Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, če je sodišče 1. stopnje oprlo krivdorek izpodbijane sodbe glede udeležbe obtoženca, ki jo je ves čas trajanja kazenskega postopka zanikal, samo na obremenilna zagovora soobtožencev, v katerih sta tega obtoženca izrecno obremenila kot sostorilca. Tak zagovor formalno sicer ni dokaz, ima pa dokazno vrednost in ga je na takšen način mogoče uporabiti ne glede na to, da drugih obremenilnih dokazov ni bilo (izpovedbe prič, zapisnik o zasegu vzetih stvari).

Izrek

Pritožba zagovornice odvetnice M. N. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Obtoženi A.M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili vsi štirje obtoženci spoznani za krive nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika. Vsem je bila izrečena pogojna obsodba. Obtoženemu V. B. je bila določena kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo štirih let, obtoženemu M. K. kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obtoženemu A.M. kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in obtoženemu G. J. kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V tako določeno kazen zapora je bil obtoženemu V. B. vštet pripor od 28. 9. 1999 do 22. 2. 2000, obtoženemu A. M. od 29. 9. 1999 od 8.30 ure dalje do 22. 2. 2000, obtoženemu G. J. pa pripor v hišni pripor od 28. 9. 1999 od 10.50 ure do 22. 2. 2000. Obtoženemu G. J. in V. B. sta bila odvzeta zasežena izvijača. Posamezni obtoženci morajo bodisi skupno bodisi v parih ali posamezno plačati oškodovancem njihove premoženjskopravne zahtevke; s presežkom so bili nekateri oškodovanci napoteni na pravdo. Na račun pridobljene protipravne premoženjske koristi so bili naloženi obtoženemu V. B. in G. J. posamezni zneski, ki pomenijo doseženo premoženjsko korist pri posameznih ugrabkih. Končno so bili vsi štirje obtoženci oproščeni plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku. Z isto sodbo so bili obtoženi M.K., G. J. in A.M. oproščeni obtožbe zaradi kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika. Stroški tega dela kazenskega postopka so obremenili proračun. Končno je bila zoper vse štiri obtožence z isto sodbo zavrnjena obtožba zaradi enakih kaznivih dejanj in so tudi stroški kazenskega postopka zavrnilnega dela obremenili proračun. Zoper obsodilni del te sodbe se je v obsegu, ki se nanaša na obtoženega A. M., pritožila zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagala je izdajo oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pritožba ni utemeljena. Res je, da temelji izpodbijani del te sodbe v dokaznem pogledu izključno na zagovorih soobtoženih V. B. in M. K. iz preiskave, v kateri sta za dejanja v obsegu izpodbijanega krivdoreka izrecno bremenila tudi obtoženega A. M. kot neposrednega sostorilca. Res je tudi, da za udeležbo obtoženega A.M. v spisu ni prav nobenega materialnega dokaza, ko posamezni oškodovanci o številu storilcev tako niso mogli ničesar izpovedati, ker o tem niso ničesar vedeli. Končno tudi zagovor, v katerem sostorilec ob lastnem priznanju bremeni še sostorilce, v formalnem smislu ne pomeni dokaza, ker ne gre za izpovedbo priče. Vendar ni mogoče pritrditi pritožnici, da tak zagovor, kakor sta ga podala obtožena V.B. in M. K. v preiskavi glede udeležbe pri vseh štirih vlomih, nima nobene dokazne vrednosti. Nikakor pa ni res, da sta oba namesto obtoženega A. M. priznala to, kar je ta ves čas trajanja tega kazenskega postopka dosledno zanikal. Zato je imelo sodišče prve stopnje v skladu z načelom proste presoje dejstev in dokazov vso pravico, da je presojalo zagovora teh dveh obtožencev tudi v tem delu. Zlasti pa je bilo dolžno presojati njun zagovor na glavni obravnavi, ko sta ga glede udeležbe soobtoženega A. M. bistveno spremenila. Po mnenju sodišča druge stopnje je ocena njunega zagovora, tako iz preiskave, kakor tudi z glavne obravnave, pravilna. Tudi sodišče druge stopnje poudarja, da ni najti razloga, zakaj bi ta dva obtoženca po nepotrebnem obremenila obtoženega A. M., če njegova udeležba pri teh kaznivih dejanjih ne bi bila resnična. Predvsem obtoženi V. B. zaradi zagovora v preiskavi ni bil udeležen nobenih ugodnosti, saj je bil tudi on priprt. Ni res, da bi bil obtoženi M. K. prav zaradi takšnega zagovora v ugodnejšem položaju od obtoženega A. M., ki je bil priprt en dan za priprtjem V. B.. Pri obtoženem M.K. ni bil ugotovljen noben priporni razlog. Sodišče druge stopnje opozarja, da je bil obtoženi G. J., ki ni ničesar priznal, pa se zoper to sodbo ni pritožil, obravnavan drugače kot obtožen A. M., ker je bil pripor zoper njega že dne 5. 10. 1999 nadomeščen s hišnim priporom. Tako ni res, da so bila priznanja ali zanikanja storitve očitanih kaznivih dejanj edini kriterij za različno obravnavanje vseh štirih obtoženih v tem kazenskem postopku. Primerjava procesnega pomena zagovorov soobtoženih V. B. in M.K. z obdolžencem, osumljenim kaznivega dejanja po 297. členu Kazenskega zakonika, ni sprejemljiva, saj gre za bistveno drugačno procesno situacijo. Pritožnici je pritrditi samo v sicer nespornem dejstvu, da gre za določen privilegij storilcev določenega kaznivega dejanja, ki pa ga za primere ostalih kaznivih dejanj sploh ni mogoče uporabiti. Grajana dokazna ocena izpovedb posameznih oškodovancev, ki jim sodišče prve stopnje samo glede obsega in vrednosti vzetih stvari ni verjelo, ne pomeni zavrnitve njihovih celotnih izpovedb. Sicer pa prav noben oškodovanec o identiteti storilca tako ni ničesar izpovedal in so zato njihove izpovedbe glede udeležbe obtoženega A. M. brez pomena. Grajana odločitev o prepozni odpravi pripora zoper obtoženega A.M. ne more biti predmet odločanja v tem pritožbenem postopku, v katerem se ocenjuje zgolj pravilnost izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Glede na obrazloženo tako sodišče prve stopnje ni kršilo niti določb kazenskega postopka (in s tem povezano Ustave Republike Slovenije in Deklaracije o človekovih pravicah) niti ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona v pritožbi ni obrazložena. Sodišče druge stopnje je ocenjevalo tudi to kršitev v obsegu uradnega preizkusa, vendar je ni zasledilo. Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni potrebno spremeniti v korist obtoženega A.M.. Zaradi neuspeha zagovorničine pritožbe bi moral obtoženi A.M. plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti. Zaključno je pripomniti, da je zagovornica vložila pritožbo, ki je bila obravnavana v tem pritožbenem postopku, dne 11. 4. 2000. Z vlogo, vloženo dne 6. 9. 2000, je predlagala, da se njo in obtoženega A.M. povabi na sejo pritožbenega senata. Po I. odstavku 378. člena Zakona o kazenskem postopku je potrebno takšno zahtevo navesti bodisi v pritožbi bodisi v odgovoru na pritožbo. Ker je tako zahteva, vložena dne 6. 9. 2000, prepozna, sodišče druge stopnje razen višjega državnega tožilca nikogar drugega ni obvestilo o tej seji pritožbenega senata.