Jedro

Tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede škode, zato tožencu ni mogoče utemeljeno očitati, da ni konkretiziral svojega nasprotovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti tožencu 632 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2007 dalje. Tožniku je naložilo, da mora povrniti tožencu 3.394,79 EUR njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej opozarja na netočno ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni potrošnik in da toženec ni oseba, ki je dala v promet stvar, ki jo je izdelala. Tožnik je bil v času nastanka škode v rastlinjaku upokojenec in ni imel nikakršne pridobitne dejavnosti, ni bil registriran kot nosilec pridobitne dejavnosti, zato je bil navaden kupec herbicida, ki ga je v promet dal toženec in se je na ovitku deklariral kot proizvajalec. Ne glede na to je toženec dal v promet nevarno stvar in je zato objektivno odgovoren. Načeloma drži, da je dokazno breme glede višine škode na tožeči stranki, vendar razlogi prvega sodišča v zvezi s to predpostavko ne zdržijo pravne presoje in se pokažejo kot očitno napačni. Drži, da je dobiček razlika med prihodki, ki bi jih ustvaril oškodovanec, če škodnega dogodka ne bi bilo in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. Tožnik res ni v tožbi niti kasneje navajal odhodkov, ampak je zatrjeval, da bi bil znesek 45.000 EUR njegov dobiček, za kar je tudi predložil mnenje izvedenke. S tem je z ustrezno mero gotovosti dokazal obstoj dobička, ki bi ga ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo in se je postavilo na stališče, da bi tožnik moral navajati tudi posamezne odhodke (stroške), da bi lahko sodišče sploh ugotovilo, ali bi dobiček nastal in da zato tudi izvedenca ni moglo postaviti za ugotavljanje višine dobička in da tudi uporaba 216. člena ZPP ne pride v poštev. Tako stališče je napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih zadevah (pritožba se sklicuje na sklep VS RS II Ips 17/2003). Po njegovem mnenju je potrebno izhajati iz dejstev: da je tožnik zatrjeval višino dobička 45.000 EUR za izgubljeno leto 2006 glede na 5000 sadik vrtnic, prodajo 75000 vrtnic, v treh letih trikrat toliko, da je to utemeljil z mnenjem izvedenke B. ter predlagal izvedenca za vrtnarstvo in kmetijstvo ter svoje zaslišanje, da je toženec v odgovoru na tožbo le pavšalno prerekal zahtevek po višini in nasprotoval mnenju izvedenke B., nato pa na prvem naroku navedel le še, da mnenja izvedenke B. ni moč preizkusiti in predlagal glede višine postavitev izvedenca. Več kot to o višini zahtevka toženec ni navedel. Po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navedbe razlogov, štejejo za priznana. Trditveno breme glede stroškov, ki zmanjšujejo dobiček, je na tožencu, saj gre za takšna dejstva, ki naj bi zmanjševala tožnikov zahtevek in so torej v korist toženca, toženec pa ni niti ugovarjal, da tožnik ni navedel odhodkov. Glede na to, sodišče ne more zavračati zahtevka z navedbo, da tožnik ni navedel ničesar glede odhodkov. Če tožnik tega ni navedel in tega toženec ni niti omenil niti navedel, da bi tožnikov vtoževani dobiček bil obremenjen s stroški, potem je šteti, da stroškov sploh ni bilo in v tej luči odločiti in priznati zahtevek po celotni višini. Nikakor pa ni moč zaradi tega v takšni situaciji zahtevka zavrniti. Tožnik pa je navedel višino dobička, ki ga je izgubil, toženec pa ni navedel, da je ta dobiček dejansko manjši, ker bi tožnik imel določene stroške. Predlagal je sicer postavitev izvedenca ali kmetijske ali finančne stroke, kar pa sodišče ni izvedlo. Očitno je, da je tožnik zatrjeval dobiček brez stroškov. Temu pa ni argumentirano ugovarjal toženec in je zato načeloma šteti trditve o višini dobička v znesku 45.000 EUR za priznane. Ne drži, da sodišče ne bi moglo ugotoviti, ali bi ta dobiček nastal. Toženec ni podal trditev o tem, da bi tožnik dobička ne imel, niti da ga ne bi imel v takšni višini kot je tožil. Ne drži, da glede na obstoječe stanje ni bilo mogoče postaviti izvedenca, ki bi ugotavljal višino dobička. Sodbi očita, da je obremenjena s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Prvostopenjsko sodišče je jasne predpise uporabilo tako izrazito napačno, da je sodbi moč očitati arbitrarnost. Toženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo tožnika. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam, da je tožnik potrošnik, da je toženec proizvajalec spornega herbicida, da toženec odgovarja po načelu vzročnosti. Obrazlaga predpostavke za odškodninsko obveznost po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ), dodaja še svojo obrazložitev o tem, zakaj je stališče prvostopenjskega sodišča, ki ga je zavzelo do vprašanja škode, pravilno. Pritožniku očita, da napačno interpretira 214. člen ZPP, opozarja, da je toženec pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika nasprotoval in ji ugovarjal ter nasprotoval mnenju B., na prvem naroku spet nasprotoval temu mnenju in izrecno navedel, da ga ni mogoče preizkusiti, nakazal, da bi bilo pri izdelavi mnenja potrebno upoštevati obseg poslovanja v preteklosti, pa navkljub temu tožnik trditvene podlage ni dopolnil. Sklep Vrhovnega sodišča RS, na katerega se sklicuje tožnik res zavzame stališče, da je na toženki trditveno breme glede stroškov, ki bi jih tožnik imel s svojim poslovanjem, vendar velja pri tem izpostaviti, da se navedeno trditveno dokazno breme nanaša zgolj na variabilne stroške. Sodišče tožniku v sodbi očita, da ni podal ustrezne trditvene podlage glede fiksnih stroškov, trditveno breme glede teh je na tožniku, in javnih dajatev (trditveno breme je prav tako na tožniku), zato sklep Vrhovnega sodišča v tem primeru ni uporaben. Toženec je navedene trditve dolžan podati šele, ko tožnik postavi ustrezne trditve glede preteklega poslovanja. Na tak način bi tožnik tožencu omogočil seznanitev z okviri višine škode oziroma izgubljenega dobička, katero oziroma katerega bi lahko potem toženec izpodbijal. Pavšalnemu navajanju in opredeljevanju škode pa je toženec nasprotoval pavšalno, saj kako drugače kot pa tako tudi ni mogel, glede na pomanjkljivo trditveno podlago glede preteklega poslovanja tožencu ni bilo sploh omogočeno postaviti trditev glede ostalih stroškov in odhodkov, ki bi jih tožnik imel. Izpostavlja še, da je predlog tožnika po pritegnitvi izvedenca za vrtnarstvo in kmetijstvo ter hortikulturo, s katerim je tožnik želel dokazati trditve glede izgubljenega dobička, po eni strani nesubstanciran, spet po drugi strani pa neustrezen, zato ga je potrebno tudi iz tega razloga zavrniti. Nesubstanciran je zato, ker tožnik ni natančno navedel, katere trditve naj bi tožnik s postavljenim izvedencem sploh želel dokazati, neprimeren pa zato, ker izvedenec za vrtnarstvo in kmetijstvo ter hortikulturo nima ustreznega finančnega znanja, da bi sploh lahko izračunal ter pojasnil obseg poslovanja tožnika v preteklih letih ter glede na pričakovan obseg proizvodnje predvidel dobiček, ki bi ga tožnik ustvaril v prihodnje. Predlagani izvedenec nima ustreznega znanja, da bi lahko ugotovil obseg navadne škode, s predlaganim izvedencem tožnik dokaže zgolj trditve, ki se nanašajo na pričakovan pridelek (na število vrtnic, ki jih tožnik lahko ob normalnem teku stvari pridela). Tožnik bi moral predlagati izvedenca finančne stroke, ki naj na podlagi pregleda poslovne dokumentacije predhodnih let ter ob upoštevanju davčnih odhodkov poda oceno o izgubljenem dobičku, ki bi nastal tožniku.

Pritožba ni utemeljena.

Ocena prvostopenjskega sodišča, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago glede škode, ki jo vtožuje (škoda iz naslova izgubljenega dobička), je pravilna. Izgubljeni dobiček je razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali.

Tako je pojem izgubljenega dobička razlagalo prvostopenjsko sodišče, enako ga razume tudi pritožba. Tožnik je v tožbi zatrjeval škodo iz naslova izgubljenega dobička v višini 45.000 EUR, a te škode, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložil. Dejanska podlaga tožbe je bila v tem delu pomanjkljiva, tudi če se kot navedbe tožnika upošteva priloga tožbe – izračun vrednosti škode, ki jo je za tožnika izdelala izvedenka B. (priloga A/9). Toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljeno opozarjal, da tega izračuna ni mogoče preizkusiti. Čeprav je bil tožnik ustrezno pozvan, da škodo obrazloži, svojih navedb v tej smeri ni dopolnil. Ob takem stanju stvari, ko tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, ni mogoče utemeljeno očitati tožencu, da ni konkretiziral svojega nasprotovanja. Tega, glede na pomanjkljive trditve tožnika v odgovoru na tožbo in tudi kasneje, toženec niti ni mogel in tudi ni bil dolžan storiti. Njegovo nasprotovanje je bilo ustrezno. Pritožbeni zaključek, da je toženec priznal tožnikove trditve v višini dobička v znesku 45.000 EUR, je zmoten, temelji na napačni argumentaciji, da je toženec priznal dobiček, ker ni nasprotoval trditvam tožnika, in ker ni navedel stroškov, ki naj bi jih imel tožnik. Tožnik si tudi napačno razlaga odločbo Vrhovnega sodišča, ki jo citira v pritožbi, tožniku v tem pritožbenem postopku ne more biti v korist. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je kmet in je vzgajal vrtnice v nasadu, ki je bil v rastlinjaku. Leta 2006, ko je prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka, je bil nasad star pet let od ureditve. Vzgoja je bila intenzivna. Dnevno je v letu 2006, pred škodnim dogodkom, porezal za prodajo od 200 do 300 vrtnic, ki so se v večini prodale na raznih prireditvah, zabavah, nekaj pa v cvetličarnah. Tožnik se je torej ukvarjal s pridobitno dejavnostjo (že pred zatrjevanim škodnim dogodkom), kljub temu ni podal nobenih navedb o poslovanju (niti o prihodkih, niti o dobičku) v preteklosti (iz sicer pavšalnih navedb tožnika, podanih kot odgovor na navedbe toženca, je sklepati, da je imel tožnik v preteklosti bistveno nižji dobiček od vtoževanega). Gojitev vrtnic ni dejavnost, pri kateri bi lahko prihodek enačili z dobičkom oziroma izgubljeni prihodek z izgubljenim dobičkom, pri tej dejavnosti nedvomno nastajajo določeni stroški, ki jih tožnik v času, ko zaradi škodnega dogodka ni mogel gojiti vrtnic za prodajo, ni imel. Vsaj te stroške bi moral navesti tožnik, da bi omogočil ugotavljanje izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče meni, da bi moral navesti tudi podatke o obsegu poslovanja v preteklosti (trditveno in dokazno breme v zvezi s tem nosi tožnik) in tudi zato njegov primer ni primerljiv s tistim, ki ga je v zadevi II Ips 17/2003 obravnavalo Vrhovno sodišče. Pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču arbitrarnost in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Ob takem stanju stvari se je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca in je to svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Bistvene kršitve določb postopka, ki jih prvostopenjskemu sodišču očita pritožba, niso podane, podane niso niti kršitve, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, in ker je prvostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (člen 353 ZPP).

Na pritožbene trditve, ki se nanašajo na odgovornost toženke, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker so za ta pritožbeni postopek pravno nerelevantne.

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da mora tožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, povrniti tožencu 632 EUR stroškov odgovora na pritožbo (sestava odgovora na pritožbo 1125 točk, materialni stroški 2% oziroma 22,5 točke in 20% DDV 229,50 točk, skupaj 1377 točk po vrednosti točke 0,459 EUR). Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP).