Jedro

Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto zapora, stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo oziroma, kot navaja ob koncu pritožbene obrazložitve, da mu pritožbeno sodišče ob uporabi omilitvenih določb kazenskega zakona izreče sankcijo opominjevalne narave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v okviru uveljavljanja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka konkretno utemeljuje kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve soočenja prič B. B. in C. C. onemogočilo obrambo obdolženca v svojo korist. V zvezi s tem navaja, da sta bili obe priči očividki dogodka in da sta si njuni izpovedbi nasprotujoči v bistvenih delih. Meni namreč, da bi se s soočenjem potrdila pristranskost priče B. B., ki je kot bivša partnerka obdolženca zainteresirana, da obdolžencu škoduje z obremenilnimi izjavami, ki niso resnične. Ob tem sama ni sledila celotnemu dogajanju za razliko od hčerke C. C., neresnične pa so tudi navedbe B. B. o tem, kakšen vid ima hčerka. Zagovornica nadalje navaja, da trditev B. B. o hčerinem domnevno krivem pričanju ni z ničemer dokazno potrjena, prav tako se hčerka C. C. ne more izjaviti o izjavah B. B. , ki je hčerko označila za lažnivko, če ni zaslišana oziroma z njo soočena. Izpostavlja še, da je priča C. C. bila v X in ne pri starših obdolženca, kot je to sama izpovedala in je bilo znano policiji, ki jo je morala privesti na sodišče. Glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izjavo priče B. B., ki s hčerko C. C. ni v dobrih odnosih, prav tako je izjava priče B. B. obremenjena z odnosom do obdolženca in njegove družine, smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko predlaganega soočenja o vseh nasprotujočih izjavah obeh prič ni izvedlo, zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

5. Zatrjevana kršitev ni podana. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Iz meril, oblikovanih v ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča1 sodni praksi Vrhovnega sodišča2, za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe je torej, da izkaže verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom, oziroma da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica v konkretnem primeru problematizira zavrnitev soočenja med pričama B. B. in njeno hčerko C. C. V skladu s tretjim odstavkom 241. člena ZKP se smejo priče soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede odločilnih dejstev. Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič. Uvodoma je ocenilo, da je bil dokazni predlog zagovornice nedoločen, torej ne dovolj konkretiziran, saj je zagovornica predlagala soočenje zelo na splošno, in sicer glede vseh okoliščin, glede katerih se izpovedbi razhajata. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski oceni, da obramba ni ustrezno obrazložila pravne upoštevnosti predlaganega dokaza, saj ni konkretizirala razhajajočih se delov izpovedb, ki bi terjali soočenje, niti tega, katero pravno pomembno dejstvo bi se s soočenjem lahko ugotovilo. V dokaznem postopku je razhajanje med izpovedbami prič pogosto, pri čemer sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov takšne izpovedbe v končni fazi dokazno oceni. V primeru, da obramba zahteva soočenje med posameznimi pričami, pa mora takšen dokazni predlog konkretno utemeljiti in ne zgolj s splošnimi navedbami, kot je to storila zagovornica na glavni obravnavi.

6. Ne glede na zavzeto stališče sodišča prve stopnje, pa se je slednje glede utemeljenosti zavrnitve predlaganega soočenja tudi vsebinsko opredelilo. Pojasnilo je namreč, da je dokazni predlog za soočenje predlaganih prič poleg neobrazloženosti tudi nepotreben, ob tem pa je natančno analiziralo tako izpovedbo priče B. B. kot C. C., vsako zase in v povezavi z ostalimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila izpovedba C. C. mestoma nelogična in nasprotujoča (točka 15 razlogov izpodbijane sodbe), ob tem pa je priča B. B., kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpovedovala prepričljivo, konsistentno in skladno z izpovedbami oškodovanca, priče Č. Č., prič D. D. in E. E., policista F. F. ter v skladu z medicinsko dokumentacijo za oškodovanca in obdolženca ter izpovedbo zaslišanega izvedenca medicinske stroke G. G. Pritožbeno sodišče s takšno prvostopenjsko oceno v celoti soglaša ob hkratnem pritrjevanju oceni, da bi bilo soočenje predlaganih prič za presojo zadeve, potem ko je sodišče prve stopnje priči samostojno zaslišalo in njuni izpovedbi tudi natančno dokazno ocenilo, ob upoštevanju vseh drugih dokazov v spisu nepotrebno in na samo ugotovitev dejanskega stanja stvari ne bi bistveno vplivalo.

7. Zaradi zavrnitve predlaganega soočenja po presoji pritožbenega sodišča tudi dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku razpolagalo s takšnimi dokazi, da je imelo vso podlago za sprejeto odločitev iz izpodbijane sodbe. Že povzete pritožbene navedbe, ki jih v zvezi z izpovedbo priče B. B. izpostavlja zagovornica, niso bistvene, saj je dokazna ocena obeh prič v prvostopenjski sodbi izčrpna in pravilna. Ko zagovornica izpostavlja, da je C. C. ves čas sledila celotnemu dogajanju, za razliko od priče B. B., prezre izpovedbo priče B. B., da se je celoten dogodek odvil zelo hitro in da se ne glede na vprašanje hčerkinega vida, s kuhinjskega okna s tretjega nadstropja bloka enostavno ni dalo videti s strani hčerke zatrjevanega dejstva, da naj bi si oškodovanec dal na roke bokser in udaril obdolženca, tako da mu je zlomil zob. Glede na to, da se je dogodek odvijal ponoči, se tudi po presoji pritožbenega sodišča takšna izpovedba B. B. izkaže za izkustveno sprejemljivo in ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Še zlasti, ker se je ugotovilo, da je bila poškodba zoba stara, kot bo obrazloženo še v nadaljevanju. V luči te izpovedbe pa je izkustveno razumna tudi oškodovančeva izpovedba, da zaradi predhodnega dobrega odnosa med njim in obdolžencem, ni bilo nobenega razloga, zakaj bi s seboj jemal bokser, ko je šel z obdolžencem na cigareto.

8. Zagovornica tako v pritožbi podaja zlasti lastno oceno izvedenih dokazov (da je oškodovanec prvi udaril obdolženca, ki je stopil v bran svojemu očetu; da je iz poškodbene dokumentacije razvidno, da je za poškodbe odgovoren oškodovanec in osebe iz njegove sfere; da sta partnerka oškodovanca in bivša partnerka obdolženca pristranski in tako neverodostojni priči), ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar pri tem ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo in takšno svojo odločitev v izpodbijani sodbi tudi tehtno in razumno obrazložilo. Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi in v zvezi s pritožbo zagovornice obdolženca le še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb, s katerimi zagovornica nasprotuje dokazni oceni iz izpodbijane sodbe, je v zatrjevanju, da so bili v dogodku kot napadalci vključeni bratje, torej tudi oškodovanec, kar naj bi izhajalo iz izpovedb prič H. H., I. I. in C. C., kot tudi iz medicinske dokumentacije za H. H. in obdolženca. Zagovornica v pritožbi povzema medicinsko dokumentacijo za obdolženca in njegovega očeta, s čimer skuša prikazati oškodovanca kot napadalca in obdolženca kot oškodovanca, poleg tega naj razlogi izpodbijane sodbe po njenih navedbah tudi ne bi vsebovali utemeljitve, kdo izmed udeležencev je prvi začel pretep. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč ocenjevalo, kako je prišlo do konflikta, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je povedal, da sta se z obdolžencem približno ob 2. uri zjutraj dobila na cigareti, kar ni bilo neobičajno. Najprej sta se normalno pogovarjala, nato pa sprla in obdolženec je začel oškodovanca žaliti ter vlačiti za majico (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Ob tem se je sodišče do vprašanja, kdo je prvi začel s pretepom, opredelilo še v točki 24 obrazložitve sodbe, ko je utemeljilo, da je obdolženec po verbalnem sporu svoje ravnanje še stopnjeval s klicem sostorilcev in s fizičnim napadom. Pritožbene navedbe, da razlogi o začetku konflikta v izpodbijani sodbi manjkajo, se tako izkažejo za neutemeljene.

10. Zagovornica nadalje v pritožbi brez uspeha izpostavlja že omenjeno izpovedbo priče C. C., češ da je oškodovanec prvi udaril obdolženca, ko si je dal na roke bokser, pri čemer naj bi očeta udaril, tako da mu je zlomil zob. V zvezi s tem je mati obdolženca povedala, da naj bi bil obdolženec ves krvav in imel zlomljen zob, vendar temu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Kot je povedala priča B. B., je imel obdolženec zob zlomljen že pred kritičnim dogodkom, prav tako iz zdravstvene dokumentacije za obdolženca izhaja, da je vidna poškodba sprednjega zgornjega levega sekalca brez znakov krvavitve. Takšne navedbe iz zdravstvene dokumentacije ne nasprotujejo izpovedbi priče B. B., medtem ko so v nasprotju z izpovedbo obdolženčeve matere, ob tem pa se tudi izpovedba hčerke C. C., češ da bi naj oškodovanec dal na roke bokser, ni potrdila z nobenim drugim dokazom. Da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam obdolženčevih staršev, izhaja tudi iz izpovedbe obdolženčevega očeta H. H., ki je povedal, da je ob prihodu videl, kako je oškodovanec udaril obdolženca, kar je v nasprotju s samim zagovorom obdolženca, ki je povedal, da je poklical mamo in očeta šele po udarcu s strani oškodovanca. Ob tem pa mati obdolženca ni izpovedovala o čem takšnem (da bi oškodovanec udaril obdolženca), čeprav je istočasno z možem, očetom obdolženca, prišla na kraj, kar vse kaže na nekonsistentnost izpovedb prič, ki jih obramba šteje za verodostojnejše. Prav tako se izpovedba obdolženčeve matere, da je bil obdolženec ves krvav, kot že omenjeno, ne sklada z navedbo iz poškodbenega lista za obdolženca, v katerem krvavitve niso bile opažene. V pritožbi izpostavljene navedbe o zlomu zoba, ki naj bi ga utrpel obdolženec v kritičnem dogodku, in s čimer pritožba utemeljuje svoje trditve o tem, da je bil oškodovanec v bistvu napadalec, tako v dokaznem postopku niso bile potrjene.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo sklicevanja obrambe na silobran, pri čemer iz dokazne ocene v izpodbijani sodbi kot tudi iz izrecnega zaključka sodišča prve stopnje, s katerim pritožbeno sodišče soglaša, izhaja, da obdolženec ni ravnal v silobranu (točka 4 obrazložitve sodbe). V zvezi s tem ne gre prezreti zagovora samega obdolženca, ki je jasno povedal, da "sem bil napadalec, vendar sem bil tudi poškodovan v dogodku" (list. št. 144). Glede teh domnevnih poškodb zagovornica v pritožbi izpostavlja izpovedbo F. F., ki je izpovedoval o vlogi bratov in povedal, da je po njegovem mnenju bila "vloga enega aktivnejša, da pa se vsi trije radi pretepajo". Vendar tudi takšna izpovedba ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Ne glede na to, ali sta kritičnega dne v dogodek bila vključena tudi brata oškodovanca, ki sta kasneje tudi (še pred prihodom policije) prišla na kraj in ki naj bi po pritožbenih navedbah delovala s silo proti obdolžencu in njegovemu očetu, to ne vpliva na pravno relevantno ugotovitev, da je bil nedvomno obdolženec tisti, ki je oškodovanca J. J. poškodoval na način, kot je opisan v izreku sodbe in razviden iz poškodbenega lista za oškodovanca. Navedeno dejstvo so poleg oškodovanca potrdili še njegova partnerka Č. Č., tedanja partnerka obdolženca B. B., kot tudi brata oškodovanca in policist F. F., prav tako je to ključno dejstvo dokazano še z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke G. G. Sodišče prve stopnje je tako imelo vso podlago za ugotovitev krivdnega ravnanja obdolženca. Zagovornica v pritožbenem zavzemanju za prevalitev krivde prezre izpovedbo policista F. F., ki je pojasnil, da bi enako kot za poškodovanega poškodbe zabeležil tudi za koga drugega, če bi jih zaznal. Poleg tega je F. F. tedaj obdolžencu še povedal, da za ovadbo morebitne lahke telesne poškodbe potrebuje poškodbeni list in mu tudi naročil, naj po obisku zdravnika pride še na policijo, kar se potem ni zgodilo in je bil vložen obtožni predlog samo zoper obdolženca, kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Tudi pritožbene navedbe glede starosti očeta in matere obdolženca (66 oziroma 62 let), ki jo izpostavlja zagovornica v pritožbi in s tem utemeljuje, da bi že zaradi starostnih okoliščin bili ovrženi razlogi sodbe glede okoliščin pretepanja oziroma udarjanja prič po oškodovancu, prav tako ne morejo biti uspešne. Sodišče prve glede je namreč nedvomno ugotovilo, da sta se obdolženčeva oče in mati na kraj dogodka pripeljala z lesenimi palicami, ki jih je priča B. B., tedanja partnerka obdolženca, po dogodku dala v avtomobil, kot je sama povedala, palice pa so našli tudi policisti ob ogledu kraja dejanja, kot izhaja iz zapisnika o ogledu z dne 30. 5. 2020. Pritožbene navedbe v smeri, češ da palice naj ne bi bile zasežene s strani policistov, so tako v nasprotju s podatki spisa, saj iz zapisnika o ogledu izhaja, da so bile svetlo rjave palice premera 2,5 cm in dolžine 72 cm, 105 cm in 118 cm pri ogledu zavarovane.

13. Zagovornica okoliščino, da naj bi po njenih navedbah obdolženec ravnal v silobranu, podredno ocenjuje tudi kot takšno, ki naj bi vplivala na izrek milejše kazenske sankcije, in sicer sankcije opominjevalne narave. Tudi v tem delu zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je svojo utemeljitev izrečene kazenske sankcije v izpodbijani sodbi podrobno in tehtno obrazložilo, pri čemer je presojalo tudi možnost izreka pogojne obsodbe, za kar ni ugotovilo ustrezne pozitivne prognoze. Tudi pritožbeno sodišče po preizkusu izrečene kazenske sankcije ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen v ustrezni višini. Pri tem je kot obteževalno okoliščino pravilno upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost (kot izhaja iz kazenskega lista poleg premoženjskih kaznivih dejanj tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja), pri čemer kakšnih olajševalnih okoliščin ni zasledilo. S temi razlogi pritožba ne polemizira, zato ob prepričljivi utemeljitvi kazenske sankcije v izpodbijani sodbi tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da izrečene sankcije ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 14. Po obrazloženem, ko pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Iz enakih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne druge. 2 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 34177/2015 z dne 1. 9. 2022, I Ips 39309/2015 z dne 24. 8. 2017, I Ips 40378/2010 z dne 1. 12. 2016 in številne druge.