Jedro

Pri oceni, ali je prišlo do posega v izvrševanje služnosti, je potrebno upoštevati tudi načelo koristnosti služnosti in načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti.

Za vznemirjanje se ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi, da toženec ovira izvajanje stvarne služnosti dostopa in prevoza z vsemi prevoznimi sredstvi, ki so v današnjem času v uporabi, vključno s kmetijsko mehanizacijo, po celotni površini parc.št. 1711/3, vl.št. …, k.o. V. L., s tem: - da je na zahodni meji služeče parcele zgradil oporni zid oziroma škarpo in betonski robnik, ki segata v služečo parcelo, kot kaže skica, priložena izvedenskemu mnenju M. B. z dne 18.10.2006; - da ne skrbi za odstranitev žive meje, ki raste na meji med služečo parcelo in sosednjo parcelo na vzhodni strani št. 1709/2, ki je že ob celotni mejni črti za pol metra zrasla v služečo parcelo, kot kaže zračni posnetek služeče parcele; da je deloma na JZ vogalu služeče parc.št. 1711/3 (deloma na parc.št. 1711/6, deloma pa tudi na javni cesti, parc.št. 1833) položil asfalt in označil parkirno mesto, na katerega parkira vozilo in s tem ovira tožeči stranki pri zavijanju iz zahodne strani z javne ceste na služnostno pot; - da je v nasprotju z gradbenim dovoljenjem speljal dovoz do stanovanjskega dvojčka, stoječega na parc.št. 1711/11 in 1711/12, iz služeče parc.št. 1711/3 preko parc.št. 1711/15, kot prav tako služečega zemljišča hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi v korist vsakokratnega lastnika parc.št. 1711/12, 1711/13, 1711/14 in 1711/16, s čimer se je zelo povečal promet po služeči poti parc.št. 1711/3 in s katerim je od tožene stranke zahtevala: - da odstrani oporni zid oziroma škarpo in robnik, kolikor stojita na služeči parc.št. 1711/3; - da odstrani živo mejo, ki raste na služeči parceli vzdolž njene vzhodne meje; - da odstrani asfalt in označeno parkirno mesto, kolikor ležita na JZ vogalu služeče poti ter - da spelje dovoz do parc.št. 1711/15, 1711/11, 1711/12, 1711/13, 1711/14 in 1711/16 iz južne strani z javne ceste parc.št. 1833 (1. do 4. točka 1. odstavka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec v prihodnje dolžan opustiti vsako poseganje v služnostno pravico tožečih strank na nepremičnini parc.št. 1711/3 vl.št. ... k.o. V. L., zlasti pa: gradnjo opornega zidu oziroma škarpe, polaganje asfalta za označevanje parkirnih mest, speljati dovoz preko služeče parc.št. 1711/3 do parc.št. 1711/11, 1711/12, 1711/13, 1711/14, 1711/15 in 1711/16 (5. točka 1. odstavka izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka (6. točka 1. odstavka izreka sodbe). Ker je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ji je naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v višini 1.627,35 EUR s pp (2. odstavek izreka sodbe).

Tožeča stranka se je zoper 1., 3., 5. in 6. točko 1. odstavka in zoper 2. odstavek sodbe pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, razpiše glavno obravnavo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnikov v 1., 3., 5. in 6. točki tožbe z dne 4.9.2008 v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da v konkretnem primeru služnostna pravica tožnikov obsega na eni strani pozitivno služnost, ki tožnika opravičuje do nemotene uporabe celotne služeče površine, to je poti v izmeri 175 m2 za potrebe dostopa do svojih nepremičnin, na drugi strani pa zavezuje lastnika služeče nepremičnine, da tako nemoteno uporabo trpi in vanjo v ničemer ne posega. V skladu z zakonom in prakso mora biti vznemirjanje služnostne pravice, ki upravičuje sodno varstvo tako, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato je naloga sodišča, ki odloča o tožbenem zahtevku, katerega predmet je varstvo služnosti, da najprej ugotovi, kaj je sploh vsebina konkretne služnostne pravice. Te osnovne in primarne naloge sodišče v primeru tožnikov oziroma njunega tožbenega zahtevka sploh ni opravilo. Ni dovolj, da se sodišče nasloni samo na suhoparen zapis služnostne pravice v zemljiški knjigi, temveč je potrebno upoštevati tudi listino, ki je bila podlaga za vpis služnostne pravice, dosedanji način izvrševanja služnostne pravice in na podlagi tega nato ugotoviti vsebino služnostne pravice. Nepomembna je ugotovitev, ali sta tožeči stranki soglašali z urejeno oziroma obnovljeno mejo v letu 2003, saj s takim morebitnim soglasjem, če bi ga v resnici podali, ne bi hkrati podali soglasja za zožitev oziroma zmanjšanje njune služnostne pravice. V letu 2003 se je meja obnavljala med nepremičninami, ki so vse v lasti istega lastnika, torej toženca in popolnoma jasno je, da je ta glede na dovoljeno možno odstopanje, tolerance in približke v geodetskem postopku uredil oziroma obnovil mejo tako, da se je meja med parc.št. 1711/1, parc.št. 1711/15 ter parc.št. 1711/6 na eni strani in parc.št. 1711/3, vse k.o. V.L., pomaknila čimbolj vzhodno, kar je nedvomno pomenilo zoženje parcele, na kateri imata tožnika služnostno pravico. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca M. B. izhaja, da je bila mejna črta zahodne meje parc.št. 1711/3 k.o. V. L. pred letom 2004 znatno lomljena v desno, sedaj pa je rahlo lomljena v levo (tako kaže tudi skica terenske izmere izvedenca Z.), kar predstavlja zoženje poti v enem delu najmanj za 45 cm. Tožnika sta ves čas postopka zatrjevala, da jima služnostna pravica dovoljuje uporabo celotne parc.št. 1711/3 k.o. V. L. v površini 175 m2. Površina služečega zemljišča je bila v vseh služnostnih pogodbah in tudi sodni poravnavi izrecno napisana, saj je tako dajala tožnikoma upravičenje, da uporabljata 175 m2 površin v lasti toženca, kar sta tožnika tudi ves čas postopka zatrjevala. Sodišče je zato napačno odločilo in s tem kršilo določbe ZPP, da je bila navedba, da sta tožnika izvrševala služnost tudi preko črte dokončne meje, prepozna. Prav površina služečega zemljišča je bila osnova za sklenitev služnostnih pogodb in v tem obsegu sta tožnika vse do postavitve spornega opornega zidu svojo služnostno upravičenje tudi izvrševala in to ne glede na sam potek meje. Tožnika sta sodišče ves čas postopka jasno opozarjala, da površina služečega zemljišča zaradi posega tožencev ne ustreza več njuni služnosti pravici in v postopku zahtevala, da izvedenec Z. poda izvid in mnenje tudi glede površine in ne samo poteka meje same oziroma da se zaradi ugotovitve tega dejstva postavi nov izvedenec. Sodišče tem predlogom tožnikov v nasprotju z določbami ZPP in običajno sodno prakso ni sledilo. S svojim ravnanjem in načinom vodenja postopka je zato sodišče kršilo določbo 1. odstavka 213. člena ZPP in 3. odstavek 254. člena ZPP, kar je bistveno vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Sodišče je tudi napačno ocenilo, da zaradi posega toženca v služečo nepremičnino s postavitvijo opornega zidu izvrševanje služnosti dejansko ni bistveno moteno. Zaradi postavitve opornega zidu ni mogoč dostop gasilskih vozil, na kar sta tožnika v postopku tudi opozorila. Pri dostopu z večjimi vozili je potrebno tudi upoštevati, da vozila ne morejo zaradi širine vhoda z javne poti voziti naprej, temveč morajo voziti v hrib vzvratno, kar predstavlja še večjo težavo. Tudi zaslišana priča je izpovedala, da je imel voznik tovornjaka težave pri vožnji na sami služnostni poti, kar je sodišče tudi povzelo v obrazložitvi na strani 10 izpodbijane sodbe. Neživljenjsko je tudi stališče sodbe, da naj si tožnika dostop do svojih nepremičnin v zimskem času uredita tako, da sneg s služeče nepremičnine odvažata, saj ga na sosednjo nepremičnino tudi prej ne bi smela odmetavati. Pot je dolga cca 50 metrov in povsem nepredstavljivo je, da bi se sneg s te poti odvažal s kamionom. Tožnika tudi pred posegom toženca v služečo nepremičnino snega nista odmetavala na sosednje toženčeve nepremičnine, temveč je bila služnostna pot dovolj široka, da sta sneg odrinila na rob poti, očiščeni del pa je ostal dovolj širok za dostop. Splošno znano pa je tudi dejstvo, da vožnja po cesti, ki je omejena z zidom, zahteva večjo širino ceste. Tožnika se ne protivita asfaltiranju ceste, temveč se protivita označbi parkirnega mesta na delu služnostne poti, saj po izvedeni označbi parkirnega mesta tam sedaj parkirajo tako toženec kot njegova žena, pa tudi drugi stanovalci in njihovi obiskovalci.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago v tej zadevi pravilno uporabilo 212. člen Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002) in je pravilno presojalo, ali je toženec neutemeljeno motil tožnika kot služnostna upravičenca pri izvrševanju služnosti. Za poseg v stvarno služnost je značilno ravnanje, ki služnostnega upravičenca nedopustno vznemirja pri njenem izvrševanju. Kot je poudaril že sam pritožnik v pritožbi, mora biti vznemirjanje takšno, da bodisi preprečuje ali pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva. Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku, ko je opravilo tudi ogled kraja, popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih ter vse dokaze v skladu s predpisi o dokaznem pravilu natančno ocenilo in obrazložilo. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati in se jim pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče še dodaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec odgovoril na vsa postavljena vprašanja izčrpno in jasno, pri čemer je tudi prepričljivo pojasnil in obrazložil metodologijo, s katero je določil mejo med služečim in gospodujočim zemljiščem. V zvezi s pripombami na izvedeniško mnenje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenec podal mnenje ustno na kraju samem dne 25.9.2009 in nato še dne 8.1.2010 in sta imeli obe stranki možnost podati pripombe in vprašanja na podano izvedeniško mnenje. Nestrinjanje tožnikov z ugotovitvami izvedenca, brez ugotovljenih nasprotij ali pomanjkljivosti v izvedeniškem mnenju, pa ni zadosten in zakonit razlog za postavitev novega izvedenca.

Služnost na služečem zemljišču je bila ustanovljena na podlagi dogovora o prenovitvi služnosti z dne 27.12.2004 in sodne poravnave Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. P 59/2006 z dne 7.5.2008. Iz vsebine dogovorjene služnosti in zemljiškoknjižnega dovolila izhaja, da je bil obseg služnostnega upravičenja vezan na uporabo zemljišča s parc. št. 1711/3, k.o. V.L. (ki je sicer v katastru predstavljala pot v izmeri 175 m2 ) in ne na uporabo zemljišča v obsegu 175 m2, ne glede na označeno parcelno številko (kot to zatrjujeta pritožnika oz. bi se služnost po njunem zatrjevanju lahko izvajala tudi preko meja parc.št. 1711/3). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, ali ima parcela tudi sedaj še vedno natančno 175 m2 površine, za odločitev v konkretnem sporu ni odločilno, ampak je odločilno to, ali sta tožeči stranki dejansko moteni pri izvrševanju služnosti. Glede na ugotovitev, da sta oporni zid in betonski robnik sicer postavljena tudi na služeči parceli, vendar le v manjšem obsegu (v skupni površini le za 1,60 m2, na najširšem mestu pa robnik sega v parc.št. 1711/3 za 16 cm), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izvrševanje stvarne služnosti ni nič bolj oteženo, kot če bi bila robnik in oporni zid postavljena v celoti zraven služeče parcele. Pri oceni, ali je prišlo do posega v izvrševanje služnosti, je namreč potrebno upoštevati tudi načelo koristnosti služnosti in načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ustanovljena služnost tožnikoma ni dajala pravice, da odmetavata sneg na sosednjo parcelo, na kateri služnost ni bila ustanovljena. Pritožbena trditev, da tožnika pred posegom toženca v služečo nepremičnino nista odmetavala snega na sosednje toženčeve nepremičnine, temveč je bila služnostna pot dovolj široka, da sta sneg odrinila na rob poti, očiščeni del pa je ostal dovolj širok za dostop, ni logična, saj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zid oz. robnik posegel v služečo parcelo le za 16 cm na najširšem mestu.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala, da zaradi postavitve opornega zidu ni mogoč dostop gasilskih vozil ter da jima je znatno otežena dostava plina. Iz dopisa I. Plini z dne 1.4.2009 izhaja, da je vozilo sicer imelo težavo pri dostavi plina, a ne le zaradi ozkega cestišča temveč tudi zaradi napluženega snega. Izpoved zaslišane priče Z. S., na katero se tožnika sklicujeta v pritožbi, pa se nanaša na situacijo, ko je voznik tovornjaka po služnostni poti vozil vzvratno zaradi parkiranega avtomobila in ne na situacijo, ko bi imel voznik tovornjaka težave pri vožnji s sprednjim delom naprej po služnostni poti.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sama položitev asfalta in označitev parkirnega mesta ne pomenita posega v služnostno pravico. Da bi toženec na zarisano parkirno mesto parkiral svoj avtomobil pa tožnikoma ni uspelo dokazati in navedenega dejstva pritožba niti ne izpodbija.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka.