Jedro

Tožniku kot pripadniku SV, ki opravlja vojaško službo izven države, na podlagi 98. člena ZObr pripada posebna plača za delo izven države, katero osnove in dodatke je na podlagi zakonskega pooblastila podrobneje uredila in določila Vlada RS v Uredbi (6. in 7. člen). Gre za specialno pravno ureditev za pripadnike SV, ki vojaško službo opravljajo v tujini na mednarodnih misijah, na katerih sodeluje naša država. Ker gre pri vojaški službi v tujini za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi, je službovanje v tujini običajno povezano z večjimi (in drugačnimi) tveganji kot doma, zato je razumljivo, da so pripadniki vojske že v osnovi drugače plačani kot sicer. Po koncu službovanja v tujini pa imajo pravico do plače po pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v Republiki Sloveniji (4. člen Uredbe). Ker gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe v tujini z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v domači državi, gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV.

Na podlagi prvega odstavka 17. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih vojaških dolžnostih in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10% nominalne osnove za delo v tujini od dneva, ko je za pripadnika s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev. Določba v opisu del in nalog, da je delavec premestljiv, ni zadostna podlaga za priznanje oziroma izplačilo dodatka za premestljivost. Prav tako tožnik nikoli ni bil premeščen izven matične enote in tudi dejansko nikoli ni opravljal zunanjih operacij. Zato tožena stranka tožniku utemeljeno ni priznavala dodatka za premestljivost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba Ministrstva za obrambo RS, št. ... z dne 27. 7. 2009 in odločba Ministrstva za obrambo RS, št. ... z dne 30. 4. 2010 odpravita (I/1. točka). V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od prenehanja obračunavanja in izplačevanja dodatka za pripravljenost in premestljivost oziroma od 1. 8. 2009 do 31. 7. 2010 plačati dodatke za pripravljenost in premestljivost v znesku 5.199,72 EUR bruto, ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega bruto zneska 433,31 EUR, zmanjšanega za davke in prispevke, torej od neto zneska začenši od 5. 9. 2009 dalje vsakomesečno, od petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od izdaje sodbe plačati tožeči stranki stroške tega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (I/3. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 560,30 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali so sami s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišče je nedosledno, pomanjkljivo in pavšalno povzelo tožbene in druge navedbe tožnika. Tožnik je med postopkom izpostavljal nezakonito postopanje tožene stranke, ki za odtegnitev dodatka za pripravljenost in premestljivost v času izdaje izpodbijanih odločb ni imela podlage v Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba 2009). Gre za kršitev ustavnopravnih načel zakonitosti in usklajenosti pravnih aktov. Sodišče je pojasnilo, katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo. Med te sodijo vložena listinska dokumentacija in izpovedi zaslišanih prič A.A. in B.B.. Gre pa za pravno vprašanje, o katerem priči ne moreta izpovedati. Sicer pa je tudi sodišče povsem napačno ocenilo izpovedi prič, čeprav sta povsem jasno izpovedali, da je do prenehanja izplačevanja dodatka za pripravljenost in premestljivost prišlo na podlagi enotne usmeritve načelnika Generalštaba SV, le ta pa je bila sprejeta zunaj tedaj veljavnih normativnih okvirov. Sodišče se sklicuje na inšpekcijski zapisnik z dne 16. 6. 2009, sodišče tudi ne pojasni, kdo naj bi bil premestljiv. Sodišče ne utemelji pravne podlage, iz katere bi izhajalo, da naj bi delodajalec moral pridobiti ustrezen dokaz, na podlagi katerega bi lahko pripadniku izplačal tak dodatek, 17. člen Uredbe 2009 pa takšnega dodatka nikjer ne zapoveduje. Glede zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Tožnik je bil v obdobju od 23. 7. 2007 do 31. 7. 2010 napoten na delo v tujini, kjer je na podlagi pogodbe o opravljanju nalog v tujini opravljal naloge v Združenem poveljstvu sil NATO v C., Italija. Plačo in druge prejemke je prejemal na podlagi predpisov, ki so veljali do leta 2009 in nato Uredbe 2009, ki jo je Vlada RS sprejela na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Zakona o zunanjih zadevah. V 17. členu Uredbe 2009 je bilo določeno, da so do dodatka za pripravljenost in premestljivost upravičeni tisti pripadniki SV, ki so na mednarodnih vojaških dolžnostih, in katerih dolžnosti so določene kot premestljive. Dodatne pogoje in kriterije za izplačevanje dodatka za pripravljenost in premestljivost je določil sam načelnik Generalštaba SV, ne da bi bila Uredba 2009 v času sprejetja odločitve načelnika GŠSV kakorkoli dopolnjena ali spremenjena. Vlada RS je šele junija 2010 določbo 17. člena Uredbe dopolnila z dodatnim pogojem, ko je za pripadnika s strani poveljstva izdan ustrezen akt o pripravljenosti za premestitev. Ta dopolnitev je začela veljati šele 1. 7. 2010. Dodatek za pripravljenost in premestljivost tožniku pripada najmanj za obdobje od 1. 8. 2009 do 30. 6. 2010 (oziroma do 31. 7. 2010). Odločitev načelnika Generalštaba SV zagotovo ni in tudi ne more biti materialni predpis. Dopolnitev 17. člena Uredbe je pričala veljati s 1. 7. 2010. Upoštevaje pritožbene očitke tako tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zadevo pa naj obravnava sodišče pred drugim sodnikom. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju priče A.A. in B.B. zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer je ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo.

Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem. - ZObr) v drugem odstavku 100.a člena (uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja) določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v SV. Zahtevo lahko vloži delavec pri ministrstvu oziroma pooblaščeni osebi, če skladno z določbo osmega odstavka 100.a člena ZObr delavec ni zadovoljen z odločitvijo ali ugovorom ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora. Delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik je v predmetni zadevi izpodbijal odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 7. 2009 in odločbo Ministrstva za obrambo RS št. ... z dne 30. 4. 2010 in zahteval njuno razveljavitev ter posledično izplačilo dodatka za pripravljenost in premestljivost od 1. 8. 2009 do 31. 7. 2010 v skupnem znesku 5.199,72 EUR.

V skladu s prvim odstavkom 88. člena ZObr za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. V nadaljevanju ZObr v določbi prvega odstavka 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznostih, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada RS. Pravno podlago za priznavanje navedenega dodatka ureja Uredba v 17. členu, ki določa, da pripadnikom SV na mednarodnih vojaških dolžnostih in katerih dolžnosti so določene kot premestljive, pripada dodatek v višini 10 % nominalne osnovne plače za delo v tujini. Iz izvedenih dokazov izhaja, kot je povedala priča A.A., da do 1. 8. 2009 premestljivost ni bila natančno definirana oziroma niso bili določeni kriteriji, zato so do 1. 8. 2009 vsi pripadniki SV prejemali dodatek, ki so imeli v opisu del in nalog dolžnost (Job description) med drugim tudi določila, da se lahko pripadnika pošlje na delo izven matične enote. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila s strani načelnika GŠSV dne 8. 7. 2009 sprejeta enotna ureditev glede izplačevanja vtoževanega dodatka. Prav tako iz inšpekcijskega zapisnika izrecno izhaja, da tožnik in drugi pripadniki SV niso nikdar opravljali dela zunaj matične enote in tudi niso niti bili predvideni za premestljivost, niti niso nikoli prejeli ukaze z načrtom, na katero območje bodo premeščeni. Tako tožnik, ki je bil vodja D. nikoli ni bil premeščen izven matične enote in tudi dejansko nikoli ni opravljal zunanjih operacij, kar med strankama niti ni bilo sporno. Zgolj določba v Uredbi, ki daje možnost 10 % dodatka za premestljivost po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da bi dodatek pripadal avtomatično, pri čemer tožnik v vtoževanem obdobju od 1. 8. 2009 do 31. 7. 2010 ni niti enega dne bil premeščen iz svojega osnovnega dela v enoti.

Tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka utemeljeno tožniku ni priznavala dodatka, pri čemer določba v opisu del in nalog, da je delavec premestljiv, ni zadostna podlaga za priznanje oziroma izplačilo dodatka. Tožnik tudi ni predložil nikakršnega dokaza, da bi bil kadarkoli premeščen izven enote. Tožniku kot pripadniku SV, ki opravlja vojaško službo izven države, na podlagi 98. člena ZObr pripada posebna plača za delo izven države, katero osnove in dodatke je na podlagi dejanskega zakonskega pooblastila podrobneje uredila in določila Vlada RS v Uredbi (6. in 7. člen). Gre za specialno pravno ureditev za pripadnike SV, ki vojaško službo opravljajo v tujini na mednarodnih misijah, na katerih sodeluje naša država. Ker gre pri vojaški službi v tujini za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi, je običajno namreč službovanje v tujini povezano z večjimi (in drugačnimi) tveganji kot doma, torej je razumljivo, da so pripadniki vojske že v osnovi zato drugače plačani kot sicer. Po koncu službovanja v tujini pa jih čaka plača iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe v Republiki Sloveniji (4. člen Uredbe). Ker gre za časovno omejeno opravljanje vojaške službe v tujini z drugačno vsebino dolžnosti in delovnih nalog kot v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za opravljanje vojaške službe (v domači državi), gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov SV. Tožena stranka je tako upoštevala Uredbo, s katero so bila podrobneje urejena in razčlenjena razmerja za plačilo vojakov v tujini. Takšno stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 203/2013, opr. št. VIII Ips 186/2013 in opr. št. VIII Ips 5/2014, pri čemer sicer ne gre za identično pravno vprašanje. V konkretnem primeru pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi kadarkoli opravljal dolžnosti izven matične enote, torej ni bil nikoli dejansko premeščen.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za pravilno rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.