Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala, da je sporočila toženi stranki, da bo zaradi zamude izročitve poslovnega prostora uveljavljala pravico do pogodbene kazni, je izpolnila svoje obveznosti nemudnega sporočila po 5. odstavku 251. člena OZ. Pri tem ni pomembno, da te izjave ni sporočila direktorju tožene stranke, ampak zaposleni pri toženi stranki, ki je urejala vse zadeve v zvezi z najemom in prodajo poslovnega prostora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 124234/2011 z dne 2. 9. 2011 in naložilo toženi stranki nadaljnje pravdne stroške.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Spor med pravdnima strankama je o tem, ali se je tožena stranka strinjala s pridržkom tožeče stranke do pogodbene kazni. S. A. ni bila pooblaščena oseba tožene stranke, imela je funkcijo vodenja razgovorov o tem. Zato ne bi smelo sodišče šteti njenega podpisa kot podpis pooblaščene osebe. Če je bila pristojna za predajo poslovnih prostorov, to ne pomeni, da je pooblaščena za podpis kakršnekoli listine v zvezi z najemom spornega poslovnega prostora. Ni bila registrirana za zastopanje in ni imela pooblastila. Tako listino bi morala podpisati oseba, ki je registrirana kot zastopnik prvotoženke ali oseba, ki je bila pooblaščena kot registrirani zastopnik. Njen podpis je le podpis o navzočnosti. To je tudi izpovedala kot priča. Predstavnik tožene stranke je zagotovil, da pogodbene kazni ne bodo uveljavljali, ampak imajo le takšne formularje. Sodišče je dalo preveliko težo pričam tožeče stranke in ugodilo zahtevku. Zato je pod vprašajem nepristransko sodišče prve stopnje. V času, ko bi morala tožena stranka poslovni prostor izprazniti, je bila pred vhodom zapora oziroma so se vršila gradbena dela. Pred vhodom je bila le takoimenovana „dila“. Ključi poslovnega prostora so bili ves čas na razpolago in bi jih tožena stranka lahko kadarkoli prevzela, če bi jih potrebovala. Lahko bi prevzela prostor tudi z večjimi kosi pohištva, ki so tam ostali. Mar tega ni želela. Želela je zaračunavati najemnino in nato pogodbeno kazen. Tožeča stranke je toženo stranko spravila v zmoto in jo pustila v zmoti. Tožena stranka je izpraznila poslovni prostor že na začetku leta 2011. Tožena stranka se ni mogla izseliti ves čas do konca gradbenih del. Sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, za kolikšen del zamude je bil razlog na strani tožene stranke in šele takrat bi ugodilo tožbenemu zahtevku za ta del. Sodišče nima obrazložitve o tem, koliko časa je trajala neupravičena zamuda. Tožena stranka je v celoti prerekala temelj in višino. Dokazano oderuško pogodbeno kazen sodišče prisodi, čeprav nasprotuje prisilnim predpisom. Tožena stranka ni bila na primeren način seznanjena do uveljavljanja pogodbene kazni. Sodišče le domneva, da bi lahko tožena stranka in priče zamenjali ali pomešali predmetni poslovni prostor s poslovnim prostorom družb B. d.o.o., ki se res nahaja v isti ulici.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti pritožniku, da smiselno podaja predlog za izločitev razpravljajoče sodnice. Pritožnik namreč navaja, da naj bi sodišče prve stopnje favoriziralo tožečo stranko kot močnejšo in da se s tem postavlja vprašanje nepristranskosti. Izločitev sodnika lahko zahteva tudi stranka, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek 72. člena ZPP). Sicer je treba razumeti pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka doživela izpovedbo priče S. A. kot prepričljivo, sodišče pa temu ni sledilo, kot izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se sodišče prve stopnje ni odločilo le na podlagi izpovedbe priče S. A., ampak tudi na podlagi izpovedbe drugih prič in zlasti listinskih dokazov. Sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih in ti razlogi niso med seboj v nasprotju. Pritožba trdi, da sodba ni obrazložila pravnorelevantnega dejstva, zakaj sodišče šteje, da je bila zamuda relevantna in povzročila posledico vplačila pogodbene kazni. Pri tem spregleda, da je sodišče o pravnorelevantnem dejstvu, to je o zamudi, podalo svoje razloge (točka 15 obrazložitve). V kolikor pa tožena stranka ni zadovoljna s to obrazložitvijo, pa gre za smiselno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako preizkus sodbe pokaže, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožba trdi, da je sodišče zmotno štelo, da je tožeča stranka sporočila dolžniku, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena Obligacijskega zakonika). Za pritožbo je odločilno, da S. A. ni bila zakonita zastopnica in tudi ne pooblaščena oseba za sprejemanje izjave v zvezi s pogodbeno kaznijo. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je treba za pravilno uporabo materialnega prava upoštevati, kaj pomeni določilo, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. Sodna praksa šteje, ko upnik v času, ko je bil dolžnik že v zamudi, izjavi, da si pridružuje pravico uveljavljati pogodbeno kazen, mu kasneje tega ni treba več ponavljati, ker je že z navedeno izjavo pridobil pravico terjati pogodbeno kazen. (1) V našem primeru je sodišče ugotovilo, da je na zapisniku o prevzemu ključev poslovnega prostora že v formularju zapisano, da je v skladu s petim odstavkom 251. člena OZ, najemnik obveščen, da si M. pridružuje pravico do pogodbene kazni po najemni pogodbi zaradi zamude z izročitvijo poslovnega prostora (primerjaj zapisnik A 4). Za to, da je tožeča stranka izpolnila svojo dolžnost iz petega odstavka 251. člena OZ, je dovolj, da je tožena stranka s tem seznanjena. Tožena stranka pa je bila s tem seznanjena, ko je ta zapisnik prevzela S. A., ki je bila med drugim tudi zaposlena pri prvotoženi stranki. To pomeni, da izjave ni treba podati direktorju tožene stranke in ni treba, da zakoniti zastopnik gospodarske družbe izjavi, da takšno izjavo sprejema. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila S. A. vsaj pooblaščena za urejanje problemov v zvezi s poslovnim prostorom pri toženi stranki in da so jo poslali zato, da se opravi prevzem oziroma izročijo ključi in kot izhaja iz zapisnika, da so prostori prazni in elektrika odklopljena. Na ta način je tožeča stranka pravilno sporočila, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni. Nenazadnje je tožena stranka vedela, da so bile takšne določbe v zvezi s pogodbeno kaznijo že v javnem razpisu, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in nato tudi zapisane v 10. členu pogodbe. V dopisu tožeče stranke, katerega je tožeča stranka poslala toženi stranki (priloga A 12) in pozvala toženo stranko, da na podlagi pravnomočnega naloga za izpraznitev, dejansko izprazni poslovni prostor do 17. 1. 2011, ki je po dopisu potekel. V dopisu tudi sledi, da je od 17. 1. 2011 dalje v skladu z 10. členom najemne pogodbe najemodajalec upravičen zaračunavati pogodbeno kazen in sledi zapis o njeni višini. V predzadnjem odstavku dopisa pa tudi sledi, da si pridružuje pravico do pogodbene kazni vsak dan zamude z izročitvijo. To pomeni, da je obveznost iz petega odstavka 251. člena OZ izpolnjena.

Pritožba trdi, da je zamudo izpraznitve poslovnega prostora povzročila tožeča stranka oziroma, da tožena stranka ni zakrivila zamude. Pri tem trdi, da je bil v spornem času pred stavbo jarek oziroma so potekala gradbena dela in da zato ni kriva tožena stranka. Sodišče prve stopnje je obdelalo ta ugovor v točki 15. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala, da izselitev poslovnega prostora ni bila možna. Sodišče je opravilo zaslišanje prič in ugotovilo, da je možno, da je bil G. trg delno prekopan. Vendar so vsi povedali, da je bil dostop omogočen do kakšnih 1,5 m do lokalov tako, da so za to širino bile postavljene deske in so lahko ljudje dostopali do lokalov in poslovali. Nihče izmed zaslišanih ni potrdil, da sploh ni bilo možno opraviti izpraznitve poslovnega prostora. Sodišče tudi ni sledilo toženi stranki, da naj bi prišla tožeča stranka na kraj sam in da je bilo toženi stranki dovoljeno, da izročitev podaljša (za 85 dni). Sodišče pravilno sklepa, da bi glede na potek delovanja oziroma poslovnega razmerja med tožečo in toženo stranko tudi takšen dogovor bil v isti obliki kot vse drugo, to je v pisni obliki. Tožeča stranka je vložila zahtevo za izpraznitev poslovnega prostora po sodni poti in tožena stranka je imela leto dni časa, da to opravi. Ko pa je čas izpraznitve poslovnega prostora tudi po sodni odločbi nastopil, bi se tožena stranka morala s tožečo stranko se dogovoriti v pisni obliki, da ji sodne odločbe ni treba izpolniti še določen čas. Zgodilo se je ravno obratno: tožeča stranka je dokazovala, da je s pozivi na prostovoljno izpraznitev skušala vzpodbuditi toženo stranko, da poslovni prostor izprazni v predvidenem času in da ni želela podaljševati roka za izvršitev.

Pritožba še trdi, da je sodišče zmotno štelo, da tožena stranka ni ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Sodišče je obrazložilo, kako je bil izračunan zahtevek in zato je sodbo mogoče preizkusiti tudi v tem delu (točka 12). Tožeča stranka je o tem podala trditveno podlago in pojasnila izračun. Tožena stranka pa je podala ugovor, da naj bi bila višina pogodbene kazni iz pogodb oderuška. Pri tem spregleda, da je šlo za pogodbo na podlagi javnega razpisa in da se je pogodba izvrševala vrsto let. Zmanjšanje pogodbene kazni mora torej tožena stranka uveljavljati kot ugovor (res ni treba vložiti nasprotne tožbe). Vendar mora tožena stranka pri tem navesti vsa dejstva, na katera opira zahtevo za znižanje kazni in ponuditi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. (2) Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj meni, da je pogodbena kazen v višini 10% od zadnje mesečne najemnine za vsak dan zamude oderuška. Zato je sodišče pravilno štelo, da ta ugovor ni utemeljen. Tožena stranka bi morala ta ugovor bolj substancirati oziroma podati ustrezno trditveno podlago za ugovor. Zato se sodišče prve stopnje utemeljeno ni s tem posebej ukvarjalo, ampak je le ugotovilo, da ta ugovor ni zadosti obrazložen.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo napak v postopku, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, navedbe tožeče pa niso prispevale k rešitvi pritožbe.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo VSS III Ips 109/2001. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSS II Ips 565/2000.