Jedro

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Trditev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka utemeljevala uveljavljeni tožbeni zahtevek le s priposestvovanjem, je v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke, ki je ves čas postopka in vse do zaključka glavne obravnave vztrajala pri tem, da je tožbeni zahtevek utemeljen zato, ker je njen pravni prednik pridobil sporni nepremičnini na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen s prvotoženo stranko in ki je bil v celoti realiziran. Da je temu res tako, dokazuje tudi sodba sodišča prve stopnje, ki v pretežnem delu razlogov, s katerimi se utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku, obravnava ravno vprašanja, ali je bil zatrjevani pravni posel (prodaja) res sklenjen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 362 in 751/5, zaradi česar je kupna pogodba z dne 10.2.1982, ki je bila sklenjena med toženima strankama, in katera predmet je bila nepremičnina parc. št. 362, pravno neveljavna in neučinkovita. Toženima strankama je obenem naložilo, da morata tožeči stranki izstaviti listino (toženka H.Š. za parc. št. 751/5, toženec C.G. pa za parc. št. 362), ki bo podlaga za to, da se bo lastninska pravica tožeče stranke lahko vpisala tudi v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki v znesku 55.705 SIT.

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo v povrnitev stroške postopka v znesku 70.860 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je tožbo vložila že pred enajstimi leti. Vse od vložitve tožbe dalje je zatrjevala, da je pravna podlaga njenega tožbenega zahtevka dogovor, ki je bil sklenjen v letu 1964 in ki je imel za posledico, da je pravni prednik tožeče stranke postal lastnik spornih nepremičnin. Tožena stranka je obstoj dogovora osporavala in zatrjevala, da je imel pravni prednik tožeče stranke sporne nepremičnine le v zakupu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pravni posel med pravnim prednikom tožeče stranke in toženko H.Š. sklenjen. Na to, da je bil pravni posel sklenjen, se nanaša tudi pretežni del razlogov prvostopne sodbe. Pritožbeno sodišče pa v tem delu sodbe sodišča prve stopnje sploh ni preizkušalo. S trditvijo, da je tožeča stranka utemeljevala svoj tožbeni zahtevek le s priposestvovanjem, je pritožbeno sodišče naredilo čisto rekonstrukcijo, ki v podatkih spisa nima nobene podlage. V resnici je tožeča stranka priposestvovanje uveljavljala le podrejeno. To izhaja tudi iz vseh odločb sodišča druge stopnje, ki so bile izdane tekom postopka in iz katerih je razvidno, da je bil razlog za razveljavitev ravno v tem, da dejansko stanje glede vprašanja ali je dogovor obstajal ali ne, ni bilo v zadostni meri ugotovljeno. Nesprejemljiva je tudi trditev pritožbenega sodišča, da že iz same opredelitve tožbenega zahtevka izhaja, da se uveljavlja pridobitev lastninske pravice le na podlagi priposestvovanja. Povsem netočne pa so tudi trditve pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka skrčila pravno in dejansko podlago le na priposestvovanje. Ves čas postopka je namreč tožeča stranka vztrajala pri tem, da se ugotovi, da je bila lastninska pravica pridobljena na podlagi pogodbe. Vse navedene protispisne trditve pritožbenega sodišča zato predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje pa je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je dobrovernost posesti tožeče stranke prenehala leta 1979. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da si tožena stranka H.Š. vse do leta 1981 spornih zemljišč ni lastila, da je šele leta 1982 odklonila izvedbo lastništva na tožnico in da je bila tožeča stranka najmanj do leta 1979 kvalificirana posestnica spornih nepremičnin. V nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča je pritožbeno sodišče štelo, da se je dobrovernost posesti tožeče stranke v letu 1979 pretrgala. Sicer pa je odločitev o pretrganju teka priposestvovalne dobe tudi v nasprotju z določbami ZTLR in ODZ. Po ZTLR (30. člen) oziroma ODZ (pravno pravilo par. 1497) se namreč priposestvovalna doba lahko pretrga le z vložitvijo tožbe ali s pripoznavo zahtevka. V obravnavanem primeru pa v letu 1979 ni bila vložena niti tožba, niti ni tožeča stranka takrat toženi stranki priznala lastnine. Ker je tožeča stranka v času, ko je že začel veljati ZTLR, imela sporne nepremičnine v posesti in ker ji je tožena stranke do leta 1981 (ZTLR je začel veljati leta 1980) lastnino priznavala, je odločitev pritožbenega sodišča, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti pravna pravila ODZ, materialnopravno napačna. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku naj odloča drug senat. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji utemeljeno zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Trditev pritožbenega sodišča, da je tožeča stranka utemeljevala uveljavljani tožbeni zahtevek le s priposestvovanjem, je v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke, ki je ves čas postopka in vse do zaključka glavne obravnave vztrajala pri tem, da je tožbeni zahtevek utemeljen zato, ker je njen pravni prednik pridobil sporni nepremičnini na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen s prvotoženo stranko in ki je bil v celoti realiziran. Da je temu res tako, dokazuje tudi sodba sodišča prve stopnje, ki v pretežnem delu razlogov, s katerimi se utemeljuje ugoditev tožbenemu zahtevku, obravnava ravno vprašanja, ali je bil zatrjevani pravni posel (prodaja) res sklenjen.

Tudi trditev pritožbenega sodišča, da postavljeni tožbeni zahtevek ravno tako dokazuje, da je tožeča stranka kot pravno podlago tožbenega zahtevka uveljavljala le priposestvovanje, ni sprejemljiva. Tak zaključek bi bil lahko sprejemljiv le v primeru, če bi tožeča stranka, katere v tej pravdni zadevi zatrjevana lastninska pravica na spornih nepremičninah še ni vpisana v zemljiški knjigi, postavila le zahtevek, ki je uveljavljen v tč. 1 izreka sodbe (zahtevek na ugotovitev, da je izključna lastnica spornih nepremičnin). Tožeča stranka pa je poleg ugotovitve izključne lastninske pravice zahtevala tudi, da se razveljavi prodajna pogodba, ki je bila sklenjena dne 10.2.1982 med toženima strankama, in tudi dajatveni obligacijskopravni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo lahko v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki naj bi bile predmet zatrjevane prodaje, vpisala svojo lastninsko pravico.

Revizija tudi utemeljeno opozarja na netočno povzemanje razlogov sodišča prve stopnje v obrazložitvi pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje res ni ugotovilo, da naj bi dobrovernost tožeče stranke trajala le do leta 1979, kot se navaja v razlogih pritožbenega sodišča, ampak je ugotovilo, da je dobrovernost trajala najmanj do leta 1979. Z vprašanjem dobrovernosti posesti po letu 1979, pa se sploh ni ukvarjalo. Za obdobje po letu 1979 je le ugotovilo, da si prvotožena stranka spornih zemljišč pred zaključkom zapuščinskega postopka ni lastila, ker jih je prepustila v last pokojnemu svaku V.Š. (5. stran razlogov sodišča prve stopnje), ter da je bila vse do izdaje sklepa o dedovanju opr. št. D 426/80, z dne 20.4.1981, pripravljena lastništvo na spornih nepremičninah tudi formalno urediti, po izdaji sklepa o dedovanju pa si je premislila.

Vsa navedena nasprotja predstavljajo v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 394. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče doslej ugotavljalo le, ali obstajajo pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, celovitega preizkusa sodbe sodišča prve stopnje ni naredilo, pa tudi na vse pritožbene trditve (ki izpodbijajo tudi posamezne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje) ni odgovorilo. To bo potrebno narediti v ponovljenem postopku.

Ker pritožbeno sodišče v dosedanjem postopku do večine pritožbenih trditev še ni zavzelo stališča, ni utemeljen predlog tožeče stranke, da naj se v primeru razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje zadeva obravnava pred spremenjenim senatom.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.