Jedro

Določitev preživnine za preživljanje mladoletnih otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec A. C. dolžan poleg preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. II P 536/2006, z dne 10.11.2006 in ki po uskladitvi preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov Vlade RS ter obvestilu CSD Š. L. znaša 199,99 EUR, od 1.6.2008 plačevati za mladoletno hčerko B. C. na roke otrokove matere še dodatno preživnino v znesku 86,85 EUR. Nadalje je sodišče odločilo, da je mati N. C. dolžna plačati od 1.6.2008 dalje mesečno preživnino za mladoletnega sina C. C. na roke otrokovega očeta v znesku 199,99 EUR. Kar sta pravdni stranki zahtevali več, je sodišče zavrnilo ter odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno odločitev je tožnica oziroma toženka po nasprotni tožbi vložila pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo ustrezno pritožbenim navedbam spremeni, tožencu pa naloži plačilo stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Pritožnica navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo njenih dejanskih stroškov. Meni, da je mesečna preživnina za mladoletno hči B., zvišana za 86,85 EUR, še vedno prenizka. Stroški za hčerko so dokazani, sodišče pa ni upoštevalo stroškov ogrevanja niti najemnine. Sodišče pa pri določitvi preživnine za mladoletnega sina C. ni v zadostni meri upoštevalo, da prejema mesečno štipendijo, da dodatno zasluži z delom v gostinstvu, zato je mesečna preživnina zanj previsoka, ker ne upošteva vseh prihodkov in zaslužkov otroka, kot so znesek za opravljeno delo čez vikende v gostilni C. v višini 432,00 EUR mesečno. Pritožnica prav tako opozarja, da sodišče ni upoštevalo zaslužka od junija 2008 do marca 2009 v višini 723,00 EUR, ki jih je sin dobil od svojega štipendista za delo, opravljeno na podlagi študentske napotnice. Sodišče se pri določitvi preživnine sklicuje na prilogo A7, ki jo je sestavila pritožnica v ponazoritev stroškov, katere ima za hčerko B., te stroške pa je štelo kot stroške, ki naj bi jih imel sin C., odkar je pri očetu, čeprav gre za stroške, ki jih je imela pritožnica v času, ko sta bila še oba otroka pri njej. V okviru ocene njegovih stroškov toženka ne priznava zneskov za morje, prosti čas in izlete, prav tako ne priznava zneska za šolske potrebščine v višini 480,00 EUR letno. V dopisu z dne 31.3.2009 je posebej opozorila, da je višina stroška dejansko prepisana iz predloženega seznama pritožnice z dne 1.7.2008 in 4.9.2008. Nadalje je sodišče upoštevalo stroške GSM aparata za C. v višini 15,00 EUR mesečno, za hčerko pa tega stroška ni upoštevalo, čeprav tudi dejansko nastaja. Pritožnica tudi ne priznava stroškov kolesa in rolerjev, saj jih je sinu sama kupila, preden je odšel k očetu, oče pa ni predložil dokazil, da bi mu kupil novo kolo in rolerje. Prav tako pritožnica graja ocenjene stroške prevoza za vlak in avtobus, sodišče pa je vzelo toženkine listine kot dokaz o upravičenosti višine stroškov. Sinu bi priznala cenejše stroške prevoza, ki je veljaven za dijake s štipendijo. Sodišče bi tudi moralo preveriti višino otroškega dodatka za prvega otroka, kljub temu, da oče tega ne navaja. Tako je sodišče pri ugotavljanju stroškov za mladoletno hčerko B. upoštevalo le najnižje možne stroške iz obeh seznamov, ni pa upoštevalo stroškov, ki so dodatno prikazani in podkrepljeni z računi kot so npr. stroški za hrano, internet, elektriko ipd.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki pa ni vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, s katerimi je le-to utemeljilo svojo odločitev ter razsodilo, da je toženec poleg preživnine v višini 199,99 EUR dolžan od 1.6.2008 dalje plačevati za mladoletno hčerko B. C. na roke otrokove matere še dodatno preživnino v znesku 86,85 EUR ter da je tožnica dolžna plačati od 1.6.2008 dalje mesečno preživnino za mladoletnega sina C. na roke otrokovega očeta v znesku 199,99 EUR, v presežku pa je zahtevke pravdnih strank sodišče zavrnilo ter naložilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. V izogib ponavljanju se na odločilne razloge sodišča prve stopnje tudi sklicuje ter jih povzema kot svoje.

Ena najpomembnejših sestavin obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Določba 129. člena ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o preživnini ugotovi otrokove potrebe in upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina, ovrednotena v denarju, primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, nato pa kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju materialne ter pridobitne zmožnosti.

Pritožnica izpodbija oceno sodišča prve stopnje glede določitve preživnine za oba otroka, za hčer B. je po oceni pritožnice zvišana preživnina na 286,85 EUR, katero mora plačevati toženec na roke otrokove matere prenizka, preživnina za sina C. v višini 199,99 EUR, katere obveznost mora izpolnjevati pritožnica, pa previsoka. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da je tako ocena mesečnih potreb obeh mladoletnih otrok kot tudi ocena preživninske zmožnosti obeh pravdnih strank pravilna. Pavšalne, protislovne in nekonkretizirane pritožbene navedbe pritožnice v smeri prenizke preživnine za mladoletno hčer ne vzbudijo dvoma v pravilnost teh ugotovitev. Razčlenitev posameznih izdatkov za mladoletno hčer je natančna, pregledna in po oceni pritožbenega sodišča tudi povsem realna, saj praviloma sledi seznamu, ki ga je pritožnica sama sestavila in predložila sodišču, zato tudi ne vzdržijo pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo vseh stroškov ter da je priznalo stroške za sina, enakih stroškov za hčer pa ne. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo predvsem nujne stroške, ki sodijo v sklop preživninske obveznosti za otroka. Prav tako je izrecno upoštevalo tudi strošek ogrevanja za mladoletno hčer v višini 23,50 EUR mesečno, ki ga priznava tudi oče in kolikor tudi on plačuje za ogrevanje 2-sobnega stanovanja. Prvostopenjsko sodišče pa pravilno ni priznalo stroškov najemnine za hčerko B., saj le-ti niso izkazani, poleg tega pa pritožnica ne plačuje najemnine svojemu partnerju, prav tako pa tudi strošek adaptacije hiše nikakor ne more soditi med stroške, upoštevne pri določanju preživnine.

Nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da se sodišče pri določitvi preživnine za sina C. sklicuje na prilogo A7, katero naj bi sestavila pritožnica v ponazoritev stroškov za hčerko B., saj iz navedene priloge izhaja seznam stroškov za sina C. , medtem ko se seznam stroškov za hčer B. nahaja na prilogi A2. Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi preživnine za sina C. v večji meri sledilo seznamu, ki ga je navedla in predložila sama pritožnica. Tako ne drži pritožbeni očitek, da ne priznava stroškov za sina C. za morje, prosti čas in izlete, saj upoštevani znesek izhaja ravno iz predloženega seznama. Sicer je pritožnica v dopisu z dne 31.3.2009 dodatno podala svoje navedbe glede posameznih stroškov za mladoletnega sina, vendar je to storila po končani glavni obravnavi z dne 24.3.2009 (člen 414. ZPP), ko je sodišče pozvalo pravdne stranke zgolj na predložitev posameznih dokazov, ne pa na podajo novih navedb, zato je sodišče pravilno sledilo opredelitvi stroškov na že navedenem seznamu, predloženem s strani pritožnice. Pritožbeni očitki v tej smeri se tako izkažejo za neutemeljene in pravno neupoštevne.

Pritožba še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo prihodkov mladoletnega sina, katere je dobil za čas opravljanja dela pri štipendistu J. B., katerega je opravil na podlagi študentske napotnice. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da se pri določitvi preživnine upoštevajo tudi dohodki otroka, a kljub temu ugotavlja, da celo po odštevku štipendije, ki jo prejema C., njegove potrebe znašajo približno 500,00 EUR mesečno, pri čemer pa 42 % delež tožnice (glede na razmerje prihodkov med staršema) še vedno ne presega prisojene preživnine. Kar se tiče očitka, da sin še dodatno zasluži, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tak zaslužek, razen zgoraj navedenega, ni izkazan, poleg tega pa glede na starostne in osebnostne potrebe srednješolca ni mogoče odreči bodočo preživnino na račun neizkazanega dodatnega zaslužka otroka, ki ob tem morebiti ni stalen oziroma periodičen.

Pritožbeno sodišče tudi sprejema razloge glede upoštevanja stroškov nabave kolesa in rolerjev za sina C., zlasti z vidika razvoja mladoletnega sina, zato so trdite pritožnice o nepotrebnosti teh stroškov, neutemeljene. Stroški izhajajo iz seznama, v katerem je ravno tožnica v enakih zneskih navedla stroške za kolo in rolerje za hčerko B., prav tako je kot realno oceno stroškov za sina za kolo navedla znesek 240,00 EUR letno oziroma 20,00 EUR mesečno (priloga A7), medtem ko je prvostopenjsko sodišče to oceno kritično ocenilo ter priznalo nižji strošek, in sicer 10,83 EUR mesečno za strošek nabave kolesa oziroma 5,00 EUR mesečno za rolerje.

Upoštevajoč zgornje navedbe, pritožbeno sodišče tako soglaša z ugotovitvami in odločilnimi razlogi prvostopenjskega sodišča, pritožbene navedbe pa se izkažejo za neutemeljene in v pretežnem delu nekonkretizirane. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, pri tem pa tudi pravilno uporabilo citirano določbo 129. člena ZZZDR. Zgolj pavšalen očitek, da bi morali biti stroški enaki za oba otroka, ne vzdrži kritične presoje, saj so stroški srednješolca praviloma večji od stroškov osnovnošolke, sodišče prve stopnje pa je pravilno podalo individualno oceno stroškov obeh otrok, še posebej ob dejstvu starostne in spolne razlike ter dejstva različnega kraja bivanja.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154. ZPP oziroma členom 413. ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato že iz tega razloga do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena.