Jedro

Tožnica je trdila, da naj bi ji nastala škoda zaradi višjih stroškov sanacije kot posledica kasnejše izročitve kupljenega stanovanja, ker do njega ni prišla že 6. 12. 2006, ampak ga je prevzela šele 6. 12. 2010. Ob takšnem izhodišču bi morala tožnica v trditveni podlagi pojasniti (da bi bila primerjava izdatkov za posamezna dela sploh mogoča, s tem pa tudi izračun višine te škode), v kakšnem stanju se je stanovanje nahajalo v decembru 2006, kakšno je bilo njegovo stanje po izročitvi tožnici in v čem se kaže razlika v stroških sanacije (tožničino škodo bi predstavljala zgolj ta razlika) med tem, če bi bila potrebna dela opravljena že v začetku leta 2007, in tem, da so bila dela opravljena šele po približno triletni „zamudi“ z izročitvijo stanovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka znesek 2.500,00 EUR nadomesti z zneskom 4.000,00 EUR; - v II. točki izreka znesek 7.500,00 EUR nadomesti z zneskom 6.000,00 EUR; - v III. točki izreka znesek 2.534,10 EUR nadomesti z zneskom 2.749,13 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 131,22 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske ter 531,66 EUR iz naslova premoženjske škode, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2010 dalje (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 2.534,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Iz pritožbe izhaja, da tožnica izpodbija sodbo le v zavrnilnem delu ter v odločitvi o stroških. Navaja, da ne drži zaključek prvega sodišča o tem, da naj bi tožnica v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi neizročitve stanovanja zatrjevala povezane okoliščine v povezavi z več dejavniki, ne pa le z obravnavano zadevo. Tožnici se je zdravstveno stanje močno poslabšalo izključno zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tožnica podrobneje opisuje, v čem se ji je zdravstveno stanje bistveno poslabšalo. Predmetna zadeva je bila za tožnico življenjskega pomena. Prisojena odškodnina za nematerialno škodo ne more biti primerna. Odločitev prvega sodišča v tem pogledu odstopa od ustaljene sodne prakse. Protipravno stanje je trajalo več kot tri leta, v tožničino duševno integriteto pa je poseglo izjemno močno. Prvo sodišče je napačno odločilo tudi o višini odškodnine za premoženjsko škodo. Izvedenka je zmotno trdila, da tožnica ni obrazložila, zakaj je bilo potrebno zamenjati strop stanovanja. Sanacija stropa je bila nujno potrebna. Ne vzdrži trditev izvedenke, da naj bi bilo stanovanje primerno za bivanje in da ni bila potrebna takšna sanacija, ki jo je izvedla tožnica. Tožnica ni izvedla nobenih del na stanovanju, ki ne bi bila nujno potrebna za normalno bivanje. Glede na zaplete z indeksi ni pravilno stališče prvega sodišča, da je bilo mnenje izvedenke strokovno, razumljivo in logično preverljivo. Sodišče bi moralo ugotoviti, v zvezi s podražitvijo izvedenih del, koliko je vrednost teh del sploh znašala. Izvedenka na posamezna vprašanja ni podala odgovorov. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj tožnici pripada odškodnina za premoženjsko škodo v višini 531,66 EUR. Prvo sodišče je odločilo mimo določil 7. in 8. člena ZPP. Poleg tega ni navedlo razlogov za neupoštevanje dokaznih predlogov tožnice. Izpodbijana sodba nima razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti. S pomanjkljivo obrazložitvijo sodbe so bile tožnici kršene tudi njene ustavno varovane pravice.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe zaradi njenih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, je pavšalen in zato neutemeljen. Sodba prvega sodišča ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja tudi, da je protipravno ravnanje sodnic v izvršilnem postopku subjektivno dokaj močno poseglo v tožničino duševno integriteto, da se je pri tožnici zaradi dolgotrajnosti postopka (kar je bila posledica obravnavanega protipravnega ravnanja) razvilo še prolongirano situacijsko depresivno stanje, ki ga je morala blažiti z medikamenti, da je tožnica trpela kroničen stres, da se ji je zaradi navedenih znakov znižala kvaliteta življenja ter da je zaradi daljšega protipravnega ravnanja oziroma stanja približno tri leta trpela duševne bolečine in strah, kar je pomenilo, da je bila pri tožnici obremenilna situacija v daljšem obdobju močno povečana. Ni dvoma, da je bila zaradi tega občutno prizadeta tožničina duševna celovitost kot osebnostna pravica in da so bile zaradi protipravnega ravnanja tožnici povzročene škodne posledice, zaradi katerih je potrebovala (v daljšem obdobju) tudi zdravniško pomoč.

7. Glede na osnovni načeli odmerjanja odškodnine za nematerialno škodo (načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče pri določitvi odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo tožničinega subjektivnega doživljanja škodnih posledic in njihovega trajanja. Upoštevajoč pravni standard pravične odškodnine ter ugotovljene relevantne okoliščine je pritožbeno sodišče zvišalo prisojeno odškodnino na 4.000,00 EUR, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično odškodnino za tožničino nematerialno škodo. Ostali dejavniki, ki jih ugotavlja prvo sodišče (20. točka obrazložitve), ne narekujejo prisoje nižje odškodnine. Pritožba ne pojasni, zakaj naj bi bila „ta zadeva“ (na dražbi kupljeno stanovanje) za tožnico življenjskega pomena, ne glede na to pa iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da tožnica stanovanja ni kupovala zaradi reševanja svojega stanovanjskega vprašanja. Pritožba pavšalno (in zato neupoštevno) zatrjuje, da naj bi odločitev prvega sodišča odstopala od „ustaljene sodne prakse“, saj pri tem ne navede nobenih konkretnih primerov iz sodne prakse. Zatrjevana izguba zaupanja v pravno državo nima nobene zveze s posegom v tožničino duševno integriteto. Za priznanje višje odškodnine od zneska 4.000,00 EUR tožnica ni izkazala ustrezne podlage.

8. Argumentacija prvega sodišča v zvezi z izvedenskim mnenjem glede materialne škode v ničemer ni nasprotujoča. Izvedenka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča podala jasne in strokovno prepričljive odgovore na zastavljena vprašanja, takšne ocene pa ne omaje niti očitna računska napaka glede indeksov razlik v ceni, ki jo je izvedenka tekom postopka popravila v dopolnitvi mnenja (popravku) z dne 21. 1. 2016 (na 7,43 % podražitev), še natančneje pa v dopolnitvi mnenja z dne 25. 10. 2016 ter ob zaslišanju na naroku 9. 11. 2017 (na 7,49 % podražitev). Za tožnico najugodnejše razumevanje sklepčnosti njene tožbe je lahko pomenilo zgolj to, da je bila njena tožba glede uveljavljanja odškodnine za materialno škodo delno sklepčna le v tem delu, kolikor zatrjevane višje stroške sanacije smiselno povezuje tudi z rastjo cen del in materiala v obravnavanem obdobju (približno treh let). Zato je prvo sodišče pri tem utemeljeno izhajalo iz ugotovljene vrednosti tistih del (upoštevajoč navedeni indeks podražitev), ki jih je izvedenka opredelila v okviru nujne oziroma potrebne obnove po rednem teku stvari, saj tožba v preostalem delu glede materialne škode ni bila sklepčna.

9. Kolikor je tožnica merila pri zatrjevanih višjih stroških sanacije tudi na večji obseg sanacijskih del zaradi poteka treh let, je njena tožba ostala nesklepčna. To je osnovni razlog za to, da je treba pritožbene očitke v tem delu zavrniti kot neutemeljene, saj tožnica niti po opravljenem materialno procesnemu vodstvu prvega sodišča (njegov sklep z dne 3. 12. 2013) tožbe v danem roku v delu, ki se nanaša na zatrjevano materialno škodo (v zvezi z večjim obsegom sanacijskih del), ni dopolnila tako, da bi v tem delu odpravila njeno nesklepčnost. Tožnica je v tem pogledu trdila, da naj bi ji nastala škoda zaradi višjih stroškov sanacije kot posledica kasnejše izročitve kupljenega stanovanja, ker do njega ni prišla že 6. 12. 2006, ampak ga je prevzela šele 6. 12. 2010. Ob takšnem izhodišču bi morala tožnica v trditveni podlagi pojasniti (da bi bila primerjava izdatkov za posamezna dela sploh mogoča, s tem pa tudi izračun višine te škode), v kakšnem stanju se je stanovanje nahajalo v decembru 2006, kakšno je bilo njegovo stanje po izročitvi tožnici in v čem se kaže razlika v stroških sanacije (tožničino škodo bi predstavljala zgolj ta razlika) med tem, če bi bila potrebna dela opravljena že v začetku leta 2007, in tem, da so bila dela opravljena šele po približno triletni „zamudi“ z izročitvijo stanovanja. Tožnica ni podala takšne trditvene podlage, saj je navedla zgolj to, katera dela je izvedla in zakaj, ničesar pa ni pojasnila glede tega, v kakšnem stanju se je stanovanje nahajalo v decembru 2006, v primerjavi z njegovim stanjem tik pred sanacijo, in katera dela naj bi bilo treba zato dodatno izvesti, ali pa opraviti določena dela v večjem obsegu (v primerjavi z deli, če bi bila sanacija opravljena v začetku leta 2007). Glede na delno nesklepčnost tožbe v tem delu se izkažejo pritožbene trditve v zvezi z zamenjavo stropa, streho ter primernostjo stanovanja za bivanje za nerelevantne, zato se pritožbenemu sodišču o njih ni bilo potrebno opredeljevati.

10. Prvo sodišče je glede na to utemeljeno upoštevalo ugotovitev izvedenke, da je bil na račun podražitev strošek sanacijskih del višji za 531,66 EUR, kar je ustrezno obrazložilo (27. in 28. točka obrazložitve). Očitki o kršitvi določb postopka (7. in 8. člena ZPP) so pavšalni in zato neupoštevni (v pravdnem postopku velja dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti). Prvo sodišče je na naroku 28. 9. 2017 pojasnilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožnice, zato je drugačna pritožbena trditev protispisna.

11. Ker je tožnica v pritožbenem postopku delno uspela, je to narekovalo spremembo sodbe tudi v stroškovnem delu. Tožnica je po višini uspela v obsegu 13,32 %, glede na celoten uspeh po temelju pa skupno v obsegu 56,66 % (toženkin uspeh v sporu tako znaša 43,34 %). Glede na uspeh pripada tožnici iz naslova pravdnih stroškov 3.957,88 EUR, toženki pa 1.208,75 EUR. Po pobotanju je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.749,13 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter zvišalo odškodnino za nematerialno škodo in ustrezno spremenilo stroškovno odločitev, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. in 358. člen ZPP).

13. Tožnica je v pritožbenem postopku uspela v obsegu okoli 10 %, zato ji je toženka dolžna povrniti temu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeni stroški tožnice v celoti znašajo 1.312,18 EUR (10 % 131,22 EUR), odmerjeni pa so v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah. Po višini so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk stroškovnika v tožničini pritožbi. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tožnici tudi zakonske zamudne obresti.