Jedro

V pravdnem postopku se lahko stranka odloči, ali bo procesno dejanje opravljala sama ali preko pooblaščenca. Če se odloči za zastopanje po pooblaščencu, ga mora za zastopanje v konkretni pravdi pooblastiti s pisnim pooblastilom. Iz njega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na procesna dejanja, torej da naj sodišče in nasprotnik sprejmeta procesna dejanja pooblaščenca tako, kot bi jih opravil sam pooblastitelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo v točki 1. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek proti obema toženima strankama za vračilo 19.404,94 EUR (prej 4.650.200,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2003 naprej, da ne bi prišlo do prodaje v izreku navedenega osebnega vozila. V točki 2. izreka je ugodilo podrednemu zahtevku in prvi toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni vrne znesek 19.404,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2003 naprej ter mu povrne 1.085,37 EUR pravdnih stroškov.

Proti sodbi vlaga laično pritožbo prva tožena stranka. Ne navaja, v katerem delu jo izpodbija niti pritožbenih razlogov. Navaja, da njen odvetnik A. S. ni prejel sodbe, sama pa ni sposobna pravilno napisati pritožbe. Brez pritožbe bi ji bila povzročena velika materialna škoda. Prosi za podaljšanje pritožbenega roka, da bi pritožbo lahko vložil odvetnik.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožnica ne navaja zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in navaja, da sama ni sposobna napisati pritožbe, si je z njeno vložitvijo v skladu z ustavno pravico do pravnega sredstva zagotovila pritožbeno varstvo. Sodišče druge stopnje mora preizkusiti sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa paziti tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ker iz pritožbe ni razvidno, v katerem delu se izpodbija, jo je preizkusilo le v 2. točki izreka, torej v delu, v katerem je tožena stranka obsojena na plačilo vtoževanega zneska in v katerem ni uspela. V točki 1. izreka sodbe ni bilo treba preizkušati, ker je bil tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen, toženka je uspela. V tem delu torej nima pravnega interesa za pritožbo (1. odst. 350. člena ZPP).

Prošnjo za podaljšanje z zakonom predvidenega roka za vložitev pritožbe zoper sodbo je obravnavalo že prvo sodišče. V sklepu na red. št. 21 (ki ni predmet te pritožbene obravnave, saj pritožba ne vlaga pritožbe zoper navedeni sklep) ji je pravilno povedalo, da gre za zakonski rok, ki ga na predlog stranke ni mogoče podaljšati.

V tem postopku pa je treba odgovoriti na v pritožbi smiselno zatrjevano absolutno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke in tudi iz 9. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na kateri je treba v tem postopku še paziti po uradni dolžnosti (izdaja sodbe sodišča prve stopnje pred 1.10.2009 - 2. odst. 130. člena ZPP-D v zvezi z 2. odst. 350. člena ZPP - Ur. l. RS, št. 73/07, UPB-3). Pritožnica namreč trdi, da sodba ni bila vročena njenemu odvetniku, sama pa pritožbe ne zna napisati. S tem se smiselno sklicuje na pravico do izjave oziroma kontradiktornosti, ki strankam zagotavlja možnost sodelovanja v postopku, pa tudi na njeno nepravilno zastopanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče navedenih kršitev ni zagrešilo.

V pravdnem postopku se lahko stranka odloči, ali bo procesna dejanja opravljala sama ali preko pooblaščenca (1. odst. 86. člena ZPP). Če se odloči za zastopanje po pooblaščencu, ga mora za zastopanje v konkretni pravdi pooblastiti s pisnim pooblastilom (1. odst. 97. člena ZPP), ki ga mora pooblaščenec predložiti sodišču pri prvem pravdnem dejanju za stranko (1. odst. 98. člena ZPP). V spisu takega pooblastila ni. Iz opravljenih procesnih dejanj je razvidno, da jih je toženka opravljala sama. Tako je sama vložila odgovor na tožbo in sama pisno opravičila svoj izostanek z naroka glavne obravnave dne 17.6.2008. Le v tem dopisu, naslovljenem: "opravičilo" se je sklicevala na odvetnika S., češ da vse v zvezi s tem primerom vodi on (priloga B8). Navedene vloge ni mogoče šteti za pooblastilo za opravljanje procesnih dejanj v tej pravdi. Pooblastilo je po eni strani upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (1. odst. 74. člena Obligacijskega zakonika - OZ), po drugi strani pa sama listina o tako podeljeni upravičenosti za zastopanje. Medsebojno (notranje) razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem je pogodbeno. Da lahko učinkuje tudi navzven (do subjekta, pred katerim je pooblaščen za zastopanje pooblastitelja), mora biti pravni posel podelitve pooblastila (pooblastitev) razpoznaven. To se zagotovi s pisno listino, prav tako imenovano pooblastilo, ki je naslovljeno na tretjo osebo. V primeru podelitve pooblastila za zastopanje v pravdi mora biti pooblastilo naslovljeno na sodišče in na nasprotnika. Iz njega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na procesna dejanja, torej da naj sodišče in nasprotnik sprejmeta procesna dejanja pooblaščenca tako, kot bi jih opravil sam pooblastitelj. Opravičilo tožene stranke v prilogi B8 pa take izjave ne vsebuje. Zato prvo sodišče ni imelo nobene osnove, da bi navedenega odvetnika štelo za toženkinega pooblaščenca v obravnavani pravdi. Sodbe za toženko ni bilo dolžno vročati njemu (1. odst. 137. člena ZPP), ampak jo je skladno s 1. odst. 142. člena ZPP pravilno vročilo osebno toženki. S tem ni zagrešilo ne absolutne bistvene kršitve iz 9. točke ne iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je pritožnica pravočasno vložila obravnavano pritožbo, je s tem tudi izkoristila možnost in pravico do pravnega sredstva, tako da njene procesne pravice niso bile v ničemer prizadete.

Ob uradnem preizkusu sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v materialnopravnem pogledu pravilna. Glede na trditveno podlago strank in ugotovitve, do katerih je prvo sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku, ima osnovo v pravnih pravilih OZ o posojilni pogodbi (členi 569 OZ in naslednji), ki jih je pravilno uporabilo in na tej osnovi po ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev ugodilo tožbenemu zahtevku. Svojo odločitev je obrazložilo v prepričljivih in popolnih razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. V sodbi tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).