Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala 5. 3. 2018, torej po odgovoru na pritožbo, v katerem je celotni tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Tožnik je tožbo umaknil 15. 6. 2018. Res so med izvršenim plačilom in umikom tožbe potekli 3 meseci, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 36,45 EUR zniža na 29,59 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) ter toženki naložilo, da tožniku plača 36,45 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od vročitve sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na 158. in 154. člen ZPP ter obrazložilo, da je tožnik tožbo umaknil po tem, ko je toženka zahtevek delno izpolnila, zaradi česar se šteje, da je bila tožba potrebna in je tožnikov uspeh v postopku 12 %. Vendar 158. člen ZPP ne določa, da bi se morala presojati okoliščina potrebnosti tožbe, temveč le, da tožnik stroškov ne nosi, če tožbo umakne takoj po izpolnitvi zahtevka. Nobenega dvoma pa ni, da tožba ni bila umaknjena takoj, ampak 3 mesece po prejemu plačila. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava toženka uveljavlja tudi zato, ker je sodišče tožniku za vlogo z dne 20. 7. 2017 priznalo 150 točk, pri čemer ta vloga ni bila potrebna, saj se v njej ne navaja nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v tožbi. Prav tako za umik tožbe ni mogoče priznati 150 točk, kvečjemu 50 točk po 4. točki tar. št. 19 OT.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa o stroških postopka po umiku tožbe odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 158. člena ZPP. Navedeni določili se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, kar pomeni, da ni nepomembno dejstvo, da je tožnik v pravdi uspel in da je bila torej tožba potrebna. Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženka del vtoževane terjatve tožniku plačala 5. 3. 2018, torej po odgovoru na pritožbo, v katerem je celotni tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Tožnik je tožbo umaknil 15. 6. 2018. Res so med izvršenim plačilom in umikom tožbe potekli 3 meseci, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Čeprav tožnik tožbe ni umaknil (takoj) po izpolnitvi zahtevka, takšna "zamuda" ni imela nobenih stroškovnih posledic. Ko ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek, s tem ne določa, da ob umiku tožbe tožnik stroškov ne nosi le v primeru takojšnjega umika. ZPP v tem določilu le preprečuje nastajanje morebitnih nadaljnjih (nepotrebnih) pravdnih stroškov. Zato toženka v primeru umika tožbe nima pravice do povrnitve pravdnih stroškov, kadar do umika pride neposredno (brez pravdnih dejanj) po tem, ko ta izpolni svojo obveznost (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cpg 1320/2016). Zato je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka materialnopravno pravilno oprlo na pravilo uspeha v pravdi.

6. Pritožba pravilno navaja, da se na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP stranki povrnejo le stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Kot že zgoraj navedeno je toženka v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek prerekala po temelju in višini. Zato je imel tožnik pravico, da se na njene navedbe izjasni, kar je storil z vlogo z dne 20. 7. 2017. Ta vloga je bila za pravdo potrebna, zlasti z vidika naziranja toženke o trajanju in teku referenčnega obdobja. Tako je sodišče prve stopnje tožniku za to vlogo pravilno priznalo 150 točk. 7. Utemeljeno pa pritožba navaja, da za umik tožbe ni mogoče priznati 150 točk, saj ne gre za obrazloženo vlogo, ampak za "drugo vlogo", za katero je po 4. točki tar. št. 19 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) mogoče priznati 50 točk. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je stroške tožnika, ki so bili naloženi v plačilo toženki, znižalo s 36,45 EUR na 29,59 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).