Jedro

ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene, kot sicer v navedenih aktih. Pravica do plače je temeljna pravica delavca iz delovnega razmerja. To pomeni, da na podlagi 49. člena ZDR tudi določitev nižje plače v novo sprejeti kolektivni pogodbi oziroma začasnih dogovorih ne vpliva neposredno na pravico do višje osnovne plače, ki izhaja iz delavčeve obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Na podlagi 47. člena ZDR lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi, do česar pa v primeru tožnikov ni prišlo. Z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, ki so med tožniki in toženo stranko veljale v spornem obdobju, je bilo dogovorjeno, da se določila panožne kolektivne pogodbe in drugi dogovori uporabljajo le, če je to v tej pogodbi izrecno dogovorjeno. Takšnih pogodbenih določb glede višine plače tožniki niso imeli, zato tožena stranka v spornem obdobju ni imela pravne podlage, da jim izplačuje nižjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena v pogodbah o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo razlik v plači.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatev tožnikov iz naslova neto razlik v plačah v zneskih, kot so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter na obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da terjatve tožnikov iz točke I izreka plača v višini 50 % v roku štirih let od pravnomočno potrjene prisilne poravnave z dne 13. 2. 2013, pri čemer obresti ne tečejo od 29. 6. 2012 do poteka roka za njihovo izplačilo, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da prvemu tožniku za čas od marca 2012 do junija 2012 in drugemu tožniku za čas od marca 2012 do julija 2012 plača neto zneske, kot so navedeni v izrekih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, ter obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov, višja zahtevka pa je zavrnilo (točka III in IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v višini 2.118,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da v tem sporu ne gre za tako imenovano čisto denarno terjatev, ki bi jo tožniki lahko neposredno zahtevali s tožbo na sodišču. Tožniki bi predhodno morali zahtevati pravno varstvo oziroma izpolnitev obveznosti pri toženi stranki, česar pa niso storili. Določila ZDR ne nasprotujejo temu, da se dodatka za nočno in nedeljsko delo ne bi smela določiti v pavšalnem znesku. Glede na predvidene letne razporede delovnega časa je izračun pavšalnega zneska lahko zelo natančen. S podpisom pogodb o zaposlitvi so se stranke dogovorile za plačilo pavšalnega zneska za delo v posebnih pogojih dela, čeprav so glede na povprečje tožniki v resnici opravili manj ur v posebnih pogojih dela. Glede na to, da je sodišče samo ugotovilo, da je bil v fiksnem znesku plač v pogodbah o zaposlitvi zajet tudi pavšalni dodatek za nočno in nedeljsko delo, bi moralo pri obračunu upoštevati osnovno plačo brez navedenega pavšala. Nelogično je, da bi za delo krupjeja tožena stranka obračunavala tožnikom bistveno višjo osnovno plačo kot ostalim zaposlenim. Tožena stranka je plače tožnikom obračunala po določilih panožne kolektivne pogodbe in dogovoru s sindikati. Čeprav ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto krupjeja tožniki niso podpisali, se šteje, da je bila molče sklenjena. Sodni izvedenec ne bi smel upoštevati pri izračunu drugih dodatkov, saj so pripadali le delavcem, ki jim je bila plača določena po panožni kolektivni pogodbi in dogovorih. Tožena stranka meni, da gre tudi pri terjatvah, navedenih v III. in IV. točki izreka sodbe, za navadne terjatve. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da v tem sporu ne gre za denarne terjatve, ki bi jih tožniki glede na določbo četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) lahko uveljavljali neposredno pred sodiščem. Ob takšnem razumevanju vprašanja, kdaj gre za denarno terjatev, kot ga uveljavlja pritožba, pri nobeni denarni terjatvi v zvezi z delovnim razmerjem ne bi bilo možno neposredno sodno varstvo, če bi bil sporen temelj zahtevka (zato pa praviloma gre v tovrstnih sporih). Tožniki so s tožbo zahtevali plačilo po višini opredeljenih prikrajšanj pri plači, zato so v skladu s četrtim odstavkom 204. člena ZDR to terjatev lahko uveljavljali neposredno pred sodiščem prve stopnje in jim ni bilo potrebno poprej tožene stranke opozoriti na izpolnitev njenih obveznosti.

7. Po določbi 126. člena ZDR je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Delodajalec mora pri plači upoštevati minimum, določen z zakonom oz. kolektivno pogodbo, ki ga neposredno zavezuje. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. To pomeni, da je delavec poleg osnovne plače upravičen tudi do dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med katerimi sta skladno z določbama tretjega odstavka 127. člena ZDR in prvega odstavka 128. člena ZDR predvidena tudi dodatka za nedeljsko in nočno delo. Seveda pa se višina dodatkov določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti (drugi odstavek 128. člena ZDR). Upoštevaje določbe 30. in 128. člena ZDR se stranki pogodbe o zaposlitvi ne moreta veljavno dogovoriti, da delavcu pravica do dodatka za nočno in nedeljsko delo pripada v nižjem nominalnem znesku ali odstotku, kot je določen v kolektivni pogodbi. Zato je določilo tretjega odstavka 6. člena v "individualnih" pogodbah o zaposlitvi neveljavno. V obravnavanem primeru je tako potrebno izhajati iz višine dodatkov k plači, določene v panožni kolektivni pogodbi.

8. Tožena stranka po stališču sodne prakse (sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 794/2011 in Pdp 662/2013) ni imela podlage, da bi v pogodbi o zaposlitvi določila pavšal plače iz naslova dodatka za nočno in nedeljsko delo, saj gre pri takšnem dodatku za poseben pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka sporna dodatka v nekem povprečju vrednosti vračunala v osnovno plačo, je delodajalec tisti, ki je dolžan voditi evidenco dejanskega nočnega in nedeljskega dela ter na tej podlagi delavcu tudi obračunati plačo. Tožena stranka v primeru tožnikov takšne evidence ni vodila niti ni v skladu z dokaznim bremenom dokazala, v kolikšnem znesku je tožnikom za sporno obdobje zahtevana dodatka že poravnala.

9. Tožniki so s tožbo za čas od decembra 2009 do prenehanja delovnega razmerja v letu 2012 zahtevali razliko med plačo, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto nadzornika igralnih miz (pit bossa) in med dejansko izplačano plačo. ZDR v 49. členu določa, da delavec v primeru spremembe zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ohrani vse tiste pravice, ki so (zanj) ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Te pravice, vključno s plačo, so lahko v pogodbi o zaposlitvi ugodneje določene, kot sicer v navedenih aktih. Glede na pogodbeni princip delovnega razmerja je to lahko posledica (individualnega) dogovora med delavcem in delodajalcem. Pravica do plače je temeljna pravica delavca iz delovnega razmerja. To pomeni, da na podlagi 49. člena ZDR tudi določitev nižje plače v novo sprejeti kolektivni pogodbi oziroma začasnih dogovorih ne vpliva neposredno na pravico do višje osnovne plače, ki izhaja iz delavčeve obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Vendar to ne pomeni, da so pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi absolutno nespremenljive. Na podlagi 47. člena ZDR lahko pride do sporazumne spremembe pogodbe o zaposlitvi, do česar pa v primeru tožnikov ni prišlo. Z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, ki so med tožniki in toženo stranko veljale v spornem obdobju, pa je bilo v 1. členu dogovorjeno, da se določila panožne kolektivne pogodbe in drugi dogovori uporabljajo le, če je to v tej pogodbi izrecno dogovorjeno. Takšnih pogodbenih določb glede višine plače tožniki niso imeli, zato tožena stranka v spornem obdobju dejansko ni imela nobene pravne podlage, da jim izplačuje nižjo plačo od tiste, ki je bila dogovorjena v pogodbah o zaposlitvi.

10. Ob dejstvu, da tožena stranka za znižanje plač ni imela pravne osnove, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožnikov za plačilo razlik v plači. Pritožbeno sodišče soglaša z izračunom sodišča prve stopnje glede višine plač za sporno obdobje, kot izhaja iz izračuna sodnega izvedenca v tabeli 2. Nedovoljeno pritožbeno novoto pa pomenijo navedbe v pritožbi, da je izvedenec upošteval dodatke, kot so napitnina, stimulacije, dodatke od povprečja, ipd.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da so terjatve, navedene v III. in IV. točki izreka, navadne terjatve. Plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti so po prvi točki prvega odstavka 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) prednostne terjatve. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZFPPIPP pa potrjena prisilna poravnava na prednostne terjatve ne učinkuje. V celoti in brez upoštevanja pogojev prisilne poravnave je zato sodišče tožnikom priznalo terjatve iz zadnjih treh mesecev pred začetkom postopka prisilne poravnave.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.