Jedro

I. V reviziji pa ni mogoče načenjati dejanskih vprašanj, ki jih revident dotlej ni omenjal. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava opravi revizijsko sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

II. Smisel navedb tožeče stranke je ta, da se je toženec izdajal za pooblaščenca v zvezi s sprejemom denarja za organizacijo potovanja člana tožeče stranke v Mehiko, da pa to ni bil. Seveda bi toženec to lahko izpodbijal in če bi tako ravnal, bi bilo za pravilno odločitev bistvenega pomena, ali je potovanje v Mehiko organizirala karate zveza ter je toženec deloval le kot njen pooblaščenec, ali pa je toženec deloval za svoj račun, ne pa kot pooblaščenec karate zveze. Vendar toženec ni ničesar navedel v podkrepitev svojega predloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišči sta zato lahko oprli svojo odločitev na neprerekane trditve tožeče stranke o tem, da je toženec sam sprejel denar za potovanje in to v večjem znesku, kot so znašali stroški.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da plača tožeči stranki tolarsko protivrednost zneska 1.875 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vrnitve z obrestmi za hranilne vloge v DEM na vpogled od 26.8.1991 dalje ter pravdne stroške v znesku 33.050,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je plačala tožeča stranka tožencu dne 15.8.1991 znesek 4.700 DEM, med tem ko je bila cena potovanja v Mehiko v organizaciji Kompasa 2.600 DEM. Ker so nadaljnji stroški znašali še 225 DEM, je tožeča stranka preveč plačala 1.875 DEM, kar mora toženec tožeči stranki vrniti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji in sicer po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. Navaja, da je tožeča stranka sprva navajala, da je toženec denar prevzel kot pooblaščenec karate kluba v R. Pasivno legitimiran bi bil torej klub, ne pa toženec. Kasneje je tožnik spremenil navedbe tako, da je toženec sprejel denar kot pooblaščenec mednarodne karate zveze SKIF, ki prav tako ne obstaja. Dejstvo pa je, da tako karate klub v Rušah kot tudi mednarodna zveza SKIF obstajata. To je razvidno iz listin. Nasprotje med listinskim gradivom in obema sodbama pa je v tem, da sodbi ugotavljata, da karate kluba v Rušah ni in si ga je toženec izmislil. Tožeča stranka pa je sama spremenila take navedbe in potrdila, da karate klub obstoja, ne pa zveza SKIF. Toženec predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo druge stopnje, podrejeno pa, da razveljavi sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Prve vsebinske navedbe v tej pravdi sploh je toženec podal šele v reviziji. V postopku na prvi stopnji je predlagal zavrnitev tožbenega zahtevka, vendar svojega stališča ni obrazložil. V pritožbi je to pojasnil s trditvijo, da je imel prometno nesrečo, ni pa navedel nobenih dejstev in ne predlagal dokazov v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Šele v reviziji je prvič navedel ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije in se pri tem skliceval na navedbe tožeče stranke, da je denar prejel kot pooblaščenec karate kluba oziroma karate zveze SKIF.

Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (387.čl. ZPP). Ne morejo pa izpodbijati dejanskih ugotovitev, sprejetih na prvi in drugi stopnji ( 3. odst. 385.čl. ZPP). Zato so toženčeve revizijske navedbe upoštevne samo v zvezi z uveljavljanim revizijskim razlogom bistvene kršitve deločb pravdnega postopka po 13. točki drugega odst. 354.čl. ZPP. Te kršitve naj bi bile po revizijskih navedbah v neskladju med listinskim gradivom ter ugotovitvami sodb prve in druge stopnje o tem, da je toženec sprejel denar kot pooblaščenec karate kluba, ki sploh ne obstoji in si ga je toženec izmislil. Vendar očitek ni utemeljen. Sodba prve stopnje ugotavlja na podlagi listin, da je tožeča stranka izročila tožencu dne 25.8.1991 znesek 4.700 DEM, celotno potovanje z dodatnimi stroški pa je stalo 2.825 DEM. Nobene ugotovitve ni o tem, da je toženec prejel denar kot pooblaščenec bodisi kluba, bodisi zveze. Sodba vsebuje le ugotovitev o tem, da je toženec prejel denar in da je neupravičeno prejel 1875 DEM več, kot so znašali stroški za potovanje. Očitanega nasprotja torej ni. Sodba druge stopnje pa glede na vsebino pritožbe zgolj potrjuje prvostopne ugotovitve. Sodišči sta se torej omejili na ugotovitev dejstva, da je denar prejel toženec in da je prejel več, kot so znašali stroški potovanja. Iz tega sledi, da revizija očita sodbama nasprotje, ki ga ni. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP torej ni podan.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je opravilo tudi ta preizkus in ogotovilo, da bistvene kršitve iz 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ni. Prav tako ni zmotne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu glede pravilne uporabe materialnega prava pa je revizijsko sodišče smelo izhajati samo iz dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Te ugotovitve pa so omejene na dejstva v zvezi z izročitvijo denarja tožencu in sicer na to, koliko mu je tožena stranka plačala in koliko je potovanje dejansko stalo. Z vprašanjem pasivne legitimacije se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali, ker toženec tega ni ugovarjal in ni z ničemer osporaval navedb tožeče stranke, da je denar prejel sam, ker karate zveza SKIF, katere pooblaščenec naj bi bil, ne obstaja. Smisel navedb tožeče stranke je ta, da se je toženec izdajal za pooblaščenca v zvezi s sprejemom denarja za organizacijo potovanja člana tožeče stranke v Mehiko, da pa to ni bil. Seveda bi toženec to lahko izpodbijal in če bi tako ravnal, bi bilo za pravilno odločitev bistvenega pomena, ali je potovanje v Mehiko organizirala karate zveza ter je toženec deloval le kot njen pooblaščenec, ali pa je toženec deloval za svoj račun, ne pa kot pooblaščenec karate zveze. Vendar toženec ni ničesar navedel v podkrepitev svojega predloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišči sta zato lahko oprli svojo odločitev na neprerekane trditve tožeče stranke o tem, da je toženec sam sprejel denar za potovanje in to v večjem znesku, kot so znašali stroški. Ta trditev zadostuje za utemeljenost tožbenega zahtevka in ker je bila podkrepljena z dokazi, na podlagi katerih sta obe sodišči ugotovili tako dejansko stanje, je odločitev materialno pravno pravilna. V reviziji pa ni mogoče načenjati dejanskih vprašanj, ki jih revident dotlej ni omenjal. Preizkus pravilne uporabe materialnega prava opravi revizijsko sodišče na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje.

Glede na navedeno tudi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP), niso podani. Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).