14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 28. marca 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 814/2001 z dne 10.12. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1726/2000 z dne 11. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 02003/1243/98-0063NK z dne 24. 8. 2000. S to odločbo je Ministrstvo razveljavilo svojo odločbo z dne 4. 10. 1999 o zavrnitvi zahteve pritožnika za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, pritožniku priznalo status žrtve vojnega nasilja (begunca) za čas od 20. 7. 1941 do 15. 5. 1945, s pripadajočimi pravicami od 1. 3. 2000 dalje, ter odpravilo sklep Upravne enote Domžale z dne 24. 5. 2000 o zavrženju pritožnikove zahteve za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ministrstvo je to odločbo sprejelo v postopku po 265. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86), ki ureja razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe s privolitvijo ali na zahtevo stranke. Ministrstvo je ravnalo na podlagi navedene določbe, ker je ugotovilo, da pritožnik za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 4. 10. 1999, ni izkazal razlogov, ki so po 249. členu ZUP/86 pogoj za obnovo postopka. Ministrstvo je v skladu s tretjim odstavkom 265. člena ZPU/86, ki določa, da ima lahko sprememba odločbe po tem členu učinek le za naprej, pritožniku status žrtve vojnega nasilja s pripadajočimi pravicami priznalo od 1. 3. 2000 dalje in ne od 1. 2. 1996, kot je zahteval pritožnik. Pritožniku je pojasnilo, da je bil postopek, začet na njegovo zahtevo z dne 30. 1. 1996, pravnomočno končan z odločbo z dne 4. 10. 1999, s katero je bila njegova zahteva zavrnjena. Priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja je bilo zato mogoče šele z uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe na zahtevo stranke po 265. členu ZUP/86. Sodišči sta v upravnem sporu, ki ga je tožnik sprožil zoper navedeno odločitev Ministrstva, navedenim stališčem Ministrstva pritrdili.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi obširno pojasnjuje potek postopkov v zvezi s priznanjem statusa žrtve vojnega nasilja pred upravnimi organi. Navaja tudi, da je Ministrstvo njegovo vlogo z dne 28. 2. 2000 napačno obravnavalo kot zahtevo po 265. členu ZUP/86, saj je predlagal obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 4. 10. 1999. Ker naj bi bil s to odločbo kršen zakon v njegovo škodo, kar naj bi ugotovilo tudi samo Ministrstvo v odločbi z dne 24. 8. 2000, meni, da bi moralo Ministrstvo to odločbo odpraviti ter mu priznati status žrtve vojnega nasilja s pripadajočimi pravicami, od 1. 2. 1996 dalje in ne šele od 1. 3. 2000 dalje. Ker s tem niso bile odpravljene posledice nezakonite odločbe z dne 4. 10. 1999, naj bi bila kršena 15. in 50. člen Ustave.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijanima odločitvama, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu z navedeno določbo namreč Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tega pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal.

4.Pritožniku je treba pojasniti, da Ustavno sodišče v zvezi z uporabo prava presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločitve na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču oziroma ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Takšnih kršitev izpodbijanima sodnima odločbama ni mogoče očitati. Sodišči sta natančno in prepričljivo obrazložili, zakaj sta šteli, da je Ministrstvo z vlogo pritožnika z dne 28. 2. 2000 ravnalo v skladu z določbami ZUP/86 in zato pravilno postopalo po 265. členu ZUP/86 ter v skladu z določbo tretjega odstavka 265. člena ZUP/86 tudi pravilno odločilo, da pritožniku pravice žrtev vojnega nasilja pripadajo od 1. 3. 2000 dalje.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan