Jedro

Sodišče stori absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če brez zaslišanja strank ugotovi drugačno vsebino in kavzo pogodbe kot izhaja iz zapisa te pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost 1.100 DEM po prodajnem menjalniškem tečaju Ljubljanske banke, GB d.d. Kranj na dan plačila, z obrestmi po obrestnih merah, kot so v tej banki veljale za devizne vloge v DEM na vpogled in to za čas od 15.5.1991 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 34.464,00 SIT.

Proti tej sodbi se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišču pojasnil, da si ni sposobil nobenega denarja od tožnika, temveč mu je ostal dolžan za čistila, katera je prodajal kot akviziter za tožnika.

Večkrat je prihajal po čistila na eno dobavnico in ko je prišel po druga čistila, je prejšnja plačal. Ker trgovina v B. čistil ni hotela plačati brez dokumentov, računa pa od tožnika ni dobil, se je njegova prodaja za tožnika tako končala. Ne čuti se krivega in zahteva, da se razčisti, koliko blaga je prejel od tožnika, koliko denarja mu je oddal in koliko mu je še dolžan za prejeto blago. Predlaga, da se razsodi po zakonu, saj si od tožnika ni sposodil nobenega denarja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo le dva listinska dokaza in sicer posojilno pogodbo in opomin ter zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, iz katere izhaja obveznost toženca. Glede na trditve toženca, da s tožnikom ni sklenil nikakršne posojilne pogodbe temveč, da dolg izvira iz pogodbe o akvizicijski prodaji čistil, pa je zaključilo, da iz posojilne pogodbe izhaja, da je prišlo med tožnikom in tožencem s sklenitvijo te pogodbe do prenovitve oz. novacije obveznosti. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz navedene posojilne pogodbe ne izhaja, da je med pravdnima strankama prišlo do prenovitve obveznosti in da je s tem prejšnja obveznost toženca ugasnila in nastala nova obveznost, zaslišanja strank, ki bi to lahko pojasnile, pa sodišče prve stopnje ni opravilo. Ker obstoja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini posojilne pogodbe in to pogodbo, je po mnenju sodišča druge stopnje podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Iz tega razloga je moralo sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje in odločanje (1. odst. 369. čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na trditve toženca, da si od tožnika ni sposodil nobenega denarja, opraviti zaslišanje pravdnih strank in razčistiti, ali je posojilna pogodba simulirani pravni posel, ki je prikrival drugi pravni posel (66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevnaju ZOR) ali pa je šlo dejansko za dogovor strank o novaciji oz. o prenehanju prejšnje obveznosti in nastanku nove obveznosti (348. do 352. čl. ZOR) ter nato odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika brez vsake bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek o stroških pravdnega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, ki sta predpisa bivše SFRJ, je sodišče druge stopnje uporabilo v tem sklepu na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91 z dne 25.6.1991).