Jedro

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da predmetna svetilka osvetljuje tožnikovo zemljišče in sicer travnik za tožnikovo hišo, torej zemljišče, ki je v zasebni lasti in da torej ne osvetljuje javne površine v naselju. Po presoji sodišča pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnik pogojev za ponovni priklop svetilke ne izpolnjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priklop svetilke oziroma tretjega odcepa javne razsvetljave v naselju A. in odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik z vlogo z dne 15. 7. 2015 zaprosil za ponovni priklop svetilke v neposredni bližini objekta na naslovu .... V vlogi je navedel, da je dne 14. 7. 2015 prišlo do odklopa predmetne svetilke. Navedel je tudi, da je B. zgradila javno razsvetljavo po svojih zaselkih s samoprispevkom, da ima javna razsvetljava v A. tri odcepe, pri čemer dva nimata nobenega problema, pri tretjem odcepu pa se zadeve zatikajo in mu je bilo pojasnjeno, da ta odcep ni vrisan v kataster javne razsvetljave. Po njegovem mnenju je prišlo do napake, ki jo je treba odpraviti in mu omogočiti ponovni priklop. Organ je po prejemu tožnikove vloge nemudoma obvestil koncesionarja javne razsvetljave podjetje, C.d.d. Ljubljana, da preveri sporočeno napako in organ o tem obvesti. Koncesionar je ugotovil, da predmetna svetilka ni zavedena v kataster javne razsvetljave in dodal, da se nahaja na travniku za tožnikovo stanovanjsko hišo. Iz tega je bilo zaključiti, da predmetna svetilka ne služi namenu osvetljevanja javne površine. Zato je bilo koncesionarju dne 9. 7. 2015 sporočeno, da predmetno svetilko odklopi iz elektro omrežja. Organ si je lokacijo svetilke tudi ogledal in ugotovil, da privatni cestni priključek, ki poteka med objektoma na naslovu ... in ... vodi do objekta ... in ne tudi do objekta ...., kot je to v vlogi navajal tožnik. Za podajo mnenja je organ zaprosil tudi B., ki je v dopisu pojasnil, da je bila javna razsvetljava na naslovu ... zgrajena s sredstvi samoprispevka vrsto let nazaj in navedel tudi, da javna razsvetljava ni namenjena razsvetljevanju privatnih dvorišč. Tudi po mnenju organa je javna razsvetljava namenjena zgolj osvetljevanju javnih površin in ne osvetljevanju privatnih površin, saj to ni v javnem interesu. Glede na to, da se predmetna svetilka nahaja na zemljišču v zasebni lasti in osvetljuje zasebno dvorišče tožnika, je bilo treba tožnikovo zahtevo zavrniti. Tožnik pa si svetilko na svojem zemljišču lahko priključi na električno omrežje in za njeno uporabo sam krije stroške električne energije.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami nanje obširno in temeljito odgovarja. Navaja, da podatek o pooblastilu za vodenje postopka, skladno z 210. členom ZUP, ni obvezna sestavina odločbe. Drži sicer, da, skladno z 216. členom ZUP, odločbo podpiše tudi uradna oseba, ki je vodila postopek, kar je v konkretnem primeru tudi bilo upoštevano. Pojasnjuje, da je bila v konkretnem primeru odločba izdana na izrecno zahtevo tožnika in da za izdajo odločbe po uradni dolžnosti ni bilo pravne podlage. Sklicuje se na Odlok o koncesiji za opravljanje lokalne gospodarske javne službe, dobave, postavitve, vzdrževanja in izvajanja javne razsvetljave v Občini Litija (Odlok) ter, upoštevajoč določbo 18. člena Odloka, ugotavlja, da sporni drog s svetilko osvetljuje izključno zasebno dvorišče tožnika in ne javne površine, zaradi česar svetilka s strani koncesionarja ni bila zamenjana. Navedba tožnika, da je izrek odločbe pomanjkljiv, ne drži, saj je bilo v izreku odločeno o zahtevku tožnika. Ugotavlja, da je sporna razsvetljava v zasebni lasti, saj so jo zgradili in financirali krajani in ne lokalna skupnost in iz navedenega razloga ta infrastruktura ni v lasti občine, niti v lasti koncesionarja in zato tožena stranka ne more posegati v zasebno lastnino tožnika. Pojasnjuje, da je res opravila fotografiranje obstoječega stanja sporne svetilke, vendar je bil s fotografijami seznanjen tudi tožnik in mu je bila tako dana možnost, da zavaruje svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Glede tožnikove trditve, da bi morala biti v konkretnem primeru opravljena glavna obravnava, pojasnjuje, da v konkretnem primeru več strank z nasprotujočimi interesi ni bilo in zato oprava glavne obravnave ni bila potrebna. V konkretnem primeru ni šlo za situacijo, da bi bilo za ugotovitev resničnega dejanskega stanja potrebno postaviti izvedenca in zato se zanj ni odločila. Priključitev svetilke na električno omrežje ni pomenila pridobljene pravice, saj pridobitev te pravice ni določal noben predpis. Prav tako noben predpis, niti odločba o dovolitvi del, nista določala, da mora za drog svetilko, ki osvetljuje zasebno zemljišče, elektriko dobavljati občina. Sporna svetilka namreč ne osvetljuje javne površine. V zvezi z očitkom tožnika glede neenakega obravnavanja poudarja, da tožnik v zvezi z navedenim nima pravnega interesa, saj njegov pravni položaj ni odvisen od tega, kako so svoje pravice in pravne koristi zavarovali drugi subjekti iz naselij D., E. in F., kjer luči po tožnikovo tudi svetijo na dvorišča ali so na travniku ali osvetljujejo služnostne poti. Tožena stranka priznava pravno veljavnost odločbi o priglasitvi del z dne 15. 3. 1991, vendar, kot že navedeno, ta odločba ne določa, da mora za drog svetilke, ki osvetljuje zasebno zemljišče, elektriko dobavljati občina iz davkoplačevalskega denarja.

4. Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in sodišču predlaga, da odpravi nastalo neenakost in nezakonitost. V tožbi navaja, da je bil postopek izdaje odločbe voden po določilih ZUP, ker Odlok o koncesiji ne določa postopka za izdajo takšne odločbe. V odločbi ni navedeno, da ima uradna oseba, ki je vodila postopek, pooblastilo za vodenje postopka za izdajo take odločbe. Odločba bi morala biti izdana po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke. Odlok o koncesiji v 18. členu določa, da je koncesionar v primeru vzdrževalnih del dolžan v prvotno stanje povrniti nepremičnine, na katerih so se izvajala vzdrževalna in druga dela. Na osnovi te določbe sta občina Litija in koncesionar prekršila Odlok o koncesiji. Izdana odločba še ni pravnomočna (236. člen ZUP). Izveden bi moral biti ponovni priklop ob zamenjavi droga na tretjem odcepu JR A. pri stanovanjski hiši na naslovu ..., kjer je bil tudi izvršen odklop zaradi varnosti. Nadalje navaja, da je izrek sodbe pomanjkljiv in ni skladen z Odlokom o koncesiji, ker do odklopa zaradi vzdrževalnih del ne bi smelo priti. Če izrek odločbe ni pravilen, je to bistvena kršitev določb ZUP. Objekt javne razsvetljave je objekt, ki je za okolico zelo nevaren. V zadnjem času je vse več vremenskih nevšečnosti, ki lahko vplivajo na varnost ljudi in premoženja. Infrastrukturni objekt lahko ogroža življenje in zdravje ljudi, premoženja in ogroža javni promet, zato bi moral izrek vsebovati določbo, kaj bo z legalno zgrajenim tretjim odcepom JR A.. Izrek bi moral natančno določiti pogoje, kdo lahko odstrani objekt in v katerem roku. Navedba, da objekt lahko ostane, tako ni pravilna in v zakonu utemeljena. V odločbi je tudi navedeno, kako je potekal postopek ogleda in fotografiranja. S tem je tudi nastala bistvena kršitev določb ZUP. Organ, ki je vodil postopek, je le-tega vodil po skrajšanem postopku. ZUP v svojih določbah natančno določa, za katera dejanja v postopku se lahko uporabi skrajšani postopek na osnovi 144. člena ZUP. V postopku bi morali sodelovati vsi uporabniki na ustni obravnavi. Dokazovanje bi lahko bilo izvedeno z izvedencem, ki bi lahko ugotovil, da obstajajo tudi svetilke, ki ne osvetljujejo javnih površin, pa niso bile izklopljene. V letu 1991 ni bilo odloka, ki bi urejal kaj lahko posamezna svetilka osvetljuje. Svetilka na tretjem odcepu osvetljuje delno dve poti na kritičnih delih. Navedba v odločbi, da je do odklopa prišlo naključno, ni točna. Ob priliki ustne obravnave bi lahko zahtevali, da v postopku sodeluje tudi pogodbeni izvajalec, ki bi moral pojasniti zakaj so bili zamenjani drogovi in luči v nekaterih drugih krajih D., E., F., kjer luči tudi svetijo na dvorišča ali so na travniku ali osvetljujejo služnostne poti. Takih primerov je še več. S tem je prišlo do neenakopravne obravnave, kar pa po Ustavi RS ni dovoljeno. To je kršitev 14. člena Ustave RS (neenakost pred zakonom). Postopek odklopa tretjega odcepa JR A. je začel potekati že v letu 2012 ali 2013, ko je vzdrževalna dela in nekatere novogradnje oz. razširitve JR v občini Litija izvajal pogodbeni izvajalec g. G. s.p.. Tožnik meni, da gre v njegovem primeru za nagajanje neznane osebe in za tihi dogovor; „Ko se bo drog podrl, jih bomo pa odklopili“. Tak naklep je nekorekten. Odklop je bil izvršen 14. 7. 2015, ko se je drog na tretjem odcepu pri stanovanjski hiši na naslovu ... dejansko podrl. Odločba o dovolitvi priglašenih del št. 353-10/91 z dne 15. 3. 1991 je pravnomočna in izvršljiva, saj je gradnja potekala v skladu s to odločbo. Tudi sodišče mora upoštevati pravnomočno sodbo, pa čeprav so bile v postopku storjene morebitne napake. Tretji odcep je dokazano sestavni del JR A., ki zajema prižigališče, napajalni vod z drogovi in svetilkami. Občina Litija bi morala pri Upravni enoti Litija zahtevati razveljavitev navedene odločbe o priglasitvi del iz leta 1991, šele nato bi lahko izdala odločbo, ki je predmet pritožbe. Če bi bil tretji odcep JR A. dejansko črna gradnja, bi moral le-tega odstraniti gradbeni inšpektor, ki je pristojen za črne gradnje. O tem bi ga občina Litija morala obvestiti po uradni dolžnosti, saj je dolžna spoštovati zakone in odloke. JR A. ni črna gradnja. Občina Litija ne bi smela izdati odločbe, ki je predmet tožbe. V pritožbeni postopek ga je prisilila občina Litija, saj je delavec občinske uprave izjavil, da je tretji odcep črna gradnja. Župan občine Litija je ob priliki razgovora obljubil, da tretji odcep ne bo izklopljen, kot nista izklopljena prvi in drugi odcep JR A. z enakim statusom. Predlaga zaslišanje župana, svoje zaslišanje in zaslišanje priče, H..

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje vsem navedbam tožnika, razen v kolikor se z njimi izrecno strinja. Odgovarja na vse tožbene (ponovljene pritožbene) navedbe. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, nastalih v postopku izdaje začasne odredbe in v tem upravnem sporu.

6. Tožnik in tožena stranka sta v nadaljevanju izmenjali še nekaj vlog in vztrajali vsaka pri svojih argumentih.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožnikovo zahtevo za priklop svetilke oziroma tretjega odcepa javne razsvetljave v naselju A. zavrnil. 9. Svojo odločitev je oprl na določbe Odloka o koncesiji za opravljanje lokalne gospodarske javne službe, dobave, postavitve, vzdrževanja in izvajanja javne razsvetljave v Občini Litija (Odlok). Po določbi pete alineje 2. člena Odloka se za javno razsvetljavo po tem odloku štejejo vsi objekti in naprave, namenjeni javni razsvetljavi, zlasti pa luči na drogovih ob občinskih cestah, na drogovih, na preostalih prometnih in drugih javnih površinah, ki niso v zasebni lasti in so namenjeni razsvetljavi javnih površin v naseljih. Po določbi 1. točke prvega odstavka 5. člena Odloka javna služba obsega tudi dobavo, postavitev in zamenjavo svetilk. Po določbi prvega odstavka 9. člena odloka je bilo s tem odlokom koncesionarju podeljeno javno pooblastilo za vodenje katastra javne službe. V skladu z določbo drugega odstavka istega člena mora biti kataster voden ažurno, tako da se vse spremembe na objektih in napravah vnesejo v kataster v 30. dneh od njihovega nastanka.

10. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da predmetna svetilka osvetljuje tožnikovo zemljišče in sicer travnik za tožnikovo hišo, torej zemljišče, ki je v zasebni lasti in da torej ne osvetljuje javne površine v naselju. Da svetilka osvetljuje tožnikovo zasebno površino, izhaja tudi iz fotografij, ki jih je posnel upravni organ. Ugotovljeno je bilo tudi, da svetilka ni zabeležena v kataster javne razsvetljave, ki mora biti ažuriran. Glede na navedene odločilne okoliščine je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek v izpodbijani odločbi, da tožnik pogojev za ponovni priklop svetilke ne izpolnjuje. Posledično je bila tožnikova vloga pravilno zavrnjena.

11. Tožbeni ugovori so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je tožena stranka že pravilno odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo.

12. Tožnik je v tožbi predlagal tudi zaslišanje (navedene) priče, župana ter njega samega. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, saj tožnik glede predlaganih dokazov ni pojasnil v čem oziroma kako bi bilo z njihovo izvedbo mogoče dopolniti relevantno dejansko stanje, ugotovljeno na podlagi dokazov, zbranih v postopku pred upravnim organom.

13. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, ni moglo slediti tožbeni navedbi, da naj bi bila tožniku kršena ustavna pravica iz 14. člena Ustave RS.

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1,vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.