Jedro

Zgolj uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ter povečanje števila voženj v posledici tehničnega napredka ne pomenita razširitve služnosti, če je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti.

Obrazložitev

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke: „da se toženi stranki prepoveduje vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v 1. točki izreka sodbe“ in „da se pri nepremičnini, pripisani zk. vl. št. 9, parc. št. 85, k.o G. B., kot služečem zemljišču, v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine, pripisane zk. vl. št. 10, parc. št. 54, k.o. G. B., vpiše služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom, vožnje z osebnimi vozili, vožnje s kmetijsko mehanizacijo in vožnje s tovornimi vozili po parc. št. 85, k.o. G. B., in sicer po ustaljeni trasi poti kot izhaja iz skice in poteka v dolžini približno 15 metrov, od javne poti – parc. št. 1185, k.o. G. B. do točke B, ki leži na meji med parc. št. 54 in parc. št. 85, obe k.o. G. B., nadalje pa še od javne poti – parc. št. 1185, k.,o. G. B., do točke C, ki je na meji med parc. št. 85 in parc. št. 54, obe k.o. G. B., pri čemer vstopna širina služnostne poti z javne poti znaša 7,40 metrov, nato pa se služnostna pot razširi tako, da med točkama B in C poteka v širini 15,70 metrov“ zavrne.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (to je v 1. in 4. (pomotoma označeni kot 2. - glede stroškov pravdnega postopka) točki izreka) potrdi.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča – nepremičnine parc. št. 54, k.o. G. B., vpisane pod zk. vl. št. 10, last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje, vožnje s kolesom, vožnje z osebnimi vozili, vožnje kmetijske mehanizacije in vožnje s tovornimi vozili po parc. št. 85, k.o. G. B., vpisani pod zk. vl. št. 9, last toženke, kot služečega zemljišča, in sicer po ustaljeni trasi poti kot izhaja iz skice, v poteku od točke A, ki leži na meji med javno potjo parc. št. 1185 in parc. št. 85, k.o G. B., do točke B, ki leži na meji med parc. št. 54 in parc. št. 85, obe k.o. G. B., nadalje pa še od točke A1, ki leži na meji med javno potjo parc. št. 1185 in parc. št. 85, obe k.,o. G. B., do točke C, ki je na meji med parc. št. 85 in parc. št. 54, obe k.o. G. B., v dolžini približno 15 m, pri čemer vstopna razdalja z javne poti znaša 7,40 metrov, nato pa se pot razširi tako, da med točkama B in C poteka v širini 15,70 metrov. Pod točko 2 je toženki prepovedalo vsakršne posege v služnostno pravico tožnika, pod točko 3 pa odločilo, da se služnost vpiše v zemljiško knjigo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.269,85 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Sklicujoč se pri tem na sodbo VSL II Cp 3130/2008 meni, da se je tožnik sicer skliceval na posest svojih pravnih prednikov, vendar ni zatrjeval, da so že oni pridobili služnostno pravico na toženkinem zemljišču, kar bi moral. Odločilno je lahko le vprašanje, ali so se pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem izpolnili v času zatrjevanja tožnikove posesti. Sklicujoč se na sodbo in sklep VSL I Cp 1508/2009 opozarja, da je mogoče služnost priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je dejansko izvrševala celo priposestvovalno dobo, kar mora biti v izreku sodbe natančno določeno, čemur pa z izpodbijano sodbo ni zadoščeno. Bistveno je ravno vprašanje, v kakšnem obsegu so tožnikovi pravni predniki izvrševali služnost. Upoštevajoč razvojne spremembe in dejstvo, da je tožnik svoje gospodarsko poslopje širil, obseg zagotovo ni bil v takšnem obsegu kot danes, ko je poslopje nekajkrat večje in ima tožnik tudi večje število kmetijske mehanizacije in sodobnih motornih vozil. Da se je način izvrševanja služnosti skozi leta spreminjal, je nesporno. Sodišče pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je prišlo do spremenjenega obsega izvrševanja služnosti, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa je napačno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker je sodišče tožniku verjelo, da poti ni nič širil. Dejstvo je, da je pot začel širiti v letu 2005, po malem pa skozi, zaradi česar se je med strankama znova pričel spor, kar je potrdil tudi tožnikov brat, saj je tožnik kupil še večji traktor. Dejstvo je, da vsaj zadnja leta tožnik služnosti ni izvrševal nemoteno. Sodišče bi moralo raziskati vprašanje, kdaj je toženka oz. njen pravni prednik začel nasprotovati uporabi te poti. Oporeka tudi verodostojnosti tožnikovih prič, saj so te govorile naučeno, vse pa so z njim v širšem sorodstvu, njegovi tesni prijatelji ali sosedje. Na drugi strani pa je tudi priča Š. potrdila, da je bila na voljo druga pot, ki sicer za dostavo ni bila primerna. Upoštevajoč, da dostavna vozila k tožniku prihajajo šele od leta 2005, kar je tožnik sam povedal, je nedvomno, da se sporna pot ni uporabljala za časa tožnikovih pravnih prednikov in da se ta ni uporabljala v obsegu, kot ga zatrjuje tožnik. Da se je pot močno razširila šele v zadnjem času sta izpovedali tudi priči P. in B., ki sta potrdila tudi, da so bila glede poti že dalj časa nesoglasja. Razširitev služnosti pomeni tudi že nesorazmerno povečanje števila voženj in na novo vpeljane vožnje z osebnimi vozili za zadovoljevanje osebnih potreb. Pravica se lahko priposestvuje le v obsegu, kot se je izvrševala, ker pa je tožnik spremenil namembnost objekta in jo začel izvrševati v veliko večjem obsegu, gre za razširitev. Priznana pot je veliko širša, kot jo tožnik potrebuje, kar bi sodišče ugotovilo, če bi opravilo ogled. Tožnik ni izpolnil zahteve po zakonitosti, dobrovernosti in dvajsetletnosti posesti, toženka pa je izvrševanju nasprotovala. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in zagrešilo bistveno kršitev postopka, saj so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del sodbe, saj stroški tožeče stranke niso odmerjeni pravilno in bi morali biti bistveno nižji. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Za nepravo priposestvovanje služnosti, na katero se sklicuje tožeča stranka, zadošča že, da se stvarna služnost dejansko izvršuje in da način izvrševanja ni nepošten, temu primerno pa je potrebna daljša, 20-letna nemotena doba njenega izvrševanja (1). Ni pa potrebno njeno dobroverno, na veljavnem pravnem naslovu temelječe izvrševanje, kot meni pritožba. Za ugoditev tožbenem zahtevku tako zadošča, da tožnik dokaže 20-letno dejansko nemoteno izvrševanje, v priposestvovalno dobo pa se všteva tudi posest njegovih prednikov. Ker tožba in sodba ne gradita na dobroverni posesti, tudi za posest tožnikovih pravnih prednikov dobrovernost ni potrebna (2). Dovolj je že, da so ti služnost nemoteno in pošteno izvrševali. Trditvena podlaga, ki jo je s tem v zvezi ponudil tožnik, je bila povsem zadostna. Navajal je namreč, da so pot v enakem obsegu kot on (za potrebe hoje, vožnje osebnega vozila in vožnje kmetijske mehanizacije, za dovoz tovornih vozil, za vožnjo s kolesom in pred tem za vožnjo s konjsko opremo) nemoteno uporabljali že njegovi pravni predniki, ne njihovemu ne njegovemu izvrševanju služnosti pa ne toženka ne njeni pravni predniki niso nasprotovali.

Na drugi strani je toženka v svojo obrambo ponudila zelo skopotrditveno podlago. Nasprotovala je obsegu uporabljanja poti, saj naj bi bi se ta uporabljala le v širini 1,5 m, in sicer po sredini zatrjevane služnostne poti, kar naj bi zadostovalo tožnikovim potrebam. Ta je leta 2005 kljub nasprotovanju toženke in njenih sorodnikov pričel širiti uporabo sporne poti do zatrjevane mere, uničil pa tudi druge poti, ki so bile prej na voljo za dostop do njegove nepremičnine. Za toženko je tako sporen predvsem obseg, v katerem se je pot uporabljala.

Pritrditi je stališču, da se služnost priposestvuje le v tistem obsegu, kot se je izvrševala, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da način njenega 20-letnega izvrševanja že zaradi tehničnega razvoja ne more biti ves čas povsem enak. Pomemben je predvsem namen, za katerega se je pot uporabljala. Namen uporabe gospodujočega zemljišča je ostal vseskozi enak – to je še vedno kmetija. Iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič (razen prič B. in Bl.) je tudi na podlagi lastnega zaznavanja sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je sporna pot vseskozi od leta 1955 nemoteno uporabljala za dostop do gospodarskega poslopja, stoječega na gospodujočem zemljišču, najprej z vprežnimi vozili, kasneje pa s traktorji in priključki oz. z drugo kmetijsko mehanizacijo ter tudi s kamionom, takšno oceno pa kot prepričljivo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Po služnostni poti se je vozilo v dveh smereh, z glavne ceste na desno stran gospodarskega poslopja in v nasprotno smer, ali pa z glavne ceste na levo stran gospodarskega poslopja in v nasprotno smer. Tako široka je bila njena uporaba zaradi ovinka, ki ga je bilo potrebno narediti, da se iz glavne ceste zapelje nanjo. Tožena stranka v svojih trditvah uporabi poti pred letom 2005 ni niti nasprotovala, menila pa je, da je bila ta v bistveno ožjem obsegu – širini 1,5 m. Že po splošnem izkustvu je moč pritrditi tožniku, da po tako ozki poti z navedenimi vozili ne bi mogli voziti (tudi pred letom 2005 je tožnik npr. imel traktorje). Logično je na drugi strani tudi, da se že zaradi uporabe modernejših prevoznih sredstev širših dimenzij, pot ves čas ni uporabljala popolnoma v isti širini, zgolj uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije pa ne pomeni razširitve služnosti, če je namen uporabe gospodujočega zemljišča ostal isti (3). Iz enakih razlogov tudi uporaba večjega traktorja po letu 2005 ne pomeni razširitve služnosti. Te ne pomeni niti v posledici tehničnega napredka večje število voženj. Toženki tako ne gre pritrditi, da je prišlo do spremembe oz. razširitve izvrševanja služnosti. Trditev, da je tožnikovo poslopje postalo nekajkrat večje, da se sporna pot poprej ni uporabljala za dostavo in osebne potrebe, o spremembi namembnosti tožnikovega objekta,.. toženka pred sodiščem prve stopnje ni postavila, njihovega prepoznega uveljavljanja pa v pritožbi ni opravičila, zato jih gre šteti za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP). Kakor je pojasnilo že sodišče prve stopnje, temu pa ne nasprotuje niti pritožba, tožena stranka tudi (konkretiziranih) trditev, da so in kako so njeni pravni predniki še v teku priposestvovalne dobe (to je do leta 1975) nasprotovali uporabi poti, ni postavila, z izvedenimi dokazi pa svojih trditev ne more nadomestiti.

Resda so toženka in priči A. B. ter M. B. izpovedovali, da je bila sporna pot najprej ožja in so jo uporabljali le občasno, kot nekakšno bližnjico. Tožena stranka na drugi strani priznava, da se je sporna pot uporabljala za dostop do tožnikove nepremičnine sprva z vozovi in vprego, nato pa s traktorji s priključki, kar kot že rečeno izključuje njeno uporabo zgolj v širini 1,5 m, pa tudi to, da bi bila ta napol zaraščena, ter tako uporabljena le občasno. Svoje nasprotovanje tožnikovi uporabi sporne poti je toženka zatrjevala šele za leto 2005, ko se je glede na pričetek priposestvovalne dobe v letu 1955 20-letna priposestvovalna doba že iztekla in je bila služnost že pridobljena (4), zato za odločitev o tožbenem zahtevku to ni relevantno.

Tožena stranka ne more nasprotovati tožbenemu zahtevku iz razloga, ker naj služnost, v takšnem obsegu, kot je bila ugotovljena, ne bi bila potrebna za dostop do tožnikovega gospodarskega poslopja. Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, morebitna nepotrebnost in nekoristnost služnosti pa je pomembna pri presoji utemeljenosti tožbe za ukinitev služnosti (222. člen SPZ), tovrstnega (nasprotnega) tožbenega zahtevka pa tožena stranka ni postavila. Ob tem pa tudi očitek o neopravljenem ogledu, na katerem bi sodišče ugotovilo, da služnost v takšni širini ni potrebna, postane brezpredmeten.

Ugotovitve glede vrste prevoznih sredstev, s katerimi se (je) vozi(lo) po služnosti poti, je sodišče poleg mer in opisa poti zapisalo tudi v izrek sodbe (5), s tem pa je njen izrek tudi dovolj določen. Pritožbeno sodišče ob presoji tudi ni ugotovilo nasprotij med razlogi sodbe, tožena stranka pa v pritožbi nanje ni konkretizirano opozorila.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev, pritožbene očitke pa zgolj pavšalno in brez podrobnejše obrazložitve utemeljuje z bistveno previsoko odmerjenimi stroški tožeče stranke. V kolikšnem obsegu so bili ti priznani, izhaja iz očrtanega stroškovnika na list. št. 144 spisa, na katerega se je sklicevalo že sodišče prve stopnje, zato bi morala stranka, če bi želela s pritožbo v tem delu uspeti, svoje pritožbene očitke konkretizirati.

Pri presoji pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v 2. in 3. točki izreka sodbe, ni utemeljen. V 2. točki je toženi stranki prepovedalo vsakršne posege v služnostno pravico, ugotovljeno v 1. točki izreka. Po vsebini gre za tožbeni zahtevek, s katerim se zahtevka varstvo služnosti (212. člen SPZ), tožnik pa navedb, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost tovrstnega tožbenega zahtevka, ni podal. Ravno nasprotno, trdil je, da on in pred njim njegovi pravni predniki nemoteno izvršujejo služnost poti po spornem zemljišču toženke že vse od leta 1955. Ob teh trditvah, ki so bile potrjene tudi z dokazi, posega toženke v služnostno pravico ni, zato je potrebno tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Enako velja tudi glede 3. točke izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje odredilo vpis ugotovljene služnosti v zemljiško knjigo. Spričo 3. točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi se vpis v zemljiški knjigi dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oz. prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Poseben tožbeni zahtevek na vpis zato ni potreben. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v točki 2. in 3. zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), ni pa poseglo v odločitev o stroških pravdnega postopka, saj ugotavljanje (ne)utemeljenosti teh dveh tožbenih zahtevkov ni povzročilo znatnih pravdnih stroškov.

V ostalem pritožbeno sodišče ni zasledilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, zato je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je tožena stranka uspela s sorazmerno majhnim delom pritožbe, mora sama kriti tudi svoje stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).

(1) 2. odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pred tem enako tudi 2. odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih.

(2) Na dobroverni posesti gradi svoj tožbeni zahtevek tožeča stranka v zadevi II Cp 3130/2008, na katero se sklicuje pritožba in ta zato ne more biti uporabljena kot primerjalni argument. (3) Primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 24. in 25.06.1975, v katerem je VS zapisalo, „da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti, če je namen uporabe gospodujočega zemljišča isti, kot je bil določen v času ustanovitve služnosti, da pa gre za spremembo namena zlasti takrat, ko se spremeni kultura zemljišča, ko se prej izključno kmetijsko zemljišče sedaj uporablja za turizem, obrt, če postane kmetijsko zemljišče stavbno, itd. ter da mora zato sodišče v vsakem konkretnem primeru vedno ugotoviti, ali se moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo“.

(4) Služnost se s priposestvovanjem pridobi na originaren način, z izpolnitvijo v zakonu zahtevanih pogojev.

(5) Z opredelitvijo prevoznih sredstev pa tudi izmer se obravnavani primer razlikuje od stanja v sodbi in sklepu VSL II Cp 3130/2008, na katero se sklicuje pritožba.