Jedro

Tožena stranka je sodišče obvestila, da sta tožnika zapustila Azilni dom. Ker se torej ne nahajata v Azilnem domu, v katerem bi morala počakati na pravnomočno odločitev o njuni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je prvo tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj je povedal na osebnih razgovorih. Ugotavlja, da prošnjo utemeljuje z dejstvom, da je v Iranu spremenil vero, zaradi česar je imel v izvorni državi težave. Tožena stranka je v odločbi zavzela stališče, da ne verjame, da je resnično spremenil vero, da je novo vero v Iranu kakorkoli prakticiral in niti ne, da so se dogodki v Iranu sploh odvijali, kot jih je predstavil. Ker prvo tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, posledično temu ne izpolnjuje pogojev niti njegov mladoletni sin, to je drugo tožnik. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnika v tožbi predlagata, naj sodišče odločbo odpravi in meritorno odloči o zadevi tako, da jima prizna status begunca, subsidiarno pa, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Zaradi narave svoje odločitve sodišče v tem sklepu vsebine tožbe ne povzema.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, saj meni, da je pravilna in zakonita in zato pri njej vztraja ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zaradi narave svoje odločitve sodišče v tem sklepu tudi vsebine odgovora na tožbo ne povzema.

4. Tožnika sta po prejemu odgovora na tožbo vložila pripravljalno vlogo, v kateri še dodatno utemeljujeta svoja stališča. 5. Sodišče je dne 30. 7. 2020 prejelo dopis tožene stranke, v katerem tožena stranka sodišče obvešča, da sta tožnika dne 23. 7. 2020 samovoljno zapustila izpostavo azilnega doma v a., kot to izhaja iz uradne evidence tožene stranke, in ji njuno sedanje prebivališče ni znano. Sodišče je dne 12. 8. 2020 dodatno preverilo, ali sta se tožnika vrnila, vendar pa, kot izhaja iz uradnega zaznamka uradne osebe sodišča z dne 12. 8. 2020, se tudi do tega dne tožnika nista vrnila v Azilni dom.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Kdor zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče obvestila, da sta tožnika zapustila Azilni dom. Ker se torej ne nahajata v Azilnem domu, v katerem bi morala počakati na pravnomočno odločitev o njuni prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku sodišče ni opredeljevalo, zaradi česar jih tudi ni povzemalo v tem sklepu.

7. Pri tem sodišče v zvezi z navedenim opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo Azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

8. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, kot ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.

9. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe. Če pa procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe niso podane, to pomeni, da noben dokaz, ki bi se izvedel na obravnavi, ne bi mogel vplivati na odločitev. Torej je podan razlog za opustitev obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1.