Jedro

Delavec je glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, če sta izpolnjena dva pogoja to je nujne potrebe delovnega procesa in poteka organizacije dela. Katere so tiste potrebe, ki so narekovale razporeditev delavca na drugo delovno mesto, mora biti opredeljeno in konkretizirano v razporeditvenem aktu. Ta mora obvezno obsegati med drugimi sestavinami tudi obrazložitev (103. člen ZDR, 14. člen ZDSS, 338. člen ZPP).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da bi se razveljavila odredba in sklep organov tožene stranke z dne 6.1.1993 in 27.2.1993, na podlagi katerih je bil tožnik razporejen na delovno mesto veterinarja, stroške postopka pa naložilo v plačilo tožniku.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je razveljavilo tako odredbo glavnega direktorja tožene stranke z dne 6.1.1993 kot tudi sklep delavskega sveta z dne 27.2.1993, stroške postopka in pritožbene stroške pa naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ko je zaključilo, da ni bil pravilno uporabljen drugi odstavek 17. člena ZTPDR. Podane so bile nujne potrebe delovnega procesa, ki so narekovale razporeditev tožnika, saj je tožnik opravljal - po dalj časa trajajočih opazovanjih - svoje delo neodgovorno, bil je nekooperativen in ni poskrbel za primerno organizacijo enote, ki jo je vodil. Zoper njega je bil uveden tudi disciplinski postopek, vendar v času razporeditve še ni bilo pogojev za odstranitev tožnika z delovnega mesata ali iz podjetja. Da bi mu preprečili nadaljnje opravljanje dela, je bila v skladu z interesi podjetja izvedena sporna razporeditev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da razveljavi sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe, vztrajala pri razlogih izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), drugih procesnih kršitev pa revizija niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Tudi materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanaša na razporejanje delavcev zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela. V postopku (niti pri toženi stranki) ni bilo nikjer pojasnjeno, kateri so bili razlogi, zaradi katerih bi bil tožnik na drugo delo razporejen zaradi nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela. Delavec je glede na določbo drugega odstavka 17. člena ZTPDR lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, če sta izpolnjena dva pogoja to je nujne potrebe delovnega procesa in poteka organizacije dela. Katere so tiste potrebe, ki so narekovale razporeditev delavca na drugo delovno mesto, mora biti opredeljeno in konkretizirano v razporeditvenem aktu. Ta mora obvezno obsegati med drugimi sestavinami tudi obrazložitev (103. člen ZDR, 14. člen ZDSS, 338. člen ZPP). Preizkus zakonitosti delavcu izdane odločbe o razporeditvi je možen le v primeru, da je razlog za njegovo razporeditev v njej jasno naveden. To je pomembno zato, ker je ugotavljanje utemeljenosti razporeditve povezano z ustreznimi dokaznimi zaključki, ki jih sodišče samo ne more izvajati. Ob ugotovitvi, da tožena stranka niti v odredbi glavnega direktorja z dne 6.1.1993 niti v sklepu delavskega sveta z dne 17.2.1993 ni navedla konkretnega razloga za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje. Šele v sodnem postopku očitana ravnanja tožniku ne morejo biti predmet preizkusa razporeditvene odločbe.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov sodišča druge stopnje meni, da je bila ugoditev tožnikovemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).