Jedro

Tožnica ni dokazala, da bi ji toženca povzročila pravno priznano škodo.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločitev v zvezi s pljunkom, in sicer da je toženec pljunil (le) proti tožnici, kar pa zlasti glede na okoliščine vzajemnega verbalnega in neverbalnega obračunavanje ni doseglo stopnje protipravno povzročene pravno priznane škode, ki bi glede na okoliščine terjala pravično denarno odškodnino kot zadoščenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki je od vsakega toženca zahtevala 5.000 EUR odškodnine, in sicer za povzročeno nepremoženjsko škodo – pretrpljene telesne bolečine (4.000 EUR), za strah (3.000 EUR) ter za duševne bolečine zaradi kršitev dostojanstva in osebnih pravic (3.000 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2010 dalje. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencema v znesku 1.025,78 EUR.

2. Tožnica se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo spremeni oz. razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno presodilo listinske dokaze (zdravniško potrdilo, plačilni nalog, izdan drugemu tožniku, ugovor zoper plačilni nalog, izdan tožnici in odločba o prekršku, izdana tožnici) oz. jih ni presojalo (odgovor Policijske postaje X z dne 17. 5. 2012 in 31. 5. 2012). V pritožbi ponavlja že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano dejansko stanje, češ da sta jo toženca nepričakovano napadla, da ji je drugi toženec grozil, da jo bo ubil, ji pljunil v obraz in udaril, prvi toženec pa ji je zasukal roko, jo potegnil na kavč, zgrabil za vrat in večkrat udaril v glavo, tako da je izgubila zavest. Sodišču očita, da je zmotno presodilo dokaze, meni, da ti dokazujejo, da je bila žrtev napada in žalitev, sodišče pa je po njenem narobe ocenilo, da je nasilne dogodke izzvala ona sama. Sodišču očita, da je sledilo izpovedbam prič, ki so potrdile izpovedbe tožencev, pri tem pa ni upoštevalo, da so kot sorodniki pristranski. Odločitev naj bi napačno oprlo tudi na tožnici izdano odločbo o prekršku, ki je obremenjena s postopkovnimi napakami. Nadalje meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 131., 179. ter 181. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po njenem so podani vsi elementi civilnega delikta in je zato zahtevek utemeljen. Opozarja, da je sodišče celo ugotovilo protipravno ravnanje drugega toženca, ki je pljunil proti tožnici, zahtevek pa nato v celoti zavrnilo. Dalje očita, da je sodišče nepravilno uporabilo 181. čl. OZ, saj ni zahtevala odškodnine zaradi kršitve spolne integritete. Izpodbijana sodba naj bi bila obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami pravdnega postopka po 14. in 15. tč. 2. odst. 399. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker da odločitev sodišča ni obrazložena oz. so odločilna dejstva v razlogih v sodbi nejasna oz. med seboj v nasprotju: Sodišče, ki svojo odločitev opre tudi na odločbo o prekršku, se ni opredelilo do navedb o nepravilni vročitvi te odločbe. Kljub ugotovitvi protipravnega ravnanja drugega toženca (pljunek proti tožnici) je zaključilo, da zahtevek ni utemeljen. Tožnica sodišču očita še, da je predlagane dokaze (z izvedencem medicinske in psihiatrične stroke in vpogled v zdravstveni karton tožnice) zavrnilo brez obrazložitve in da tudi ni pravilno povzelo zdravniškega potrdila oz. je zanemarilo tam ugotovljene poškodbe. Ker naj sodišče ne bi sledilo obrazložitvi odločbe o prekršku, iz katere je razvidno dejansko stanje, kot ga zatrjuje sama, naj bi bila sodba tudi protispisna.

4. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Ni sporno, da je bila tožnica 9. 5. 2010 na obisku pri sestri prvega toženca (svojega nekdanjega soproga) in njenemu partnerju. Med tožnico in tožencema (drugi toženec je sin prvega tožnika iz prvega zakona) se je vnel prepir, ob katerem je med udeleženci prišlo tudi do fizičnega kontakta. Tožnica je nato poklicala policijo, ki je njej in drugemu tožencu naložila plačilo kazni za prekršek, njo odpeljala v zdravstveni dom.

8. Dokazno breme, da sta ji pri tem toženca protipravno povzročila škodo, je bilo na tožnici (7. in 212. čl. ZPP), ki pa svojih trditev ni uspela dokazati. Z dokazno oceno, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja; je dovolj skrbna, logična in prepričljiva. Razpravljajoča sodnica je dokaze ocenila po neposrednem vtisu o verodostojnosti zaslišanih strank in prič ter je pritožbene teze ne omajejo. Sorodstveno razmerje priče s stranko je sicer lahko okoliščina, ki pogojuje pristranskost priče in tedaj nezanesljivost dokaza, ni pa to nujno. Tudi izpoved take priče je podvržena prosti oceni (8. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je zadovoljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožnici (svoje trditve je spreminjala; poteka dogodka, kot ga je podala, ni potrdila nobena priča, nihče, ne policija ne zdravnica ne soseda vidnih znakov nasilja nad tožnico niso opazili), ki že na ravni trditev ni prepričljivo pojasnila „nepričakovanega napada«.

9. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje zanemarilo v zdravniškem potrdilu ugotovljene poškodbe kot posledice napada. Izrecno je navedlo, da iz zdravniškega potrdila to ne izhaja, kar drži. Potrdilo dokazuje le to, da je tožnica bolečine navajala in da pri pregledu ni bilo ugotovljenih kakršnih koli vidnih znakov poškodb (hematomov, odrgnin, prask ali podobnega) ali tožničine nezavesti ob dogodku. Tudi dejstvo, da sta jo v zdravstveni dom pripeljala policista, ki sta ob dogodku intervenirala, ne dokazuje njenih poškodb in potemtakem ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče je z zaslišanjem policista ugotovilo, da osebo v zdravstveni dom peljejo med drugim tudi, če oseba to želi, če to okoliščine dopuščajo, kar se je zgodilo tudi v primeru tožnice.

10. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo tudi odločitev v zvezi s pljunkom, in sicer da je toženec pljunil (le) proti tožnici, kar pa zlasti glede na okoliščine vzajemnega verbalnega in neverbalnega obračunavanje ni doseglo stopnje protipravno povzročene pravno priznane škode, ki bi glede na okoliščine terjala pravično denarno odškodnino kot zadoščenje.

11. Vročitev odločbe o prekršku ni pravno pomembno dejstvo v tej pravdi, zato se sodišču prve stopnje do tega ni bilo treba opredeljevati. Tudi očitek o protispisnosti ni utemeljen, saj ni nasprotja med tem, kar se povzema iz odločbe o prekršku in med samo odločbo. Ta v nasprotju s prepričanjem tožnice ne potrjuje (samo) njenih (odločilnih) navedb, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

12. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o zavrnitvi predlaganih dokazov za postavitev izvedenca medicinske in psihiatrične stroke ter za vpogled v tožničin zdravstveni karton. Odločitev o tem je pojasnilo v 3. točki obrazložitve, sicer pa je zahtevek zavrnilo že po temelju in so bili ti dokazi očitno nepotrebni.

13. Prvostopenjsko sodišče je tožničine trditve sicer res po nepotrebnem presojalo tudi po 181. čl. OZ, ki varuje spolno nedotakljivost, saj tožnica tega posega sploh ni zatrjevala. Kljub temu pa je odločitev sodišča materialnopravno pravilna, upoštevajoč 131. in 179. čl. OZ, in sicer iz zgoraj navedenih razlogov. Tožnica ni dokazala, da bi ji toženca povzročila pravno priznano škodo.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).