi drugega odstavka 192. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje storjeno na škodo mld. hčerke D. D. pa mu je na podlagi drugega odstavka 192. člena KZ-1 določilo kazen 10 mesecev zapora. Nato mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje kot določene navedene kazni in kazen eno leto in šest mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 50352/2021 z dne 25. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. II Kp 50252/2021 z dne 21. 7. 2022, ki je postala pravnomočna dne 25. 7. 2022, izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, skladno s tretjim odstavkom 97. člena ZKP pa odločilo, da stroški postavljenih pooblaščencev oškodovank iz tretjega odstavka 65. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 20424/2019 z dne 5. 4. 2024 pritožbama obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje, v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 pod točko I. 1. izreka besedilo "marca 2008" nadomestilo z besedilom "1. 11. 2008", in obsojencu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določeno kazen znižalo na eno leto in štiri mesece zapora, nato pa mu, ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni eno leto in deset mesecev zapora za kaznivi dejanji po drugem odstavku 192. člena KZ-1 in eno leto in šest mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I K 50352/2021 z dne 25. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 50352/2021 z dne 21. 7. 2022, ki je postala pravnomočna dne 25. 7. 2022, po prvem odstavku 55. člena KZ-1 in 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta zapora. V preostalem delu je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo.

2.Zoper pravnomočno sodno odločbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo četrtega odstavka 329. člena ZKP ter zaradi kršitve pravice do obrambe in predlagali, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe. Pojasnjujejo, da sodišče ni zaslišalo s strani obrambe, predlagane priče E. E., ki bi vedel kaj povedati o obsojencu, ni vpogledalo v vsebino USB ključka, o stanju v družini obsojenca in ni postavilo izvedenca psihiatra ali psihologa, ki bi se seznanil z vsebino spisa, nato opravil razgovor z obsojenčevimi hčerkami in poskusil razčistiti dejansko stanje. V nadaljevanju še ocenjujejo, da je sodišče kršilo tudi druge določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe, s tem, da je sodišče kršilo eno temeljnih načel kazenskega prava in sicer načelo domnege nedolžnosti. Menijo, da tožilstvo v konkretnem primeru svojega dokaznega bremena ni zmoglo. Obsojencu namreč, po oceni zagovornikov, ni bilo onkraj razumnega dvoma dokazano, da je storil očitana mu kazniva dejanja, zato bi ga moralo sodišče oprostiti.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Meni, da uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ni podana. Pojasnjuje, da iz meril izoblikovanih v ustaljeni ustavnosodni presoji, presoji Ustavnega sodišča in iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, izvesti pa mora dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega obramba utemelji potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Poudarja, da sodišče dokazni predlog lahko zavrne, kadar je zaradi jasnosti zadeve njegova izvedba odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali pa za zadevo nima pomena, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali pa če je dokazni predlog podan z namenom zavlačevanja. Prav tako sodišče ni dolžno izvesti dokaza, če izvedba le tega na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, vendar pa mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče postopalo v skladu z navedenimi merili odločanja o dokaznih predlogih, pritožbeno sodišče pa je enake navedbe v pritožbi utemeljeno zavrnilo. Zatrjuje, da se zahteva za varstvo zakonitosti, z razlogi, ki jih je navedlo sodišče glede zavrnitve dokaznih predlogov, vsebinsko ne sooči, zato je tudi iz tega razloga neutemeljena. Glede uveljavljene kršitve načela domneve nedolžnosti "in dubio pro reo " ocenjuje, da ta kršitev v zahtevi ni konkretizirana ampak le zatrjevana na abstraktni ravni zaradi česar nanjo ni moč odgovoriti in jo zato Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP ni dolžno presojati.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji se o njem niso izjavili.

B

5.Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, oziroma zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 424. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Glede kršitve pravice do obrambe

6.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče kršilo četrti odstavek 329. člena ZKP oziroma pravico do obrambe obsojenca, saj ni zaslišalo priče E. E., ki jo je predlagala obramba in "bi vedel povedati o obsojenem". V nadaljevanju zatrjuje, da je bila kršena pravica do obrambe tudi zato, ker sodišče ni upogledalo v vsebino na USB ključku, iz katere naj bi izhajalo stanje v družini obsojenca, prav tako pa ni postavilo izvedenca psihiatra, ali psihologa, ki bi, po seznanitvi z vsebino spisa in nato po razgovoru z hčerami obsojenca poskusil razčistiti dejansko stanje. Obsojenec je namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo opozoril, da zaslišana psihologinja Tea Pucer ni odgovorila na nobeno bistveno vprašanje, ki bi se nanašalo na konkretno zadevo, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je sodišče posledično neutemeljeno spoznalo obsojenca za krivega očitanih mu kaznivih dejanj.

7.Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče E. E., saj ni bilo izkazano, da bi ta priča kaj vedela o družinskem življenju obsojenca za zaprtimi vrati in bi lahko govorila le o okoliščinah v zvezi z njegovo zaposlitvijo. Iz obrazložitve navedene sodbe nadalje izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za gledanje vsebin na USB ključku, ki ga je predložila obramba, saj so na njem posneti znanci obsojenca, ki govorijo o njem, podatkov, ki bi razjasnili dejansko stanje v obravnavani zadevi, pa USB ključek ne vsebuje. Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra ali psihologa, ki naj bi povedal, ali so otroci utrpeli posledice in če so jih utrpeli, ali jih gre pripisati ravno obsojenčevemu ravnanju. Sodišče je namreč presodili, da hude posledice na otrocih izhajajo že iz ostalih izvedenih dokazov (27. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Takšni presoji sodišča prve stopnje je pritrdilo pritožbeno sodišče (6. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

8.Tudi Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve pravice do obrambe ni prepoznalo. Glede dokaznega predloga po zaslišanju priče E. E. obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, razen trditve, da bi "vedel povedati kaj o obsojencu", ni navedla. Ni navedla, še manj izkazala, da bi predlagani priči bile znane podrobnosti iz družinskega življenja, glede na to, da se je nasilje nad oškodovankami dogajalo na domu, med štirimi stenami. S takšnim ravnanjem, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča obramba ni izpolnila zahteve po substanciranju dokaznega predloga. Ob nedvomni zahtevi po aktivnosti sodišča, se za učinkovito sodno varstvo zahteva tudi aktivnost strank. Stranka mora namreč razločno pojasniti, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil ta dokaz relevanten. Česar pa, kot rečeno obramba ni storila.

9.Dokazni predlog za vpogled v vsebino USB ključka je obramba podala zato, ker je na ključku enourni film, ki ga je obsojenec posnel in naj bi bil darilo za hčerko C. C. za njen 18. rojstni dan ter posnetki ljudi, ki obsojenca poznajo in točno vedo kdo je in kaj je resnica (list. št. 136 kazenskega spisa). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 8876/2015 z dne 9. 11. 2018 pojasnilo, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče sámo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4.) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5.) v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takšnem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo o pravnem sredstvu odločala. Kot sta pravilno ugotovili že nižji sodišči, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, pregled posnetkov na USB ključku, ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče že pred tem upogledalo v druge fotografije družinskega življenja, ki jih je predložil obsojenec in pravilno ugotovilo, da tovrstno gradivo ne dokazuje, da nasilja ni bilo, temveč le to, da je družina imela tudi običajne oziroma mirne trenutke. Povedano drugače, četudi bi dokaz uspel, to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve sodišča in je izvedba tega dokaza nepotrebna.

10.Iz podatkov kazenskega spisa (list. št. 201) nadalje izhaja, da je obsojenec podal dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke oziroma psihološke stroke, ki naj bi odgovoril na naslednja vprašanja: (i) ali je obsojenec realiziral izrečene grožnje otrokom ali bivši ženi ter kako je njegova hči s tem seznanjena (ali je dogodek neposredno videla ali je zanj izvedela od matere), (ii) kdo je dne 23. 1. 2022 doma v Izoli predlagal naj se na mašo iz Izole gre v cerkev v Koper, (iii) kdo je predlagal, da se v cerkvi ustavijo v neposredni bližini obsojenca, (iv) kdo je bil navzoč ko so se hčerke z očetom pogovarjale po telefonu in se je pogovor snemal, kdo je ta pogovor snemal, in kdo je otrokom sugeriral vprašanja, (v) ali drži, da so otroci po ločitvi redno prihajali k obsojencu in kaj je bil razlog, da so se odnosi med obsojencem in otroci poslabšali. (vi) Predlagani izvedenec naj bi razčistil tudi druge pomembne okoliščine za obravnavano zadevo. Vrhovno sodišče tudi glede zavrnitve dokaznega predloga postavitve izvedenca psihiatrične oziroma psihološke stroke pritrjuje zaključkom pritožbenega sodišča, da večji del utemeljitve navedenega dokaznega predloga za obravnavano zadevo ni bil relevanten, saj gre za razčiščevanje dogodka iz leta 2022, predvsem, pa so o hudi travmatiziranosti otrok izpovedovale priče, ne samo sorodniki, temveč tudi strokovnjaki. Psihologinja mag. Tea Pucer je pojasnila, da so pri oškodovani D. D. ugotovili depresivno in anksiozno simptomatiko in post-travmatsko stresno motnjo, depresivnih epizodah pri C. C. pa je izpovedala doc. dr. Maja Smrdu, vse priče pa so te posledice povezovale z očetovim nasilnim ravnanjem. Posebej vprašana je psihologinja Tea Pucer izpostavila še D. D. resnicljubnost, upoštevaje pri tem anamnezo, rezultate testov, ki jih je deklica opravila in vtis, ki ga je nanjo (na psihologinjo) naredila. Nestrinjanje s temi ugotovitvami, predvsem z navedbami psihologinje mag. Pucer, ki po očitkih v zahtevi tudi naj ne bi odgovorila na vsa vprašanja, pri čemer ni pojasnjeno na katera, pa ne predstavlja okoliščin, ki bi zahtevale pritegnitev izvedenca. Sodišče je namreč razumno ocenilo, da so nedvomno ugotovljena travmatiziranost deklic posledica obsojenčevega ravnanja, svoje ugotovitve pa je tudi izčrpno obrazložilo, zato nadaljnjih dokazov v zvezi s tem ni bilo dolžno izvajati.

11.Glede na vse navedeno, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča, kot je ocenila že vrhovna državna tožilka, prvostopenjsko sodišče pri odločanju o obravnavanih dokaznih predlogih postopalo v skladu merili iz ustaljene ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča in sodne prakse Vrhovnega sodišča (glej točko 8), zato sodišču ni mogoče očitati, da je obsojencu v konkretnem primeru, kršilo pravico do obrambe, s tem ko ni izvedlo navedenih predlaganih dokazov.

Glede kršitve domneve nedolžnosti:

12.Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je v konkretnem primeru sodišče kršilo enega temeljnih institutov kazenskega prava in sicer domnevo nedolžnosti (in dubio pro reo). Zatrjujejo, da tožilstvo ni zmoglo svojega dokaznega bremena, torej obsojencu onkraj razumnega dvoma dokazati, da je storil očitana mu kazniva dejanja in da je sodišče izvedene dokaze presojalo v breme obsojenega oziroma je izmed več možnih razlag določenih dejstev izbralo ravno tisto, ki je za obsojenca najbolj obremenilna. Pojasnjujejo še, da je načelo domneve nedolžnosti bilo kršeno tudi, ker sodišče ni izvedlo dokazov, predlaganih s strani obrambe, ki bi lahko obsojenca dodatno razbremenili.

13.Domneva nedolžnosti, na katero se sklicujejo vložniki zahteve za varstvo zakonitosti, pomeni, da mora sodišče odločiti na način, ki je obdolžencu v korist, če po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne. V obravnavanem primeru sodišče po izvedbi in presoji dokazov ni ostalo v dvomu, temveč je zaključilo, da je obsojencu očitano dejanje dokazano ter svoj zaključek v pravnomočni sodbi tudi utemeljilo. Nekonkretizirana navajanja vložnikov, da tožilstvo ni zmoglo svojega dokaznega bremena in, da je sodišče izvedene dokaze presojalo v breme obsojenca, saj, da je izmed več možnih razlag določenih dejstev uporabilo, za obsojenca, najbolj obremenilno, tako ne pomeni uveljavljanje kršitve zakona, temveč prikazovanje lastne ocene dokaznega postopka in zatrjevanje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Taka navajanja v bistvu pomenijo uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

C

14.Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15.Obsojenec je bil dolžnosti plačila sodne takse oproščen saj, po podatkih posredovanih sodišču prve stopnje, nima dohodkov.

16.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sklep US RS Up 266/01 z dne 25. 4. 2002 2 Sklep US RS Up 199/98 z dne 25. 3, 1999

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 329, 329/4 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.