Jedro

Uredba Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.

Niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb.

Okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagateljica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Predlagateljica je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper nasprotnega udeleženca vložila predlog za nadomestitev soglasja za spremembo priimka njunega otroka. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča.

2.Zoper sklep se pritožuje predlagateljica. Izpostavlja, da bi sodišče moralo primarno upoštevati povezanost otroka z državo sodišča, njegovo običajno prebivališče in dejanske življenjske okoliščine. Izkazala je, da je nasprotni udeleženec zaposlen pri slovenskem delodajalcu, pri katerem prejema plačo. Iz listin, ki jih je pridobilo sodišče, ne izhaja, zakaj je prišlo do odjave začasnega prebivališča. Lahko gre zgolj za administrativno napako, saj je bil izbris opravljen pred potekom delovnega dovoljenja 29. 11. 2025. Sodišče bi moralo preveriti, ali je bila vložena prošnja za podaljšanje delovnega dovoljenja.

Pojem prebivališča ni nujno naslov, vpisan v uradni evidenci, temveč kraj, kjer ima oseba trajnejši dom. Sodišče bi moralo upoštevati tudi otrokovo najtesnejšo povezanost s Slovenijo, kjer ima stalno prebivališče. Spregledalo je določilo 53. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki določa pristojnost na podlagi toženčeve privolitve. Ker mu predloga ni vročalo, ni moglo priti do primera, ko bi se toženec v spor spustil in pristojnosti ne bi ugovarjal ter bi bili s tem izpolnjeni pogoji za vodenje postopka pred slovenskim sodiščem.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sklepa pravilno zaključilo, da Uredba Sveta (EU) 2019/111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (Uredba Bruselj IIb) iz področja svoje uporabe izrecno izključuje odločanje o imenu in priimku otroka (četrti odstavek 1. člena Uredbe). Zato pravno podlago odločanja o pristojnosti slovenskega sodišča predstavljajo določbe ZMZPP. Sodišče je predlagateljico po vložitvi predloga opozorilo na relevantno pravno podlago ter jo pozvalo, naj navede navezne okoliščine, ki utemeljujejo pristojnost slovenskega sodišča, slednja pa je te videla predvsem v toženčevi zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar naj bi potrjevalo njegovo življenjsko povezanost z Republiko Slovenijo.

5.Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da so predlagateljica, nasprotni udeleženec in otrok državljani Bosne in Hercegovine. Nasprotni udeleženec po uradnih evidencah v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča. Iz predložene odločbe II N 422/2020 s 14. 3. 2022 je nadalje razvidno, da družina ni nikoli živela skupaj, torej v Sloveniji ni imela zadnjega skupnega prebivališča.

6.Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da niso podane ne splošne navezne okoliščine iz 48. člena ZMZPP ne posebne navezne okoliščine iz 77. člena ZMZPP, ki bi utemeljevale pristojnost slovenskega sodišča. Zaposlitev nasprotnega udeleženca pri slovenskem delodajalcu, na katero se sklicuje pritožnica, ničesar ne pove o njegovem prebivališču, saj bi delo lahko opravljal tudi v tujini. Predlagateljica naslova dejanskega bivanja nasprotnega udeleženca ni navedla, prav tako za ugotavljanje tega dejstva ni predlagala dodatnih poizvedb. Evidence pa kažejo, da ima nasprotni udeleženec stalno prebivališče prijavljeno v Bosni in Hercegovini, medtem ko je bilo začasno prebivališče v Sloveniji odjavljeno s 1. 9. 2025. Pavšalne pritožbene trditve, da bi lahko šlo za administrativno napako pri odjavi prebivališča, ostajajo na ravni domneve, ki pravilnosti ugotovitev sodišča ne omaje.

7.Glede na jasno določilo zakona okoliščine otrokove povezanosti z Republiko Slovenijo preko stalnega prebivališča pristojnosti v zadevah nadomestitve soglasja za spremembo osebnega imena ne morejo utemeljevati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi tudi v primeru podane pristojnosti slovensko sodišče skladno s 14. členom ZMZPP glede vprašanja osebnega imena moralo uporabiti pravo otrokovega državljanstva, torej tuje pravo.

8.Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 53. člena ZMZPP, saj se določila o pristojnosti na podlagi privolitve toženca (nasprotnega udeleženca) za zadeve, ki se nanašajo na osebna stanja in razmerja med starši in otroci po 77. členu ZMZPP, ne uporabljajo (četrti odstavek 52. člena ZMZPP).

9.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

10.Predlagateljica, ki s predlogom ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1).