Jedro

Tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla zadostiti kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil, preden ni razčistila z dejstvi in okoliščinami o po tožniku zatrjevani homoseksualni dejavnosti v Iranu, zaradi katere naj bi mu v izvorni državi grozila smrtna kazen. Namreč tožena stranka ni razčistila, ali tožniku dejansko v Iranu, ob njegovem zalotenju pri spolnem aktu z drugim moškim res grozi izrek smrtne kazni po iranskem nacionalnem pravu, zato ker je zagrešil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, to je v izvorni državi (gl. 2. alineo 1. odstavka 4. člena ZAzil in 1. odstavek 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11). Prav tako tožena stranka ni razčistila, če gre za tako kaznivo dejanje, za katero je v Iranu zagrožena smrtna kazen v primeru, če to dejanje stori le oseba s homoseksualno usmerjenostjo (torej oseba iz skupine ljudi s tako usmerjenostjo), ali pa katerakoli oseba, ki je zalotena pri spolnem aktu z osebo istega spola, ki pa sicer ni homoseksualno usmerjena.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 1352-05/236-47/2005 z dne 25. 8. 2005 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora zapustiti državo v roku 24 ur od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel, da ima v Iranu probleme zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti. Zaradi tega je bil že trikrat bičan, vsakič s po 70 udarci po hrbtu. Glavni dogodek se je zgodil mesec dni pred odhodom iz Irana, ko je imel spolni akt s sicer poročenim prijateljem A.A. Dogodek se je zgodil v stanovanju A.A., kamor je njegova žena spustila tri uniformirane in oborožene policiste, ki so ju zalotili pri spolnem aktu. Policisti so oba odpeljali s službenim avtom in na nekem križišču, kjer se je avto ustavil pred semaforjem, je tožniku uspelo pobegniti z zadnjega sedeža avtomobila, nato se je približno mesec dni skrival v Teheranu pri prijateljih, nato pa je pobegnil iz države. V lastnoročni izjavi je tožnik napisal, da je pred približno 6 meseci prečkal mejo Irana in se znašel na območju Kurdistana, kjer je preživel približno 3 mesece. Potem se je znašel v Istanbulu, kjer je preživel 3 mesece, 12. 1. 2005 pa je bil s tovornjakom pripeljan na železniško postajo v Ljubljani, kjer naj bi ga ob 19. uri odpeljali naprej v Nemčijo. Ker se ni nihče oglasil ponj, je na policiji podal vlogo za azil. Njegov problem v Iranu je, da je imel homoseksualne odnose in to je v Iranu kaznivo dejanje, kazen je usmrtitev. Tožnik je bil zaslišan dne 6. 4. 2005 in je razložil glede dejstev in okoliščin v zvezi z njegovo homoseksualnostjo. Povedal je, da ima homoseksualne odnose od 17. leta. Z 21. leti je odšel v vojsko, kjer je imel prav tako spolne odnose z nekim vojakom in je bilo v vojski ugotovljeno, da ima nekdo v njegovem oddelku spolne odnose, zato je tožnik skupaj z vsemi vojaki njegovega oddelka prvič doživel bičanje. Pri njegovih 25. letih je imel spolne odnose v zaprti kabini javnega kopališča z nekim znanim homoseksualcem, ki ga je policija takrat že zasledovala. Ker je s kopališča prišel skupaj z njim, ju je prijela policija in oba sta bila obsojena na 70 udarcev z bičem. To je bilo izvršeno v podzemnih prostorih sodišča v Teheranu. Po tem bičanju se je tožniku pojavil na hrbtu malo večji mehur, ki ga je bil prisiljen dati operirati. Prav tako je bil bičan s 70. udarci po hrbtu skupaj s svojim partnerjem pri starosti 28 let, ko so po zdravniškem pregledu v partnerjevem telesu našli njegovo spermo. Bičanje mu je bilo izrečeno kot mila kazen glede na smrtno kazen, ker ga niso zalotili pri samem spolnem aktu. Nato je živel bolj umirjeno do leta 2002, ko je spoznal A.A., poročenega moškega z otrokom. A.A.-jeva žena je po enem letu, torej dve leti nazaj, ugotovila, da imata z njenim možen spolne odnose. Žena je dala A.A. ultimat, da tožnik nima več vstopa v hišo, sicer bo zadevo prijavila policiji, vendar tega nista jemala resno. Verjetno je žena obvestila policijo in jo tudi spustila v stanovanje, ko so tožnika in A.A. videli pri spolnem aktu policist in pa pripadnika vojaške policije. Ko je pobegnil iz avtomobila, se ni upal vrniti domov, šel je na dom svojega prijatelja in tam ostal 10 dni. V tem času si je uredil finančne zadeve in si organiziral ilegalni odhod iz države, njegovega prijatelja A.A. so prebičali s 70 udarci, ker tožnik ni bil navzoč na sojenju. Tožnik zatrjuje, da nima več vidnih posledic bičanja, saj naj bi sledovi bičanja izginili po dveh tednih. Tožena stranka je tožnika pozvala, da pojasni razhajanje glede na to, da je v svoji izjavi povedal, da se je po pobegu iz policijskega avtomobila skrival pri prijateljih še 10 dni, nato pa odšel iz države, v prošnji za azil pa je povedal, da se je pred odhodom en mesec skrival pri prijateljih. Tožnik je odgovoril, da to vse drži, ker se je namreč 20 dni skrival na svojem domu, ko pa je opazil neznano osebo okoli svojega doma je posumil, da je A.A. izdal njegov naslov, nato pa se je dejansko skrival še 10 dni pri treh prijateljih. Tožena stranka je tožnika pozvala k pojasnilu glede razlik v njegovih izjavah glede na to ali se je potem vrnil domov ali ne. V prvi izjavi je izjavil, da se ni upal vrniti nazaj, zato je šel na dom svojega prijatelja za 10 dni, nato pa iz države. Kasneje pa je povedal, da se je 20 dni skrival doma, nato pa pobegnil in se skrival 10 dni pri treh prijateljih. Tožnik je pojasnil, da se je po pobegu iz policijskega avtomobila nahajal malo doma, malo pri prijateljih, zadnjih 10 dni pa ni več hodil domov, ker doma ni imel ničesar več, pa tudi upal si ni. Prav tako je tožena stranka pozvala tožnika za pojasnila glede nekaterih trditev, ki se zdijo toženi stranki dvomljive. V zvezi s tem je tožnik pojasnil, da iranska oblast nima nikjer podatka o njegovem prebivališču, ker se ga ne zahteva na nobenem dokumentu. Glede tožnikovega očeta pa je tožnik pojasnil, da sta se videla le občasno. V zvezi s tožnikovo izjavo, da je žena A.A.-ja prišla z otrokom in policisti skupaj v sobo in da ni verjetno, da bi otroka vzela s seboj na policijsko postajo, pa je tožnik povedal, da po iranski kulturi žena po rojstvu otroka posveča več ljubezni otroku kot pa možu in da ne da otroka iz rok kar tako. Tožena stranka zato zaključuje, da je tožnik kot razlog za preganjanje navedel svojo homoseksualno usmerjenost. Pri tem pa tožena stranka zaključuje, da ni uspel dokazati svoje splošne verodostojnosti. Pri tem se tožena stranka sklicuje na Direktivo Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oz. kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/86/EC z dne 29. 4. 2004 in se sklicuje na točko e) 5. odstavka 4. člena. Izjave tožnika se razhajajo predvsem v bistvenih točkah zatrjevane zgodbe. Tožnik je povedal, da A.A.-jeva žena ve za njuno razmerje že dve leti, prijavila pa ju je šele pred približno 10 meseci pred podajo prošnje. Navedel je, da sta partnerja eno leto razmerje skrivala, potem pa se popolnoma razpustila in svoja nagnjenja izražala svobodno pred ženo tožnikovega partnerja. Tožnik se je na otipavanje pred partnerjevo ženo odzval z moralnim pomislekom. Glede na zagroženo kazen za homoseksualnost v tožnikovi izvorni državi in stopnjo stigmatizacije, ki bi jo tožnik lahko doživel kot pripadnik muslimanske veroizpovedi, tožena stranka ne more tožnikove izjave sprejeti za verodostojne in resnične. Ni namreč verjetno, da bi partnerjeva žena prenašala njuno homoseksualno razmerje zadnje dve leti in šele 10 mesecev pred podajo prošnje za azil odločila prijaviti razmerje policiji. Prav tako tožena stranka opozarja, da se dogodki časovno ne ujemajo. Pred 10 meseci je, približno meseca marca 2004, tožnika prijela policija, nato pa se je skrival en mesec malo doma, malo pri prijateljih. Nato je bival v Turčiji približno 6 mesecev. Od policijskega pridržanja je minilo skupaj približno 7 oz. 8 mesecev, v Slovenijo pa je tožnik prišel 15. 1. 2005. Približno 3 mesece pa je tožnik očitno prebil še nekje in ta ugotovitev še povečuje splošno neverodostojnost tožnika oz. njegovih izjav. Iz depeše policijske postaje pa je razvidno, da je tožnik izjavil, da je Iran zapustil pred 6 meseci. Prav tako tožena stranka meni, da ni verjetna izjava tožnika, da je iz policijskega avtomobila, v katerem so bili trije policisti, brez problema pobegnil. Poleg tega pa je bilo v policijskem avtomobilu kar 7 ljudi. Tožniku je očitno grozila najhujša kazen, predvidena za kaznivo dejanje homoseksualnega akta in ni verjetno, da policija ne bi sprejela ukrepov, da bi preprečila pobeg. Tožena stranka ocenjuje, da je tožnikova izjava neprepričljiva, nepovezana in nekoherentna in ne more utemeljiti njegovo splošno verodostojnost v smislu navedene Direktive, niti v smislu 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 ? uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil). Tožena stranka dvomi v resničnost tožnikove zgodbe in je prepričana, da si je večji del zgodbe izmislil z namenom pridobiti begunski status. Tožena stranka je zato zaključila, da tožnik zlorablja azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje in je zato njegovo prošnjo zavrnila na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alinejo 36. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da je v svoji prošnji pojasnil razloge, zakaj je pribežal iz Irana. Težave je imel zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti, bil je že trikrat bičan, ko pa je imel odnose s prijateljem A.A., pa so ga zalotili policisti in odpeljali. V Iranu mu grozi smrtna kazen, zato je iz avtomobila pobegnil. Tožnik navaja, da razlogi, ki jih je navedel v prošnji za politični azil, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, ker preganjanje temelji na seksualni usmerjenosti in preganjanosti, ker mu grozi smrtna kazen. Tožnik predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in ga v skladu z načelom zaslišanja strank zasliši, da bo lahko razjasnil vse morebitne nejasnosti in dvome in potrdil razloge, ki upravičujejo pravico do političnega azila. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se njegovi prošnji ugodi in da mu ni potrebno zapustiti Republiko Slovenijo. Hkrati tudi predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. I Up 1435/2005 ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 2016/2005-7 z dne 12. 10. 2005 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, v postopku niso bila razčiščena dejstva in okoliščine o tožnikovi homoseksualni dejavnosti v Iranu in v zvezi z zagroženo smrtno kaznijo, pri čemer se sodišče ni opredelilo ali je v obravnavanem primeru potrebno izvesti redni azilni postopek ob upoštevanju določbe 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. _K 1. točki izreka:_ Sodišče je v ponovljenem postopku tožbi ugodilo: Vrhovno sodišče je v sodbi navedlo, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni mogla zadostiti kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil, preden ni razčistila z dejstvi in okoliščinami o po tožniku zatrjevani homoseksualni dejavnosti v Iranu, zaradi katere naj bi mu v izvorni državi grozila, po njegovih trditvah v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, smrtna kazen. Namreč tožena stranka ni razčistila, ali tožniku dejansko v Iranu, ob njegovem zalotenju pri spolnem aktu z drugim moškim (po njegovih trditvah s prijateljem A.A., ko naj bi ga zalotili policisti in naj bi ga odpeljali na policijsko postajo) res grozi izrek smrtne kazni po iranskem nacionalnem pravu, zato ker je zagrešil hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, to je v izvorni državi (gl. 2. alineo 1. odstavka 4. člena ZAzil in 1. odstavek 2. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s Protokolom št. 2 ter njenimi Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 ? Uradni list RS-MP, št. 7/94, v nadaljnjem besedilu: Konvencija). Prav tako tožena stranka ni razčistila, če gre za tako kaznivo dejanje, za katero je v Iranu zagrožena smrtna kazen v primeru, če to dejanje stori le oseba s homoseksualno usmerjenostjo (torej oseba iz skupine ljudi s tako usmerjenostjo), ali pa katerakoli oseba, ki je zalotena pri spolnem aktu z osebo istega spola, ki pa sicer ni homoseksualno usmerjena. Ugotovitev teh dejstev oziroma okoliščin je po presoji pritožbenega sodišča potrebna, da bi lahko tožena stranka v zvezi s tožnikom, če bi se izkazalo, da mu v Iranu res grozi izrek smrtne kazni zaradi zalotenja pri spolnem aktu z osebo istega spola, zato, ker se ta kazen izreka le osebam s homoseksualno dejavnostjo, izvedla redni azilni postopek, z ugotovitvijo okoliščin v zvezi z reševanjem tožnikove prošnje za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil (zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini s homoseksualno usmerjenostjo) oziroma po 3. odstavku 1. člena ZAzil (azil iz humanitarnih razlogov) in ne v t.i. pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Pa tudi zato, da bi lahko tožena stranka v rednem azilnem postopku ugotovila morebitno dejansko stanje, ki izhaja iz izključitvenega razloga 2. alinee 1. odstavka 4. člena ZAzil oziroma v povezavi s 1. odstavkom 2. člena Konvencije (pravica do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj RS, preden so bile sprejete v državo kot begunci. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen). Glede slednjega razloga pa bi morala tožena stranka v rednem azilnem postopku ugotoviti, ali v Iranu sodišča izrekajo sodbe, po opravljenem rednem kazenskem postopku po iranskem nacionalnem kazenskem pravu, ko kakšno osebo (ali le tisto, ki ima homoseksualno usmerjenost oziroma pripada posebni družbeni skupini) spoznajo za krivo za tovrstno dejanje (spolnega akta med osebami istega spola), za katero nacionalni iranski zakon oziroma drug predpis predpisuje smrtno kazen oziroma če iranski nacionalni zakon ali drug predpis tako dejanje šteje za hudo kaznivo dejanje nepolitične narave.

V nadaljnjem rednem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti vse okoliščine, povezane z zagroženo kaznijo za homoseksualno dejavnost in krogom oseb, ki jih ta kazen v Iranu lahko doleti, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 1435/2005 z dne 15. 12. 2005. Ker je sodišče ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta ne more rešiti spora, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

_K 2. točki izreka:_ Tožnik predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks in sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status in je zato zaključilo, da bi lahko s plačilom taks bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja oz. razpolaga.