Jedro

Izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa. Že po naravi stvari določbe prostorskega izvedbenega akta ne morejo imeti bistvenih posledic za tožnika niti, če lahko v okviru izvrševanja lastninskopravnih upravičenj brez posebnih pravnih postopkov prepreči njihovo uresničitev.

Zaradi procesne odvisnosti začasne odredbe od tožbe je torej v skladu z navedeno razlago mogoče zadržati izvajanje le tistih določb prepisa, ki imajo za tožnika bistvene posledice. Zato in upoštevaje, da so pritožniki utemeljevali predlagano začasno odredbo z nevarnostjo razlastitvenega postopka, je za odločitev o predlogu pomembno, ali sta sporni določbi 164. in 175. člena OPN sploh lahko podlaga za morebitno razlastitev pritožnikov za namen gradnje kolesarske steze, in če da, ali lahko pritožniki v razlastitvenem postopku uveljavljajo njuno nezakonitost. Za izvedbo kolesarske steze bo morala toženka pripraviti in sprejeti OPPN. Šele če bo kolesarsko stezo dejansko umestila na zemljišča pritožnikov, bo morala pred začetkom del izvesti razlastitveni postopek.

Tudi sicer je pritožbena navedba o razlastitvi na podlagi izpodbijanih določb OPN nekonkretizirana, saj ni zatrjevano, da sta sporni določbi OPN pripravljeni tako natančno, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, kar je pogoj za obravnavanje zahteve za razlastitev glede na to, da je izvleček tako pripravljenega prostorskega akta priloga zahteve. Res se v primeru, če prostorski akt ni pripravljen s tako natančnostjo, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana tudi, če občinski svet za konkretno nepremičnino sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna v javno korist. Vendar pritožniki niso trdili, da je bil sklep o ugotovitvi javne koristi za sosednji nepremičnini sprejet prav zaradi izvedbe ureditve kolesarske steze na podlagi 164. in 175. člena OPN, še manj, da je njena gradnja na podlagi OPN načrtovana na vseh zemljiščih v EUP AO-09.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniki so na podlagi 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) vložili tožbo zoper 70., 164. in 175. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran1 (v nadaljevanju OPN) in zahtevali odpravo, podrejeno razveljavitev: 70. člena v delu, ki se nanaša na cest ...; 164. člena (podrobni prostorski izvedbeni pogoji za gradnjo na območjih zelenih površin) v delu, kjer je določeno, da so izključujoče dejavnosti v tem območju "bivanje, proizvodne dejavnosti ter promet in skladiščenje"; 175. člena (enote urejanja prostora s posebnimi prostorskimi izvedbenimi pogoji in usmeritvami za načrtovanje OPPN) v delu, ki se nanaša na EUP AO-09 in zanjo določa usmeritve za občinski podrobni prostorski načrt (v nadaljevanju OPPN). Poleg tega so predlagali, naj sodišče na podlagi sedmega odstavka 58. člena ZUreP-2 zadrži izvajanje s tožbo izpodbijanega dela OPN do končne odločitve v zadevi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe glede 70. člena OPN zavrglo (I. in II. točka izreka). V preostalem delu (v zvezi s 164. in 175. členom OPN) pa je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (III. točka izreka). Glede slednjega je pojasnilo, da tožba zoper 164. in 175. člen OPN izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo,2 vendar tožniki niso izkazali, da ima OPN v izpodbijanem delu zanje težko popravljive (škodljive) posledice, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in po sedmem odstavku 58. člena ZUreP-2. V zahtevi so namreč izrazili le bojazen, da bo toženka na podlagi OPN na njihovih zemljiščih izvedla kolesarsko pot in začela s postopkom razlastitve, niso pa izkazali, da jim škoda konkretno grozi, da je težko popravljiva in da pretehta javno korist, ki se z izpodbijanim aktom zasleduje. Poleg tega so začasno zavarovanje predlagali zaradi potencialnih prihodnjih postopkov, ki se še niso začeli in za katere ni jasno, če in v kakšni vsebini se bodo začeli, saj se predloženo sporočilo toženke (občine) za javnost z dne 3. 2. 2021 ne nanaša na njihovi nepremičnini, niti iz njega ne izhaja namen posega vanje. Tudi če bi toženka s postopki dejansko začela, bi lahko svoje pravice in pravne koristi zavarovali neposredno v teh postopkih. Že na podlagi vložene tožbe pa je zadržana izvršitev morebitnih izdanih posamičnih aktov (šesti odstavek 58. člena ZUreP-2).

3. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper III. točko izreka navedenega sklepa vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da sklepa ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče ni opredelilo do vseh njihovih navedb oziroma jih je napačno ocenilo in tudi ni pojasnilo, v čem in zakaj so njihove trditve in dokaz pomanjkljivi. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži namreč njegov zaključek, da so v zahtevi izrazili zgolj bojazen, da bo toženka v prihodnje pričela izvajati aktivnosti z namenom uveljaviti OPN. S predloženim sporočilom za javnost so izkazali, da je toženka z izvajanjem OPN že začela, saj je za nepremičnini v neposredni bližini, ki se nahajata v istem ureditvenem območju, kar je sodišče prezrlo, že sprejela sklep o ugotovitvi javne koristi in izdala pooblastilo za začetek razlastitvenega postopka. Do razlastitve sicer ni prišlo, ker je nepremičnini odkupila, vendar to ne spremeni tega, da toženka že izvaja dejanja z namenom uveljaviti določbe OPN na območju AO-09. To pa pomeni neposredno grozečo nevarnost, da bo izvršen poseg v njihove nepremičnine, kar zanje predstavlja nepopravljive posledice, saj nepremičnine uporabljajo in tam tudi živijo. Z začasnim zadržanjem pa toženki, če nima namena izvajati s tožbo izpodbijanih odločb, ne bo nastala nobena škoda. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za zadržanje izvajanja OPN, podrejeno, naj sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb v zahtevi in do predloženega dokaza, saj v nasprotnem primeru nestrinjanje pritožnikov z dokazno oceno, ki je po vsebini ugovor dejanskega stanja, sploh ne bi bilo mogoče. Poudarja, da glede nepremičnin pritožnikov ni začela nobenega postopka na podlagi OPN in tega nima predvidenega v strateških in proračunskih aktih. Drugačne navedbe pritožnikov so le njihova sklepanja, ki nimajo ne dejanske ne pravne podlage. Pojasnjuje, da je do odkupa dveh nepremičnin v EUP AO-09 prišlo na pobudo in ob soglasju njihovega lastnika, sklep o ugotovitvi javne koristi, ki ne predstavlja začetka razlastitvenega postopka, pa je sprejela samo v utemeljitev javnega interesa za nakup. Poleg tega se kupljeni nepremičnini nahajata na stiku z EUP AO-07, kjer je predvidena umestitev javnega prostora z objekti družbene infrastrukture, zato se po dejanskem in pravnem stanju razlikujeta od nepremičnin pritožnikov. Navaja še, da na podlagi OPN ni mogoča uvedba razlastitvenega postopka ali izdaja gradbenega dovoljenja, ker OPN za navedeno območje določa sprejem OPPN. Tudi če bi lahko začela s postopkom razlastitve, pritožnikom ne bi nastala težko nadomestljiva škoda. Objekti na njihovih zemljiščih imajo kmetijsko ali nestavbno rabo, niso primerni za bivanje in nimajo naslova ali hišne številke. Pritožniki v teh objektih ne prebivajo (druga tožnica ima prijavljeno stalno bivališče na objektu, ki se ne nahaja na nepremičnini, ki je predmet tožbe), vsi dejansko prebivajo v Ljubljani. Poleg tega bi jim v primeru razlastitve pripadalo ustrezno denarno nadomestilo. V odgovoru podaja tudi obširne navedbe o tem, da ni pogojev za vsebinsko presojo tožbe in bi jo bilo treba tudi v preostalem delu zavreči. Predlaga, naj to stori Vrhovno sodišče, ki naj zavrže tudi predlog za začasno zadržanje, podrejeno, naj zavrne pritožbo. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma Vrhovno sodišče zavrača pritožbeno trditev o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa in s tem očitek bistvene kršitve določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta kršitev je namreč podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat ponovilo, da mora biti za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb upravnega spora možnost preizkusa odločitve izključena.3 Navedeno za sklep sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, saj vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in jim pritožniki v pritožbi obrazloženo nasprotujejo, mogoč pa je tudi pritožbeni preizkus. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da se nepremičnini 1067 in 1069 k. o. ..., na kateri se je nanašalo sporočilo toženke za javnost z dne 3. 2. 2021, nahajata v istem EUP AO-09 in sta v neposredni bližini nepremičnin pritožnikov. Do tega se je opredelilo v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa s tem, da je štelo, da odkup teh nepremičnin še v ničemer ne izkazuje namena toženke, da poseže tudi v nepremičnine pritožnikov.

7. V zadevi ni sporno, da so pritožniki lastniki dveh zemljišč, parc. št. 1070/2 in 1070/3 k. o. ..., ki sta umeščeni v EUP AO-09, ki je v OPN opredeljena kot območje zelenih površin. Predlog za začasno zadržanje izvajanja spornih 164. in 175. člena OPN so utemeljevali z navedbami, kar ponavljajo tudi v pritožbi, da naj bi toženka v izvrševanju teh določb na njihovih zemljiščih "uresničila" kolesarsko pot in začela razlastitveni postopek ter tako posegla v njihovo lastninsko pravico, kar naj bi imelo za njih nepopravljive škodljive posledice. S predloženim sporočilom toženke za javnost z dne 3. 2. 2021 so dokazovali, da naj bi toženka z izvedbo določb OPN že začela na nepremičninah v neposredni bližini, ki se nahajata v istem ureditvenem območju.

8. ZUreP-2 v sedmem odstavku 58. člena določa, da sme sodišče do končne odločitve delno zadržati izvajanje izpodbijanega prostorskega izvedbenega akta, če bi zaradi njegovega izvajanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. V zvezi z navedeno določbo je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 100/2019 dne 4. 7. 2019 navedlo, da je namenjena zagotavljanju učinkovitosti sodnega postopka zoper prostorski izvedbeni akt s tem, da omogoča zadržanje izvajanja samega predpisa oziroma njegovega dela ter da ob takem zadržanju ni mogoče opraviti dejanj, ki bi temeljile na spornem delu predpisa. Pojasnilo je, da v primeru izpodbijanja določb, ki so podlaga za izdajanje upravnih aktov, zadržanje vpliva na izvedbo upravnih postopkov, ki se ne morejo začeti, že začeti postopki pa se ne nadaljujejo. Namen tega zadržanja je, da do izdaje pravnih aktov sploh ne pride, pri čemer tako zadržanje učinkuje proti vsem, medtem ko ima zadržanje izvršitve upravnega akta učinke le v konkretnem in posamičnem primeru. Poudarilo je, da zato zadržanji po ZUreP-2 in ZUS-1 že po naravi stvari zaradi različnega predmeta spora nista identični in da tudi iz prakse Ustavnega sodišča izhaja, da pri odločanju o začasnem zadržanju predpisa tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane odločbe sploh ne bi izvrševale.

9. To pomeni, da začasne odredbe iz 58. člena ZUreP-2 in pogojev zanjo ni mogoče enačiti z začasno odredbo po 32. členu ZUS-1, kot je mogoče razumeti izpodbijani sklep, v katerem se sodišče sklicuje na obe pravni podlagi. Ne glede na navedeno pa morajo biti tudi za vsebinsko presojo predlaganega zadržanja izvajanja predpisa izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, ki ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki zanjo nima pravnega interesa. Tega izkaže oseba, ki vlaga tožbo zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če ima izpodbijani prostorski akt v tem delu zanjo bistvene posledice (prva alineja tretjega odstavka 58. člena ZUreP-2). Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 198/2019 z dne 27. 5. 2020 razložilo pojma "pravni temelj za določitev tožnikovih pravic ali obveznosti" in "bistvenih posledic" izpodbijanih določb za tožnika. Sprejelo je tudi stališče, da tožba po navedenem členu ni bila mišljena s ciljem širjenja možnosti za uveljavljanje istih kršitev v različnih vrstah upravnih sporov, ampak kot dograditev dotedanjega upravnega spora s ciljem zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva v zadevah oseb, ki bi sicer ostale brez takega varstva. Mednje sodijo (tudi) primeri, v katerih bi morale osebe sprožati upravne postopke in nato upravni spor le iz razloga, da bi v njem prek instituta exceptio illegalis lahko uveljavljale nezakonitost podzakonskega predpisa, npr. z vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja na zemljišču, za katerega je prostorski izvedbeni akt spremenil namen njegove rabe iz dotedanje, ki je omogočala gradnjo (stavbno zemljišče), v rabo, ki to onemogoča (kmetijsko zemljišče). Ker je v takem primeru očitno, da je kakršnakoli gradnja nedopustna, je zahteva po začenjanju postopka pridobitve gradbenega dovoljenja nerazumna, možnost upravnega spora o nezakonitosti upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 pa nezadostna. Velja tudi obratno: izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa. Že po naravi stvari določbe prostorskega izvedbenega akta ne morejo imeti bistvenih posledic za tožnika niti, če lahko v okviru izvrševanja lastninskopravnih upravičenj brez posebnih pravnih postopkov prepreči njihovo uresničitev (21. in 22. točka navedenega sklepa).

10. Zaradi procesne odvisnosti začasne odredbe od tožbe je torej v skladu z navedeno razlago mogoče zadržati izvajanje le tistih določb prepisa, ki imajo za tožnika bistvene posledice. Zato in upoštevaje, da so pritožniki utemeljevali predlagano začasno odredbo z nevarnostjo razlastitvenega postopka, je za odločitev o predlogu pomembno, ali sta sporni določbi 164. in 175. člena OPN sploh lahko podlaga za morebitno razlastitev pritožnikov za namen gradnje kolesarske steze, in če da, ali lahko pritožniki v razlastitvenem postopku uveljavljajo njuno nezakonitost. 11. Okoliščine, ki bi dale pritrdilen odgovor na prvo navedeno vprašanje, iz obravnavanih določb OPN ne izhajajo. Tako so v 164. členu določene za pritožnike nesprejemljive izključujoče dejavnosti, ne pa pogoji za umestitev in ureditev kolesarske steze. Na podlagi 175. člena OPN je sicer mogoče sklepati na kolesarsko stezo v EUP AO-09, vendar samo kot "usmeritev za OPPN", to je kot napotek, da se to upošteva pri izdelavi omenjenega prostorskega izvedbenega akta in v njem uredi od ceste ločeno vodenje kolesarjev s sonaravno urejenimi počivališči. Navedeno pomeni, da bo za izvedbo kolesarske steze morala toženka, na kar opozarja v odgovoru, pripraviti in sprejeti OPPN. Šele če bo kolesarsko stezo dejansko umestila na zemljišča pritožnikov, bo morala pred začetkom del izvesti razlastitveni postopek.

12. Tudi sicer je pritožbena navedba o razlastitvi na podlagi izpodbijanih določb OPN nekonkretizirana, saj ni zatrjevano, da sta sporni določbi OPN pripravljeni tako natančno, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru (prvi odstavek 194. člena ZUreP-2), kar je pogoj za obravnavanje zahteve za razlastitev glede na to, da je izvleček tako pripravljenega prostorskega akta priloga zahteve (druga alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Res se v primeru, če prostorski akt ni pripravljen s tako natančnostjo, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana tudi, če občinski svet za konkretno nepremičnino sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna v javno korist (drugi odstavek 194. člena ZUreP-2). Vendar pritožniki niso trdili, da je bil sklep o ugotovitvi javne koristi za sosednji nepremičnini parc. št. 1067 in 1069 k. o. ... sprejet prav zaradi izvedbe ureditve kolesarske steze na podlagi 164. in 175. člena OPN, še manj, da je njena gradnja na podlagi OPN načrtovana na vseh zemljiščih v EUP AO-09. 13. Pritožbena navedba, da je toženka začela z izvajanjem OPN, kar dokazuje njeno sporočilo za javnost, tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne utemeljuje zadržanja izvajanja izpodbijanih določb. 14. V zvezi z drugim vprašanjem iz 10. točke te obrazložitve pa je za odločitev pomembno, da pritožniki ne izpodbijajo stališča obravnavanega prvostopenjskega sklepa, da bodo imeli možnost zavarovati svoje pravice v morebitnem postopku razlastitve. Ob tem Vrhovno sodišče le pripominja, da je do takrat mogoče gradnjo preprečiti tudi tako, da lastnik na svojem zemljišču ne ustanovi stvarne pravice v korist investitorja, ki brez nje more pridobiti gradbenega dovoljenja (6. točka prvega odstavka 43. člena Gradbenega zakona, GZ), oziroma zavarujejo svojo lastninsko pravico pred neupravičenimi posegi z ustreznimi zahtevki v pravdnem postopku.

15. Glede na navedeno je pravilno stališče izpodbijanega sklepa (20. točka obrazložitve), da je ostalo nepojasnjeno, kateri postopki naj bi se sploh začeli, in da niti iz sporočila za javnost z dne 3. 2. 2021 ne izhaja namera poseganja v nepremičnine tožnikov, saj ne zadošča, kot menijo pritožniki, da se zemljišča nahajajo v istem ureditvenem območju in da odkupljeno zemljišče parc. št. 1069 k. o. ... neposredno meji na eno od zemljišč v lasti pritožnikov. Vrhovno sodišče zato v tem delu zavrača očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

16. Po obrazloženem in ker ostale navedbe (npr. v zvezi z bivanjem in uporabo nepremičnin pritožnikov ter glede posledic izdane začasne odredbe za toženko) niso pravno relevantne za odločitev, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). Pri tem ni obravnavalo navedb in predloga toženke v odgovoru na pritožbo, naj zavrže tudi tožbo4 in posledično predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je namreč po presoji, da je tožba glede 164. in 175. člena OPN dovoljena, predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo po vsebini in ga zavrnilo. Ker so pritožbo vložili le tožniki zoper zavrnitev začasne odredbe, bi morebitna sprememba izpodbijanega sklepa z zavrženjem tožbe pomenila spremembo v njihovo škodo, s tem pa kršitev 359. člena v zvezi s 366. členom ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

17. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so dolžni v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti toženki stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP, ki glede nagrade in stroškov odvetnika napotuje na uporabo veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), in sicer v obravnavni zadevi na podlagi 1. in 4. točke tarifne številke 30. Upoštevaje, da gre pri odločanju o zakonitosti predpisa za neocenljivo zadevo, znašajo stroški nagrade za odgovor na pritožbo 625 točk, to je 375,00 EUR, materialni stroški v višini 2% 7,50 EUR, kar vse povečano za 22 % DDV (84,15 EUR) skupaj znaša 466,65 EUR. Vrhovno sodišče ni priznalo priglašene nagrade za posvet s stranko in pregled listin, saj ne gre za samostojni storitvi, ampak sta del priprave odgovora na pritožbo in kot taki zajeti v priznani nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.5 1 Uradni list RS, št. 161/2020. 2 Ocenilo je, da je tožba vložena pravočasno, da so tožniki izkazali pravni interes za izpodbijanje obeh preostalih členov, ker naj bi ta njihovi nepremičnini parc. št. 1070/2 in 1070/3 k. o. ... umeščala v enoto urejanja prostora EUP AO-09, ki je z OPN opredeljena kot območje zelenih površin, na katerem je izključeno bivanje, ter da ima OPN v izpodbijanem delu zanje bistvene posledice. 3 Tako Vrhovno sodišče tudi v zadevah X Ips 25/2015, X Ips 341/2016, I Up 220/2019. 4 Med drugim zato, ker OPN v 175. členu naj ne bi določal namenske rabe prostora, niti prostorskih izvedbenih pogojev za EUP AO-09, 164. člen pa naj bi se za navedeno EUP ne uporabljal in ne bil podlaga za izdajo gradbenih dovoljenj, saj je zanjo predviden sprejem OPPN. 5 V tem smislu Vrhovno sodišče med drugim v odločbah X Ips 343/2017 z dne 2. 9. 2020, X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020, II Ips 57/2019 z dne 5. 6. 2020, II Ips 160/2018 z dne 20. 6. 2019.