21. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. V. na seji senata dne 21. januarja 2002

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 258/2001 z dne 19. 9. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem št. P 75/2000 z dne 7. 12. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke za povrnitev duševnih bolečin zaradi posega v čast in ugled v višini 900 000 SIT. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženec kot predsednik nadzornega odbora povzročil škodo s podpisom poročila nadzornega odbora, v katerem je bilo zapisano, da obstaja domneva o črnem fondu direktorja, s katerim je le-ta razpolagal brez vednosti lastnika. Sodišče meni, da trditev o domnevnem obstoju črnega fonda ni resna in argumentirano utemeljena kritika, zato predstavlja protipraven poseg v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva. Opozorilo je tudi, da je bil toženec dokaj vztrajen pri prenašanju spornih trditev, saj se ni zadovoljil s pisno informacijo o obstoju črnega fonda ustanovitelju, temveč je o tem poročal tudi na sejah odbora in občinskega sveta. Ob tem po navedbah sodišča toženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, ker so mu bile posredovane ugotovitve nepristranske revizorske družbe, ki so domneve o nepravilnostih ovrgle. Iz istih razlogov je Višje sodišče pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je še dodalo, da bi toženec po prejemu revizorskega poročila škodo lahko omilil ali jo celo preprečil s tem, da bi s poročilom seznanil nadzorni svet in ustrezne organe, ki so imeli seje po prejemu poročila, vendar tega ni storil. Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je sodišče spregledalo, da je nastanek poročila povzročil tožnik z omejevanjem pravic pritožnika in ostalih članov nadzornega sveta. V navedbah poročila naj po mnenju pritožnika ne bi bilo ničesar, kar bi bilo objektivno žaljivo. Hkrati navaja, da mu je bilo poročilo revizorja dostavljeno šele v teku pravde. S tem, ko naj bi sodišče v svoji odločitvi spregledalo, da je tudi tožnikova pravica do osebnega dostojanstva omejena s pravicami drugih, v konkretnem primeru s pravico pritožnika kot člana upravnega nadzora do nemotenega dela, naj bi mu kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sodbi ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

3.Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

4.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude