Jedro

Tožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je sodišče ugodilo njegovi tožbi in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ker je tožnik s tožbo uspel in bo morala tožena stranka ponovno odločati o njegovi pritožbi, si tožnik svojega položaja ne more izboljšati.

Izrek

Pritožba se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odločilo o tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 5.9.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave L., Izpostava D. z dne 11.5.1999, s katero je ta v zemljiškem katastru ugotovila in evidentirala spremembe katastrskih podatkov za zemljišče parcela, št. 1544 k.o. P., ki se je razdelilo na parceli št. 1544/1 in 1544/2. Skupna površina zemljišča je ostala nespremenjena. O tožbi je prvostopno sodišče odločilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je dopustnost parcelacije za potrebe graditve avtocestnega odseka po Zakonu o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (ZUDVGA, Uradni list RS, št. 35/95) odvisna od ugotovitve, ali je parcela, ki je predmet parcelacije, navedena v Uredbi Vlade Republike Slovenije o lokacijskem načrtu za posamezne odseke avtoceste (Uredba Vlade RS). Sodišče se sklicuje na podatke spisa iz katerih izhaja, da je parcela, ki je predmet parcelacije, to je parcela št. 1544, nastala z združitvijo več tožnikovih parcel v postopku komasacije, izvedene po uveljavitvi Uredbe Vlade RS. Glede na navedeno, je za odločitev v tej zadevi odločilna ugotovitev, ali parcele, ki jih določa Uredba, to je parcele št. 681, 695, 954 in 992/2, ležijo znotraj parcele, št. 1544. Ker iz identifikacijskega potrdila Geodetske uprave, L., Izpostava D. z dne 3.2.2003 in iz navedb tožnika izhaja, da je parcela št. 1544 nastala iz delov parcel, št. 679/1, 679/2, 678, 680, 681, 695, 954 in 992/2, v Uredbi pa so od teh parcel navedene parcele št. 681, 695, 954 in 992/2, je bila po presoji sodišča parcelacija dopustna. Drugo vprašanje, ki je med strankama tudi sporno pa je, ali je bila parcelacija pravilno izvedena, ali je novo nastali del parcele, št. 1544, to je parcela št. 1544/2, nastala oziroma je zakoličba parcele št. 1544/2 dejansko zajela parcele ali dele parcel, navedene v Uredbi Vlade RS. Tudi to dejstvo je namreč glede na določbe ZUDVGA, pomembna okoliščina za presojo pravilnosti izvedene parcelacije, saj je prenos lege gradbenih parcel odseka avtoceste in zakoličba utemeljena le za tiste parcele oziroma dele parcel, ki so navedene v Uredbi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je novo nastala parcela, št. 1544/2, sestavljena iz parcel, št. 695, 953, 954 in 992/2. Teh navedb, katerim tožnik oporeka, pa sodišče ne more preizkusiti, ker na podlagi listin v upravnih spisih ne more z gotovostjo potrditi, da parcelo št. 1544/2 sestavljajo prav deli teh parcel. Zato je tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da je sodišče odločilo o zadevi ne da bi upoštevalo predlagane dokaze in sicer dopise Družbe za avtoceste (DARS) z dne 18.1.2000, Cestnega podjetja C. z dne 29.11.1999 ter družbe Projekt nizke gradnje z dne 10.9.1999, v katerih so navedeni izjavili, da sporno zemljišče ni potrebno za gradnjo. To dokazuje, da javni interes za izvedeno parcelacijo ni podan. Da DARS zemljišča ne potrebuje potrjuje tudi dejstvo, da je gradnja avtoceste na tem območju končana in predmetnega zemljišča ne vključuje. Sodišče je o zadevi odločilo, ne da bi na glavni obravnavi, ki jo je tožnik zahteval, izvedlo predlagane dokaze. S tem je odločilo v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-197/02-16 z dne 3.4.2003. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, da ugodi zahtevi tožnika za vzpostavitev v prvotno stanje na terenu predmetnega zemljišča v eno parcelo, ter da tožniku povrne stroške tega postopka ter stroške postopka pred Okrožnim sodiščem. Tožena stranka, DARS in Državni pravobranilec Repub like Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila. Pritožba ni dovoljena. Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom primerno uporablja v upravnem sporu, pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora vsaj verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravovarstvena potreba je torej podana le tedaj, če gre za odločitev, ki je stranki v škodo oziroma, če je mogoče s pritožbo doseči zanjo ugodnejšo odločitev. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, zato je odločilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Po presoji pritožbenega sodišča sprejeta odločitev sodišča prve stopnje pomeni največjo korist za stranko, saj je odločba tožene stranke odpravljena. Zato si tožnik s pritožbo ne more izboljšati svojega položaja po tožbi, s katero je uveljavljal odpravo odločbe tožene stranke. Glede na odločitev prvostopnega sodišča bo morala tožena stranka o njegovi pritožbi ponovno odločati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje prvostopnega sodišča (3. odstavek 60. člena ZUS). Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji pritožbenega sodišča tožnikova pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena. Ker gre za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih ugovorov, ki jih bo tožnik lahko uveljavljal v ponovljenem postopku pred upravnim organom. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP in 1. odstavkom 16. člena ZUS. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v obravnavani zadevi. Uveljavljani pravdni stroški postopka niso nastali v tem postopku, ampak v drugem postopku pred drugim sodiščem, zato o njih v upravnem sporu ni mogoče odločati.