Jedro

Če iz upravnih spisov ni mogoče ugotoviti, ali so v primeru enotnega dovoljenja za gradnjo izpolnjeni pogoji iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih, med katere spada tudi oddaljenost objekta od meje sosednje parcele, ki je v lasti tretje osebe, je treba pritrditi sodbi prvostopnega sodišča, ki je iz tega razloga odpravilo odločbo tožene stranke.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.7.2001, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote ŠL z dne 27.3.2001. S to odločbo je prvostopni organ investitorjema J. in I.Ž. (v tem sporu prizadeti stranki) izdal enotno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši s komunalno in zunanjo ureditvijo, na zemljiščih parc. št. 8 in 9 k.o. S.L. pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče navedlo, da ima enotno dovoljenje za gradnjo tako sestavine lokacijskega dovoljenja po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) kot tudi gradbenega dovoljenja po Zakonu o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96 in 45/99), kar je v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem, glede lokacijskih pogojev pa z lokacijskim dovoljenjem (2. odstavek 33.a člena ZGO). Zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo je treba predložiti poleg dokazil iz 36. člena ZGO (razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja) tudi dokazila, ki so po ZUN potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Prav ti pogoji pa so sporni v obravnavanem primeru. Na območju predvidenega posega velja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Občini Š.L., za območje Š.L. (Uradni list RS, št. 115/00, v nadaljevanju PUP), predvidena gradnja leži znotraj ureditvenega območja S1/11 S.L. - zahod (S). Na navedenem ureditvenem območju so prizidave dovoljene. V 26. členu PUP pa je določeno, da je minimalni odmik predvidenega objekta od parcelne meje 2,5 metra. Prav ta pogoj pa je sporen v obravnavanem primeru. Obstoja tega pogoja ni mogoče preizkusiti niti na podlagi dokumentacije, ki je v upravnih spisih, zato je prvostopno sodišče sklenilo, da bo treba postopek v obsegu odmika bodočega prizidka od parcelne meje tožnika dopolniti in ugotoviti resnično stanje stvari.

Zoper prvostopno sodbo se pritožujeta prizadeti stranki. Ponovno poudarjata, da so odmiki objektov od parcelnih mej razvidni iz kopije katastrskega načrta iz leta 1982 in kopije katastrskega načrta iz leta 1999; da tožnik neresnično navaja, da objekt še ne stoji, da pa je že zakoličen, saj zakoličbe še ni; da je prizidava med objektoma predvidena v liniji in se razdalja med objektoma ne spreminja. Sklicujeta se, da je k posegu dano soglasje zdravstvene inšpekcije, ki je dano brez pogojev na podlagi predhodno izvedene študije osončenja objekta na sosednji parceli, ki jo je izdelala Fakulteta za strojništvo, Ljubljana. Pridobili sta vso potrebno dokumentacijo. Pri planiranju gradnje sta upoštevali določbe zakonov. Nesmiselno je, da je prvostopno sodišče odpravilo odločbo, ki jo je izdal državni organ na podlagi dokumentacije, za katero sodišče trdi, da je pomanjkljiva. Dokumentacija, ki so jo izdelali državni organi, dokazuje upoštevanje predpisov ter je izdana na podlagi dokumentacije ter potrdil, izdanih s strani strokovnjakov, medtem ko je tožba tožeče stranke utemeljena zgolj z njeno trditvijo, da stanje, navedeno v dokumentaciji, ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnik svoje tožbe ni utemeljil niti z enim dokumentom, temveč zgolj z navedbami, tožbo pa je vložil z namenom nadaljnjega zavlačevanja izvedbe gradnje prizadetih strank. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo prvostopnega sodišča ter potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke.

Na pritožbo je odgovoril tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, prizadetima strankama pa naloži plačilo stroškov tega pritožbenega postopka. Navaja, da mu ni znano, iz katerih pritožbenih razlogov se prvostopna sodba izpodbija, ker ti v pritožbi niso navedeni. Poudarja, da ne vzdrži pritožbena navedba, da geodetski posnetek stanja v naravi izkazuje dejansko stanje in odmike od parcelnih mej. Ne gre namreč za nikakršen geodetski posnetek, pač pa za nasprotja oziroma različne dimenzije, ki so navedene v enotnem dovoljenju za gradnjo, iz situacije naj bi bilo razvidno, da je odmik 2,70 metra, iz lokacijske dokumentacije pa je razvidno, da naj bi bil ta odmik 2,50 m. Že to kaže, da dejanski odmik ni bil ugotovljen. Opozarja tudi, da zakoličbena skica ni narisana v merilu, ki je za to predpisano. Zato tudi ni mogoče ugotoviti dejanskega odmika. Sprašuje se, kako je mogoče izdati enotno dovoljenje za gradnjo, če gradbena dokumentacija ni napravljena v zahtevanem merilu. Ker odmik ni jasen, je treba to pomanjkljivost odpraviti. Ne drži niti navedba, da svoje tožbe ni utemeljil niti z enim dokumentom, saj se je v tožbi skliceval na dokumente v spisih. Ni zainteresiran za zavlačevanje postopka. Takšna pritožbena navedba ni korektna. Meni, da je z izdajo takšnega dovoljenja oškodovan. Njegovi življenjski pogoji v hiši, kjer živi skupaj z družino, se bodo zaradi gradnje poslabšali, funkcija in namen upravnega spora pa je prav to, da se preko tega nadzira delo državnih organov in njihovih odločitev. Prvostopno sodišče pa je navedlo kršitve, zaradi katerih je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, ima enotno dovoljenje za gradnjo tako sestavine lokacijskega dovoljenja po ZUN kot tudi sestavine gradbenega dovoljenja po ZGO. Zato je lahko podlaga za izdajo takšnega dovoljenja med drugim le predpisana lokacijska dokumentacija, iz katere pa mora izhajati, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, predpisani z ZUN ter prostorskimi izvedbenimi akti. V obravnavanem primeru je to PUP. Ta v 26. členu določa minimalni odmik predvidene gradnje od parcelne meje, in sicer 2,5 m. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa glede na upravne spise ni mogoče nedvoumno ugotoviti, ali je ta pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen. Ker je prav ta pogoj za tožnika bistven in ga je tožnik uveljavljal že tudi v upravnem postopku, njegovega obstoja pa ni mogoče preveriti, to posledično pomeni, da prvostopno sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev glede stroškov postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS. Po tej določbi v upravnem sporu, v katerem se presoja le zakonitost izpodbijanega akta, kar je tudi obravnavana zadeva, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato mora tudi tožnik sam trpeti svoje stroške odgovora na pritožbo.