Jedro

Izpodbijanje dedne izjave v zapuščinskem postopku ni mogoče. Razveljavitev dedne izjave se lahko zahteva zgolj s posebno tožbo v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 11. 9. 2019 ugotovilo, kaj sodi v zapuščino in kdo so zakoniti dediči, nato pa upoštevaje, da so dediči D. S., V. S., C. S., F. S., rojen ... 1941, in F. S., rojen ... 1960, podali pisno dedno izjavo, da se dedovanju po pokojni A. S. odpovedujejo, za dediča po njej razglasilo B. Š. in P. Š., vsakega do ene polovice zapuščine.

2. Zoper sklep se pritožujejo dediči F. S., roj. ... 1941, F. S. roj. ... 1960, V. S. in D. S. V vsebinsko enakih pritožbah vsi navajajo, da sklep izpodbijajo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede delitve zapuščine. Podali naj bi pogojne dedne izjave, da se zapuščini odpovedujejo v skladu z voljo zapustnice, oziroma naj bi dedne izjave napisali tako, ker so vedeli za voljo zapustnice in jo želeli upoštevati. Sodišče je njihove dedne izjave sprejelo, pri čemer pa niso bili opozorjeni, da takšna dedna izjava v celoti ni veljavna v takšnem smislu, kot je bila napisana. Zapuščina je bila s sklepom razdeljena drugače. Vsi pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in da se zapuščina ponovno vrne v zapuščinski postopek ter razdeli po zakonitih dedičih, da bodo kot zakoniti prejemniki zapuščine lahko ravnali v skladu z voljo zapustnice.

3. Odgovori na pritožbe niso bili podani.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 138. člena ZD1 je izjava o odpovedi dediščini nepreklicna. Če je dedič, ki se je dediščini odpovedal, takšno izjavo podal v zmoti (ali je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo), lahko zahteva razveljavitev izjave o odpovedi zgolj s posebno tožbo v pravdnem postopku. Izpodbijanje dedne izjave v zapuščinskem postopku torej ni mogoče, ampak le s tožbo v pravdi.2 Upoštevaje njihove v zapuščinskem postopku podane izjave (glej izjave na l. št. 30, l. št. 34, l. št. 38 in l. št. 41), navajanje pritožnikov, da so podali pogojne dedne izjave, ne drži. Njihove izjave o odpovedi dedovanju so bile jasne oziroma nedvoumne in nepogojne, zaradi česar jih ni bilo dolžno zapuščinsko sodišče v tem oziru ničesar opozarjati.3 V kolikor pa menijo, da njihove izjave o odpovedi niso veljavne, ker so jih podali v (opravičljivi) zmoti,4 potem lahko5 zahtevajo njihovo razveljavitev (kot je bilo predhodno poudarjeno) zgolj s posebno tožbo v pravdnem postopku (in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju).

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo (druga točka 365. člena ZPP6 v zvezi s 163. členom ZD).

1 Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 2 Glej npr. sklepe tega sodišča I Cp 4089/2010 z dne 22. 2. 2001, I Cp 709/2012 z dne 12. 9. 2012 in I Cp 2625/2012 z dne 24. 4. 2013. 3 Posledično pa tudi njihovo pritožbeno izpostavljanje, da niso bili opozorjeni, da dedna izjava, v takšnem smislu, kot je bila napisana, v celoti ni veljavna, ni prepričljivo. 4 Glede veljavnosti zapustničine oporoke (poslednje volje). 5 V kolikor se z dedičema B. Š. in P. Š. ne bi mogli izvensodno dogovoriti. 6 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.