Jedro

Res je sicer, da ni nujno, da se sodišče do prav vsakega od dokazov, ki je naveden v dokaznem sklepu, izrecno in izčrpno opredeli in ga oceni, če šteje, da dokaz za ugotovitev bistvenih dejstev ni relevanten, vendar pa mora v obrazložitvi svoje odločitve to navesti.

Ker se sodišče prve stopnje do sicer izvedenih dokazov, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni z ničemer opredelilo, to predstavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP).

Pri zatrjevani skupni gradnji gre za pravnoposlovno pridobitev, to je za pravni posel v smislu 33. čl. ZTLR. Tak dogovor je lahko sklenjen tudi v ustni obliki in s konkludentnimi dejanji, saj gre največkrat za dogovore v ožji družinski skupnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točke 1, 2 in 4) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 239/5, vložna št. 628 k.o. S. do 1/4, saj predstavlja 1/2 te nepremičnine skupno premoženje tožnika in toženke, ki je bilo pridobljeno v času trajanja njune zakonske zveze s skupnim delom in sredstvi, na katerem pripada tožniku 1/2. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožniku listino, ki bo sposobna za vpis njegovega solastninskega deleža v zemljiško knjigo, saj bo sicer takšno listino nadomestila sodba. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 2.302,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke 1, 2 in 4 izreka). Pod točko 3 je sodišče zavrnilo vse, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, in sicer v prvem in drugem podrednem zahtevku.

Proti navedeni sodbi in sicer v delu pod točko 1, 2 in 4, vlaga pritožbo tožena stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

V obširni pritožbi, ki se povzema zgolj v bistvenih delih, pritožnica glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zatrjuje, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni dalo možnosti udeležbe na zadnji obravnavi dne 19.11.2008. Tožena stranka je namreč zaradi nujne službene zadržanosti prosila za preložitev in prošnji priložila tudi pisni dokaz, da je tega dne ob isti uri kot je bila razpisana obravnava, zadržana na seji nadzornega sveta družbe. Sodišče je obravnavo kljub temu opravilo in ji s tem odvzelo možnost sodelovanja na obravnavi. Ker je na tem naroku izvajalo tudi dokaz z vpogledom v dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenca A. B., ki jo je strankam tudi vročilo na tej obravnavi, toženi stranki tudi ni bila dana možnost, da se o tej dopolnitvi izjavi. S tem naj bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče kljub večkratnim spremembam tožbe in kljub nasprotovanju tožene stranke v vlogi z dne 27.3.2008, o spremembi tožbe ni odločilo. Zaradi tega tudi ni jasno in v sodbi ni navedeno, o katerem primarnem zahtevku je sodišče odločalo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar hkrati predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker o spremembi tožbe ni bilo odločeno, bi sodišče moralo odločati o prvo postavljenem zahtevku in ga ustrezno zavrniti ter nenazadnje to upoštevati tudi pri odmeri stroškov.

Sodišče pri izvedbi dokazov ni navedlo spornih dejstev, glede katerih naj se izvedejo dokazi, niti ni zavrnilo dokazov, ki jih ni izvedlo, ter navedlo razlogov za zavrnitev. Tako je tožena stranka glede dohodkov pravdnih strank zatrjevala, da je imela precej višje dohodke in zato predlagala tudi poizvedbi pri SPIZ glede višine, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo, niti ga ni zavrnilo. V obrazložitvi sodbe nato tudi ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi je celo navedlo, da tožena stranka ni uspela dokazati večjega deleža (ker naj bi se osredotočila predvsem na dokazovanje, da je nepremičnino pridobila z dedovanjem). S tem je sodišče po mnenju pritožnice storilo kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Sodišče že uvodoma v obrazložitvi sodbe ni povzelo bistvenih navedb tožene stranke, to je glede tega, da s starši ni bilo dogovora o skupni gradnji, glede alkoholizma tožnika, glede sredstev staršev za izgradnjo, to je kredita in prodaje nepremičnin, višjih dohodkov toženke in njene izključne skrbi za otroka. V obrazložitvi sodbe so bile zato te navedbe tožene stranke očitno prezrte, saj o teh trditvah ni razlogov. Navajajo se le razlogi glede trditev tožeče stranke, ki jim sodišče v celoti sledi, glede zatrjevanj tožene stranke pa sodba ne vsebuje obrazložitve, zakaj jih sodišče ni upoštevalo. Enako velja tudi za vse zaslišane priče, ki jih je predlagala tožena stranka, saj sodba povzema (pa še to pomanjkljivo) le tiste izpovedbe tožnikovih prič, ki se tičejo tožnikove pomoči pri gradnji, izpovedb prič toženke pa se ne omenja. Sodba mora biti obrazložena tako, da je vsaki stranki jasno in lahko iz nje razbere, zakaj njene navedbe in dokazi niso bili upoštevani. Šele tako lahko stranka učinkovito uresniči svojo pravico do pritožbe. Ker tega izpodbijana sodba ne vsebuje, je kršena tudi ustavna pravica tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnica navaja, da se sodišče glede materialnopravne podlage sklicuje na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in navaja, da se pri deležih upošteva ne le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, to je pomoč drugemu zakoncu, varstvo otrok, opravljanje domačih del in drugo. Določilo 51. člena ZZZDR pa ne daje materialnopravne osnove za ugotavljanje skupne gradnje in solastninske pravice, saj se nanaša zgolj na skupno premoženje med zakonci in ne na razmerja do tretjih oseb. V sodbi ni navedena pravna podlaga za odločanje o skupni gradnji, zato ni jasno, katere pogoje je sodišče presojalo pri ugotavljanju solastninskih deležev. Pri zatrjevani skupni gradnji gre za pravno poslovno pridobitev lastninske oziroma solastninske pravice, zato je potrebno dokazati dogovor graditelja in dotedanjih lastnikov nepremičnine ter nato na tej podlagi tudi dogovor glede pridobitve solastninskih deležev. Pritožba se sklicuje na odločitve II Ips 255/2000 in II Ips 403/95. Sodišče teh pogojev ni presojalo (ugotovilo je le pomoč tožnika), saj je napačno uporabilo materialno pravo. Glede na izrek sodbe, ki vsebuje tudi izstavitev dovoljenja za vknjižbo, bi bilo sklepati na pravno poslovno pridobitev solastninske pravice, vendar bi moralo v tem primeru sodišče ugotoviti vse pravnorelevantne pogoje za pridobitev solastninske pravice oziroma učinke take gradnje na stvarnopravnem področju.

Glede razloga, ki se nanaša na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožba opozarja, da sodišče ni presojalo, ali je obstajal dogovor med pravdnima strankama in toženkinimi starši o skupni gradnji in dogovor o nastanku solastnine, saj je v sodbi navedeno zgolj to, da naj bi večina prič izpovedala, da je bilo videti, da gre za skupno gradnjo. Zgolj videz, da gradijo skupaj oziroma pomoč tožnika, pa še ne pomeni, da je šlo za dogovor s starši o skupni gradnji, ki bi imel za posledico nastanek solastnine. Vse tožnikove priče so izpovedale le o tem, da so imele občutek, da gre za skupno gradnjo, o konkretnih dejstvih niso vedele ničesar. Prav tako nobena od prič ni potrdila, da bi tožnik gradil zase oziroma da bo solastnik. V kolikor so bile te priče tožnikovi prijatelji, bi jim bilo gotovo poznano, če bi obstajal tak dogovor oziroma namen, da bo tožnik lastnik oziroma da bo živel v svoji hiši. Nasprotno od tega je priča D. M. izpovedal, da ni bilo dvoma, da sta graditelja starša in vodja gradnje oče in da ni bilo rečeno, da bodo vsi skupaj tam živeli. B. P. je povedal, da ga je oče toženke povabil in je bil njen oče tisti, ki je vodil gradnjo, delo pa sta plačala starša toženke. P. E. je izpovedal, da je ploščice polagal očetu toženke in je to on naročil in plačal. Priče, ki so osebno poznale starše toženke in so jim bila vsa dejstva poznana, so prav tako potrdile trditve tožene stranke. Priča L. F. je izpovedal, da sta gradila starša toženke, da je njen oče imel gradnjo za svojo, da ni nikoli omenjal, da bi tožnik postal solastnik, da je plačeval mojstre in večkrat povedal, da nosi vse stroške, da je imel dovolj prihrankov, da je najel posojilo in da je prodal tudi zemljo. Priča D. Z. je izpovedala, da sta gradnjo financirala izključno toženkina starša, pomagali pa so vsi kot je na deželi običajno, nadalje, da sta gradnjo financirala toženkina starša, da sta prodala zemljo, da je tožnik večkrat delal brez soglasja in da nikoli ni slišala, da bi gradili skupaj in postali solastniki. Priča K. Š. je izpovedala, da starša nikoli nista govorila, da bi gradila hišo zase. Na podlagi navedenega je napačna, nepopolna in neobrazložena dokazna ocena sodišča, da naj bi šli v skupno gradnjo z namenom skupnega življenja v hiši in nastankom solastništva.

Ker za dogovor s starši toženke o skupni gradnji in nastanku solastnine ni dokazov, tožniku ne gre stvarno pravni zahtevek. V nasprotju z izpovedbo prič D. Z. in K. Š. je tudi ugotovitev v izpodbijani sodbi, da naj bi za hčerko skrbeli obe stranki in imeli skupen denar, tožnik pa naj bi bil odsoten od doma zaradi gradnje. Povsem neutemeljena je tudi ugotovitev, da toženka ni uspela dokazati, da bi bil pri tožniku tudi v času gradnje prisoten alkohol. To namreč izhaja iz izpovedbe priče L. F., izpovedbe hčere pravdnih strank in izpovedbe toženke. To je bil tudi razlog za razvezo, kar izhaja iz sodbe I P 84/95 in za postopek za izselitev tožnika (II P 2190/2004), pri čemer navedbam toženke in razlogom v teh postopkih tožnik ni oporekal. Glede teh okoliščin in dokazov sodba ne vsebuje razlogov in so bile pri presoji povsem neutemeljeno prezrte ter narekujejo drugačno ugotovitev dejanskega stanja.

Neutemeljen, neobrazložen in nedokazan je v nadaljnji posledici tudi zaključek, da je tožnik gradnjo financiral iz tekočih sredstev, to je plače in da glede na visoko izobrazbo zagotovo ni imel nizkih dohodkov. Tožnik ni z ničemer izkazal sredstev za zatrjevano financiranje tako obsežne gradnje, saj je zgolj iz tekočih sredstev, še zlasti ob upoštevanju vdajanju alkoholu, ni mogel. Njegovo izpovedbo je sodišče povsem nekritično ocenilo. Sodišče tudi ni ocenilo dejstev, da je tožnik spreminjal svoje navedbe glede tega, kako je gradnjo financiral. Viri zatrjevanega financiranja hiše , glede na višino tožnikovih dohodkov, sploh niso raziskani in ugotovljeni. Prav tako je neizkazana višina tožnikovega deleža, ki ga sodišče, v razmerju do toženke, ocenjuje, da je enak. V tem delu je je sodba povsem neobrazložena. Toženka je namreč zatrjevala večjo plačo od tožnikove in tudi predložila dokaze, da je bila v času gradnje, to je od leta 1985 do 1988, z visoko šolsko izobrazbo zaposlena na Izvršnem svetu RS kot vodstveni delavec ter predlagala poizvedbe o višini plače pri SPIZ. Glede na to je sodišče povsem neutemeljeno odločilo, da toženka ni uspela dokazati višjih dohodkov oziroma višjega deleža. Poleg tega je bila trditev, da je toženka imela v času gradnje višje dohodke tudi nesporna, saj je tožnik v vlogi z dne 6.2.2007 potrdil, da je toženka nekaj časa zaslužila več in zatrjeval svoje višje dohodke, vendar le v času od leta 1972 do 1984, ki pa ne sovpada z gradnjo. Višji delež toženke bi se moral ugotavljati tudi glede na to, da je zatrjevala, da sta starša financirala gradnjo izključno s svojimi sredstvi. Vložek staršev je namreč potrebno presojati kot posebno premoženje toženke. Sodišče neutemeljeno očita toženki, da ni predložila nobenih dokazov o materialni zmožnosti staršev. O tem sta izpovedali priči L. F. ter D. Z., o tem pa je izpovedala tudi toženka. Da sta starša imela najet kredit, izhaja iz sklepa o dedovanju po pokojnem K. A. (I D 1244/88), po katerem je toženkina mama prevzela odplačevanje zapustnikovega stanovanjskega posojila pri LB S. b.. Da sta starša zaradi gradnje prodala svoje nepremičnine, izhaja iz ZK izpiska vložne št. 628 k.o. S., kjer je razvidno, da je bila parc. št. 238/2 1.8.1988 prodana.

Tudi glede izvedenih del po smrti staršev je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Za garažo se navaja, da naj bi bila po smrti staršev le dokončana, po drugi strani pa se v toženčevem deležu upošteva celotna vrednost garaže. Če je bila garaža le dokončana, je potrebno oceniti le ta dela in navesti vrednost le-teh. Od celotne vrednosti garaže sodišče tudi ni odštelo zneska 11.303,00 EUR na račun črne gradnje, pri čemer stranke tej dopolnitvi niso ugovarjale. Sodišče ni upoštevalo protislovnosti navedb tožnika in njegove izpovedbe. Tako je zaslišan povedal, da naj bi si denar za garažo (in druge stvari) izposodil v višini 20.000,00 DEM in da naj bi si izposodil še 18.000,00 DEM za nakup stanovanja. To je v nasprotju z njegovimi navedbami v vlogi 6.2.2007 ko je trdil, da si je denar izposodil le za nakup stanovanja. Vsa ostala dela, to je zunanjo ureditev, vodno zajetje in fizična dela za izgradnjo hiše ter postavljanje ostrešja in pokrivanje strehe, je sodišče prav tako napačno v celoti upoštevalo le v korist tožnika. Te vrednosti v izvedeniškem mnenju izvedenca A. B. predstavljajo vrednost celotnih posameznih del, torej celotno vrednost rušenja, odvoza, izkopa in ne le vrednost tožnikovega dela. Če se v sodbi ugotavlja, da so se stroški del v zvezi s hišo delili na pol med starše in pravdni stranki in da gre hkrati za skupno premoženje, bi moralo pri vrednosti posameznih del upoštevati 1/2 kot prispevek staršev in 1/2 polovico kot prispevek strank, torej le 1/4 vrednosti del, ne pa celotno vrednost del pripisati tožniku. Glede del, ki naj bi bila narejena po smrti staršev, je odločitev prav tako napačna. V kolikor se šteje, da naj bi bila vsa ta dela narejena v zakonu in ekonomski skupnosti, potem bi se moralo že iz tega razloga upoštevati, da ima toženka delež tudi pri teh delih, ne pa da se tudi celotno vrednost teh del šteje le v korist tožniku. Kolikor pa ta dela po smrti staršev niso bila narejena v ekonomski skupnosti pravdnih strank, kar toženka vseskozi zatrjuje, sodišče pa prenehanja ekonomske skupnosti ni ugotavljalo, potem tožnik tudi iz tega naslova ne more uveljavljati nobenih stvarnopravnih zahtevkov na sporni nepremičnini.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in navaja, da je bila na zadnji glavni obravnavi navzoča pooblaščenka, ki je imela možnost izjasniti se o vseh vprašanjih in podati relevantne navedbe. Tožena stranka tudi ni predlagala, da bi ji sodišče dalo dodaten rok glede izjasnitve glede dopolnilnega izvedeniškega mnenja. Da je sodišče spremembo tožbe dovolilo, jasno izhaja že iz 3. točke izreka sodbe, saj je zavrnilo prvi in drugi podrejen zahtevek, pa tudi iz zadnjega stavka 1. odstavka obrazložitve sodbe. Sodišče je ravnalo pravilno, ker ni izvajalo dokaza predlaganega s strani tožene stranke glede višine njenih dohodkov, saj je tožena stranka ves čas zatrjevala, da nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank, ker naj bi ga pridobila od svojih staršev na podlagi dedovanja. Po njenem naj bi izgradnjo, material in vse ostalo financirala njena starša, tožnik pa naj bi bil, če je bil kdaj navzoč pri gradnji, tam le zaradi pijače s pivskimi prijatelji. Tožnik je dokazal, da je šlo za skupno premoženje pravdnih strank, da je šlo za skupno gradnjo pravdnih strank in staršev tožene stranke, s čimer je bila ustvarjena nova stvar. Ker sta imela s tožnico oba visoko izobrazbo, je sodišče predvidevalo in ob dokazano izrednem prispevku tožnika z delom pri gradnji, pravilno predvidevalo, da sta bila deleža pravdnih strank na skupnem premoženju približno enaka.

Sodišče je v sodbi povzelo vse bistvene navedbe tožene stranke, prav tako ne drži, da ne bi povzelo izpovedb prič tožene stranke. Prvostopno sodišče je v sodbi tudi natančno navedlo, katere dokaze je izvedlo, v katere listine je vpogledalo in katere priče je zaslišalo. Iz vsebinske obrazložitve sodbe izhaja, da je bila materialnopravna podlaga za odločanje o zahtevku 22. člen ZTLR, ki določa, da kdor iz svojega materiala izdela novo stvar, pridobi na njej lastninsko pravico, glede skupnega premoženja pa se sodba naslanja na 51. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Da je za dogovor o skupni gradnji nove hiše za starše in družino pravdnih strank dejansko šlo, so potrdile praktično vse priče, da pa sta toženkina starša s tem soglašala, nedvomno izhaja tudi iz okoliščine, da so ves čas gradnje medsebojno sodelovali z delom in sredstvi in so zgradili tipično dvostanovanjsko hišo z ločenima vhodoma in popolnoma ločenima stanovanjema. Glede na to, da je med investitorji obstajal dogovor o skupni gradnji in je bila rezultat gradnje nova stvar, saj se je zrušila prvotna hiša in postavila nova, ima tožnik upravičeno stvarnopravni zahtevek na spremembo solastniških deležev v skladu s prispevkom k povečanju vrednosti. Ker je torej šlo za ustvaritev nove stvari, v skladu s sodno prakso niti ni bilo potrebno dokazati dogovora o pridobitvi solastniških deležev. Čeprav se tega niso eksplicitno dogovorili, je bilo jasno, da spodaj gradijo za starše toženke, zgoraj pa za družino pravdnih strank. Ker so vsi, to je tako starši toženke, kot tudi pravdni stranki, dokazano prispevali tako z delom kot tudi s sredstvi in so prispevali toliko, kolikor je kdo zmogel in imel, kar je tudi potrdil tožnik zaslišan kot stranka v postopku, je prvostopno sodišče pravilno štelo, da je vrednost prispevka toženkinih staršev in pravdnih strank, to je bivših zakoncev, k skupni gradnji enaka. Pravilno je sodišče štelo vrednost zemljišča kot prispevek le toženkinih staršev, dela po smrti toženkinih staršev pa kot vrednost prispevka, ki sta ga prispevali le pravdni stranki oziroma zanju tožnik. Ker je bila vrednost del, ki jih je toženec opravil po smrti staršev pravdnih strank praktično enaka vrednosti zemljišča, je prvostopno sodišče pravilno štelo, da je nepremičnina do 1/2 last pravdnih strank oziroma predstavlja njuno skupno premoženje pridobljeno z delom in sredstvi v času zakonske zveze, do polovice pa last pokojnih staršev toženke oziroma sedaj po njih predstavlja posebno premoženje toženke, ki je bilo pridobljeno z dedovanjem. Tudi presoja sodišča, da je bil prispevek pravdnih strank k skupnemu premoženju enak, je nedvomno pravilna. V postopku je bilo dokazano, da sta bila v času gradnje obe stranki zaposleni in sta prejemali plačo. Nadalje je tožnik poleg službe delal tudi na hiši, pri tem pa so mu dokazano pomagali tudi prijatelji. Pomagali so njemu in ne toženki. Poleg tega pa je tudi sam , brez vednosti in udeležbe toženke, to je iz posojila, v letu 1992 za 18.000,00 DEM kupil stanovanje na G. p. 8 v L. ter ga prodal za 101.000,00 DEM. Iz preostanka kupnine je po poplačilu posojila za nakup stanovanja v višini 18.000,00 DEM in plačilu davščin tožnik vrnil dolg v višini 20.000,00 DEM, ostalo pa vložil v nepremičnino. Zaradi navedenega je bil zelo verjetno prispevek tožnika k skupnemu premoženju celo večji od toženkinega. Po mnenju tožnika tudi ne drži, da bi bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, pri čemer tožnik v odgovoru na pritožbo posreduje svojo dokazno oceno in pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvami v sodbi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Glede na to, da se je proti sodbi pritožila le tožena stranka, je sodba sodišča prve stopnje v točki 3 (zavrnilni del) postala pravnomočna.

Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in v okviru takšnega preizkusa ugotavlja, da so pritožbeni očitki utemeljeni v naslednjem obsegu: - pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje dokazov, ki jih po predlogu pravdnih strank ni izvedlo (posebej pritožnica izpostavlja poizvedbe o njenih dohodkih), ni zavrnilo, niti ni kasneje v obrazložitvi sodbe navedlo razlogov, zakaj ni izvedlo posameznega predlaganega dokaza. Po 2. odstavku 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče lahko zavrne predlagane dokaze za katere misli, da niso pomembni za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje tega, zakaj ni opravilo predlaganih poizvedb o višini toženkinih osebnih dohodkov ob tem, da v sodbi, kar pritožba posebej opozarja, celo ugotavlja, da toženki dokaz o večjem deležu na skupnem premoženju ni uspel, ne obrazloži. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa bi bila prav izvedba tega dokaza za razsojo v obravnavani zadevi pomembna, saj bi ugotovitev višine dohodkov obeh strank v obdobju njune zakonske zveze prispevala ( poleg ostalih pravnorelevantnih dejstev) k ugotovitvi prispevka enega in drugega zakonca k nastanku skupnega premoženja. Ker sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo, razloga za to pa tudi ni obrazložilo, tožena stranka z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznega predloga ni bila seznanjena, s tem pa ji je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

- enaka napaka procesne narave je bila storjena tudi s tem, da se sodišče prve stopnje do izpovedi prič, ki jih je večinoma predlagala toženka in ki so izpovedovale drugače kot priče, katerih izpovedi je sodišče povzelo v obrazložitvi ali so izpovedale o dejstvih, za katera sodišče v razlogih ugotovi, da jih toženka ni dokazala (alkoholizem, skrb za družino, financiranje gradnje s strani staršev toženke, neobstoj dogovora o skupni gradnji) in do vsebine listin, katerih vpogled je predlagala (glede posojila staršev, prodaje zemljišča z njihove strani, razlogov za razvezo ) sploh ni opredelilo. Tako so nasprotno od prič, ki jih sodišče v razlogih sodbe posebej omenja, izpovedale priče B. P., E. P. in D. M. in D. Z. E. P. je tako povedal, da mu je delo naročil toženkin oče in mu ga tudi plačal. P. B. je izpovedal, da je bil toženkin oče tisti, ki ga je povabil, da pride delat in prav on je bil tisti, ki je takrat vodil gradnjo. Delo sta mu plačala toženkina starša. L. F. je izpovedal, da se je za gradnjo hiše odločil toženkin oče in je gradnjo imel za svojo. Toženkina starša sta sama gradila hišo, saj sta imela dovolj prihrankov in sta mu to sama povedala. Prodala sta tudi neko zemljo in pridobila nekaj posojila od Z. b.. Stroške za gradnjo je nosil toženkin oče in mu je o tem večkrat sam povedal. Ni mu omenjal, da bi tožnik na kakršenkoli način postal solastnik hiše. D. Z. je izpovedala, da sta se teta in njen mož odločila, da zgradita hišo in sta jo financirala izključno onadva sama, fizično pa so z delom pomagali tudi drugi. Gradnjo sta financirala v glavnem z gotovino, ve pa, da je bilo tudi nekaj kredita. Večkrat je slišala pripombe, da je kakšno delo organiziral tožnik brez soglasja toženkinih staršev in mimo načrtov in nikoli ni slišala izjave, da bi gradili hišo skupaj in da bi bili solastniki pravdni stranki in toženkina starša. Na podlagi 8. člena ZPP sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je šlo pri pravdnih strankah in toženkinih starših za skupno gradnjo, da sta za hčerko skrbeli obe pravdni stranki, da sta imeli skupen denar, tožnik pa naj bi bil odsoten od doma zaradi gradnje, da toženka ni uspela dokazati, da je imel tožnik v času gradnje probleme z alkoholom in da toženka ni uspela dokazati svojega večjega prispevka k nastanku skupnega premoženja, utemeljilo samo z sklicevanjem na del izvedenih dokazov, medtem ko drugih dokazov, sicer relevantnih za presojo teh dejstev, v izpodbijani sodbi ni ocenilo. Res je sicer, da ni nujno, da se sodišče do prav vsakega od dokazov, ki je naveden v dokaznem sklepu, izrecno in izčrpno opredeli in ga oceni, če šteje, da dokaz za ugotovitev bistvenih dejstev ni relevanten, vendar pa mora v obrazložitvi svoje odločitve to navesti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku, bi bilo vsekakor treba oceniti tudi druge izvedene dokaze, na katere opozarja pritožba in so bistveni za odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku in šele na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotavljati, katera dejstva je šteti za dokazana in katera ne. Ker se torej sodišče prve stopnje do sicer izvedenih dokazov, ki jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ni z ničemer opredelilo, to predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker je do teh kršitev prišlo šele s sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana, jih tožena stranka pred tem ni mogla grajati (286.b člen ZPP). Pritožbeno sodišče je že zaradi zgoraj opisanih kršitev moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti sodišču v ponovno odločanje, saj gre za kršitve, ki jih glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP), se pa v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih relevantnih pritožbenih očitkov: - Neutemeljena je pritožbena trditev o kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki se nanašajo na spremembe tožbe. Do postavitve podrednega tožbenega zahtevka se tožba namreč ni spreminjala, tožnik je tožbeni zahtevek zgolj popravil oziroma celo zmanjšal (ugotovitev solastnega deleža je bila "skrčena" samo na parcelo 239/5 k.o. S., kar pa ne pomeni spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP)). Šele s postavitvijo podrednega zahtevka ter kasneje še dodatnega podrednega zahtevka, je do spremembe tožbe prišlo, saj eventualna zahtevka nista istovetna z glavnim zahtevkom (1. odstavek 191. člena ZPP). Kljub dejstvu da je tožena stranka zadnji spremembi nasprotovala, sodišče o tej spremembi ni odločilo. Ker pa se je tožena stranka kljub temu nato spustila v obravnavanje in je iz sodbe sodišča prve stopnje popolnoma jasno razvidno, o katerem tožbenem zahtevku je sodišče odločilo ( in oba podredna zahtevka celo zavrnilo), očitana kršitev ni podana.

- Prav tako je neutemeljena in tudi prepozna trditev o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z udeležbo na obravnavi dne 19.11.2008. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je bila tožena stranka pravilno vabljena, obravnave pa sodišče na njen predlog ni preklicalo in jo je o tem tudi obvestilo. Ker se je obravnave udeležila njena pooblaščenka in ker slednja ob vročitvi dopolnilnega mnenja ni zahtevala dodatnega roka in tudi ni grajala ravnanja sodišča, ta kršitev ni podana in je s pritožbo tudi sicer ni mogoče več uveljavljati (286 b člen ZPP).

- Pritožbeno sodišče v zvezi z pritožbenim očitkom o nepravilni uporabi materialnega prava ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer ravnalo prav, ko je najprej ugotavljalo ali sta pravdni stranki kot zakonca v razmerju do staršev toženke, ki sta bila v času gradnje hiše lastnika nepremičnine, pridobila delež na tej nepremičnini na podlagi dogovora o skupni gradnji, vendar pa v nadaljevanju, ob ugotovitvi, da so bila po smrti staršev toženke izvedena še nadaljnja dela (podporni zid, vodno zajetje, garaža, tlakovanje dvorišča) ni upoštevalo, da gre pri teh delih in garažnem objektu s pripadajočim zemljiščem za drugo pravno podlago oziroma, da gre lahko, glede na ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, za skupno premoženje obeh pravdnih strank.

Sodišče bo zato v ponovljenem postopku moralo, tako kot je ravnalo prvič, najprej ugotoviti, ali sta pravdni stranki postali solastnici sporne nepremičnine na podlagi dogovora o skupni gradnji s tem, da pri tem upošteva, da gre pri zatrjevani skupni gradnji za pravnoposlovno pridobitev, to je za pravni posel v smislu 33. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je še veljal v času, ko se je objekt gradil. Bistvo dogovora o skupni gradnji je v tem, da se stranke zavežejo k skupni gradnji ter določijo, kakšne stvarnopravne deleže bodo kasneje, ko bo gradnja končana, pridobile, pri čemer je lahko, o čemer se je sodna praksa poenotila, tak dogovor sklenjen tudi v ustni obliki in s konkludentnimi dejanji, saj gre največkrat za dogovore v ožji družinski skupnosti. Po zaključeni gradnji imajo tako pogodbene stranke na podlagi takšnega dogovora stvarnopravne zahtevke zoper zemljiškoknjižne lastnike na podlagi in mejah dogovora o skupni gradnji. Na tak dogovor sicer kažejo sedanje ugotovitve sodišča v sodbi (izpovedi določenih prič, okoliščine v katerih se je gradnja pričela, da je šlo za gradnjo dvostanovanjskega objekta, angažiranje tožnika pri gradnji), vendar pa bo moralo sodišče v zvezi s tem v ponovljenem postopku oceniti tudi izpovedi ostalih prič, ki tega ne potrjujejo in svoje dejanske ugotovitve dopolniti s tem, da bo iz obrazložitve sodbe razvidno, ali je bil tak dogovor sklenjen, v kakšni obliki in kakšna je bila njegova vsebina.

Če se bo po odpravi očitanih kršitev in ponovni oceni vseh izvedenih dokazov pokazalo, da je tak dogovor bil, ni nobene potrebe, da sodišče v zvezi z ugotovitvijo skupnega deleža obeh pravdnih strank posebej vrednoti vrednost posameznih del, ki naj bi jih opravil tožnik sam, saj kot pravilno opozarja pritožba, bo moralo sodišče ob ugotovitvi, da so se stroški po dogovoru delili na pol med starše in obe pravdni stranki, vrednost teh del upoštevati v sklopu tega dogovora v korist obeh pravdnih strank in ne le tožnika (torej v korist njunega skupnega deleža). Potrebno bo tudi upoštevati, da sta pravdni stranki na tej podlagi lahko pridobili solastninsko pravico le na takrat zgrajenem objektu, to je hiši in ustreznem pripadajočem zemljišču (katerega površino lahko določi izvedenec ob cenitvi). V nadaljevanju bo nato potrebno, po ugotovitvi, kaj je bilo zgrajeno po smrti staršev in ob sočasni ugotovitvi, da je v tem času še obstajala ekonomska skupnost med pravdnima strankama (česar sodišče doslej, kar pritožba utemeljeno opozarja, sploh ni ugotovilo), upoštevati, da gre v tem delu izključno za skupno premoženje, ki nima nobene zveze z prej morebiti dogovorjeno skupno gradnjo. Šele po tako ugotovljenem obsegu skupnega premoženja, ki bi ga lahko predstavljal delež obeh pravdnih strank na stanovanjskem objektu s pripadajočim zemljiščem, ki je bil pridobljen na podlagi dogovora s starši in po smrti toženkinih staršev zgrajen objekt garaže s pripadajočim zemljiščem in morebitni drugi objekti iz tega obdobja, bo sodišče na tem tako ugotovljenem premoženju lahko določilo delež pravdnih strank z upoštevanjem 59. člena ZZZDR. Ob tem bo seveda vrednost zemljišča na katerem stoji garaža, šteti v korist toženke, saj gre za njeno posebno premoženje, ki ga je pridobila z dedovanjem. Ker gre za objekte na isti parceli, bo končni delež na celotni nepremičnini, ki jo predstavlja parc. št. 239/5 k.o. S., potrebno s pomočjo cenitve izračunati tako, da se bo vrednost celotnega skupnega premoženja pravdnih strank primerjala z vrednostjo celotne nepremičnine in določil delež, nato pa na tem deležu, upoštevajoč ugotovitev sodišča ali sta imela zakonca deleža enaka ali različna, določiti delež tožnika.

Pri ugotavljanju kakšen je delež pravdnih strank na njunem skupnem premoženju, bo moralo sodišče seveda poleg dohodkov, ki izvirajo iz dela (za toženo stranko bo takšne podatke še potrebno pridobiti), upoštevati tudi druge okoliščine, ki jih zakon omenja in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti. Opredeliti se bo v zvezi s tem moralo do trditev toženke in oceniti tudi dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagala, bolj podrobno pa o tem ponovno zaslišati tudi obe pravdni stranki in priče, ki sta jih pravdni stranki v zvezi s tem predlagali. Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je pomoč prijateljev tožnika avtomatsko šteti v njegovo korist, saj je, če ni zatrjevano in dokazano drugače, to pomoč šteti v korist obeh zakoncev. Tudi dejstvo, ki ga je sodišče kot nesporno ugotovilo na obravnavi dne 11.1.2007 in se nanaša na prodano stanovanje na G. p. 8 v L., še ne pomeni, da je toženka priznala, da je bilo stanovanje in posledično prejeta kupnina posebno premoženje tožnika in kar je, kot izhaja iz razlogov sodbe, sodišče pri določanju tožnikovega deleža tudi upoštevalo. Ob tem je očitno spregledalo izjavo toženke v vlogi (l. št. 60), ko temu oporeka in tega kljub temu ni razčistilo. Sodišče bo zato moralo ugotoviti, ali je med pravdnima strankama nesporno, da je pri denarnem vložku, za katerega se ugotavlja, da je bil vložen v gradnjo, šlo za posebno premoženje tožnika. V kolikor je to dejstvo sporno, bo sodišče tudi o tem vprašanju moralo zavzeti stališče in ga pri odločitvi seveda tudi upoštevati.

Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na vse bistvene pritožbene očitke in dalo sodišču prve stopnje tudi ustrezne napotke.

Ker je bilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi obrazloženega potrebno razveljaviti, pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo in jih je v skladu z 3. odst. 163. člena ZPP pridržalo končni odločbi.