Jedro

Pritožnica bi morala in smela svoje nezadovoljstvo s sodbo sodišča prve stopnje uveljavljati s pravnimi razlogi, torej z uveljavljanjem zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ne pa z žaljivimi vrednostnimi ocenami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o izreku denarne kazni.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je v prvem odstavku izreka sklepa ugodilo toženčevi pritožbi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v drugem odstavku izreka pa je toženčevo pooblaščenko L. U. kaznovalo z denarno kaznijo 25.000,00 SIT, ker je v pritožbi žalila konkretne sodnike in tudi vse sodnike in sodišča v Sloveniji.

Toženčeva pooblaščenka v pritožbi proti sklepu o izreku denarne kazni smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Čudi jo, da ji je sodišče izreklo le 25.000,00 SIT denarne kazni, saj so bile prejšnje tri kazni znatno večje. Z nekaterimi razlogi v izpodbijanem sklepu se ne strinja, saj ni napisala, iz kakšnega razloga se je invalidsko upokojil občinski uslužbenec A. M., ni pa tudi imela namena žalitve, saj je vse res, kar je napisala. Sicer pa je spoznala tudi take sodnike, ki so spoštovanja vredni, niso pa vsi taki. O slovenskih sodiščih se govori in piše slabo, kot izhaja iz izjav posameznikov v časopisih. Že predpisi v bivši Kraljevini Jugoslaviji so določali, kdaj stori sodnik kaznivo dejanje. Zato konkretno navedeni sodniki niso ravnali pošteno, pa tudi odvetnica tožeče stranke ni nedolžna. V nadaljevanju pritožnica še razlaga svoje mnenje, kako naj bi se glavna zadeva končala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob reševanju toženčeve pritožbe na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) pravilno uporabilo določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP 1977), ker je odločalo o pritožbi proti sodbi, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo pred uveljavitvijo novega zakona. Zato je isti zakon uporabilo tudi pri odločanju o denarni kazni za žalitev v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Ob uporabi iste prehodne določbe ZPP je tudi vrhovno sodišče v sedanji pritožbeni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Prav uporaba ZPP 1977 pa sodišču druge stopnje ni omogočala izreka višje denarne kazni od 25.000,00 SIT, ker je bil ta znesek določen kot maksimalna višina denarne kazni v prvem odstavku 110. člena ZPP 1977. Pritožničino zatrjevanje, da so ji sodišča dosedaj že trikrat izrekla višjo denarno kazen, ni v njeno korist, kaže pa na to, da so bile te denarne kazni izrečene ali v pravdnih zadevah na prvi stopnji, ki so se vodile že po novem zakonu, ali celo v kazenskih zadevah.

Pritožnica je bila kaznovana zaradi očitkov v pritožbi o zatrjevano nezakonitih poteh, po katerih naj bi sodniki prišli do napredovanj na višja sodniška mesta, o zatrjevanih lumparijah, skorumpiranosti, izdajanju nezakonitih sodb, zlorabah uradnega položaja in tudi zaradi omalovažujočih izrazov o sodnikih, ki da so kvazi sodniki, ki izdajajo sodbe v imenu lumpov, pokvarjencev itd.. Take trditve in izrazi predstavljajo napad zoper čast in dobro ime tako posameznih konkretno navedenih sodnikov, kot tudi sodišča in sodstva na sploh. Gre za pritožničine žaljive vrednostne ocene, ki so objektivno žaljive že same po sebi, in ki skušajo jemati ugled sodstvu, konkretnim sodnikom, izražajo preziranje in sejejo negativno razpoloženje do sodstva. Zato so nesprejemljive pritožničine trditve, da ni imela namena žaliti vseh, o konkretnih osebah pa da je zapisala samo resnico. Tudi ponavljanje in dopolnjevanje trditev glede konkretnih sodnikov izkazuje njen žaljivi namen, sklicevanje na domnevno samo negativno pisanje o sodstvu pa njeno splošno negativno vrednostno sodbo o sodstvu. Pritožnica bi morala in smela svoje nezadovoljstvo s sodbo sodišča prve stopnje v tej pravdni zadevi uveljavljati s pravnimi razlogi, torej z uveljavljanjem zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ne pa z žaljivimi vrednostnimi ocenami.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker v postopku tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 380. člena v zvezi s 368. členom ZPP 1977 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o izreku denarne kazni.