Jedro

Tožnik je kot neizbrani kandidat zaradi diskriminacije v postopku izbire zahteval odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava. V tožbi bi zato moral postaviti le denarni tožbeni zahtevek, ne pa tudi ugotovitvenega tožbenega zahtevka, da je bil podvržen diskriminaciji. Gre za ugotavljanje dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost denarnega tožbenega zahtevka in ki tvorijo trditveno podlago tožbe. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je potrebno v delu, v katerem je takšnemu ugotovitvenemu zahtevku ugodilo, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku točke I izreka (glede zahtevka na ugotovitev, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 27.10.2005, da tožnice ne izbere za direktorico, kršila prepoved diskriminacije), razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev: sklepa sveta tožene stranke z dne 27.10.2005 o izbiri mag. M.N. za najprimernejšega kandidata za direktorja tožene stranke, sklepa, da se tožnica ne izbere za kandidatko za direktorico tožene stranke in sklepa o imenovanju M.N. za direktorja tožene stranke z dne 30.12.2005 (prvi odstavek točke I izreka sodbe); - na ugotovitev, da je toženec z izdajo sklepa z dne 27.10. 2005, da tožnice ne izbere za kandidatko za direktorico tožene stranke, kršil prepoved diskriminacije (drugi odstavek točke I izreka sodbe); - da je tožena stranka za čas od 01.02.2006 dolžna tožnici plačevati delno nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 200.000,00 SIT, po odvodu prispevkov in davka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, vse dokler bo kršena prepoved diskriminacije (tretji odstavek točke I izreka sodbe); - ter na povrnitev stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje (četrti odstavek točke I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 335.609,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (prvi odstavek točke II. izreka sodbe). V presežku tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (drugi odstavek točke II. izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (razen zoper drugi odstavek točke II izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je opozorila na celoten relevantni normativni okvir; na Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki v 33. členu, v zvezi s 36. členom, določa, da je za direktorja lahko imenovan, kdor strokovno pozna področje dela javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti. V primeru, da ima javni zavod za vodenje strokovnega dela pomočnika direktorja, je lahko za direktorja imenovan tudi, kdor ima le vodstvene izkušnje. Ožje področje knjižničarstva ureja Zakon o knjižničarstvu (ZKNJ-1), ki v 1. odstavku 39. člena določa, kaj je potrebno razumeti pod pojmom strokovnost - opravljen bibliotekarski izpit. Za direktorja, ki je hkrati tudi strokovni vodja, Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe v 3. odst. 7. člena konkretizira zahtevo ZUJIK, da mora poznati strokovno delo knjižnice, saj določa, da mora biti direktor, ki je strokovni vodja, tudi strokovni delavec. Odlok o ustanovitvi tožene stranke v 20. členu določa, da sta poslovna in strokovna funkcija pri toženi stranki združeni. Sodišče prve stopnje takšne ureditve ni upoštevalo, temveč se je zmotno sklicevalo na določbo 24. člena Odloka o ustanovitvi tožene stranke (po katerem lahko direktor opravi bibliotekarski izpit v 2 letih od imenovanja), ki ni usklajen s predpisi glede strokovnosti direktorja. Na zakonsko ureditev je opozorila tudi inšpekcija Ministrstva za kulturo RS. Po ZJU mora tožena stranka izbrati kandidata, ki je najbolj strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu, izbira pa jasno kaže na politično diskriminacijo, glede na kasnejšo zaposlitev vodje L. na Ptuju pri toženi stranki, brez razpisa in v očitni povezavi z županom iz L.. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 41. člena ZDSS-1, saj gre za spor, ki je analogen sporu o prenehanju delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo v delu, v katerem tožnica uveljavlja ugotovitev, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 27.10.2005 kršila prepoved diskriminacije, v preostalem pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri čemer ni bistveno kršilo določb postopka.

Po določbi 181. člena ZPP lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odst. 181. člena ZPP). Takšna tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (2. odst. 181. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v 2. točki tožbenega zahtevka, kot ga je opredelila s pripravljalno vlogo z dne 30.6.2006, zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 27.10.2005 o neizbiri tožnice za kandidatko za direktorico, kršila prepoved diskriminacije, gre v tem delu za ugotovitveni zahtevek, glede katerega niso izpolnjeni pogoji po 1. odst. 181. člena ZPP. Po določbi 5. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002; v nadaljevanju: ZDR), lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem, v primeru kršitve prepovedi diskriminacije pa je v skladu s 5. odst. 6. člena ZDR delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Neizbrani kandidat lahko zaradi diskriminacije v postopku izbire zahteva odškodnino po splošnih pravilih civilnega prava, in temu ustrezno postavi denarni tožbeni zahtevek, eventualna ugotovitev diskriminacije pa je le predmet trditvene podlage tožbe ter ugotovitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, ne pa tudi izreka sodbe.

Ker posebni predpis ne določa, da bi imela tožnica pravno korist od tega, da se ugotovi diskriminacija, niti nima tožnica pravne koristi od takšne ugotovitve, bi moral po določbi 274. člena ZPP že predsednik senata sodišča prve stopnje izdati sklep, s katerim bi tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa v tem delu zavrgel. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 354. člena ZPP, v zvezi s 274. členom ZPP, pritožbi delno ugodilo ter izpodbijani del sodbe v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

Glede odločitve o zakonitosti postopka izbire direktorja tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zmotno pravno naziranje tožnice, da bi moral imeti kandidat za direktorja že ob prijavi na razpis opravljen bibliotekarski izpit oziroma da bi tak pogoj moral določati 24. člen Odloka o ustanovitvi javnega zavoda Knjižnica Ivana Potrča Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 13/2003; v nadaljnjem besedilu: Odlok), ki določa pogoje za imenovanje direktorja. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZUJIK) v 2. odst. 36. člena določa, da je za direktorja javnega zavoda na področju kulture lahko imenovan, kdor strokovno pozna delo javnega zavoda in ima vodstvene sposobnosti. V primeru, da ima javni zavod v skladu z 2. odst. 33. člena ZUJIK za vodenje strokovnega dela pomočnika direktorja, je za direktorja javnega zavoda lahko imenovan tudi, kdor ima vodstvene izkušnje. Nadalje Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (Uradni list RS, št. 73/2003; v nadaljevanju: Pravilnik) v 3. odst. 7. člena določa, da mora direktor oziroma direktorica samostojne knjižnice, ki vodi strokovno delo knjižnice, in odgovorna oseba, ki vodi strokovno delo knjižnice, izpolnjevati pogoje za strokovnega delavca knjižnice. Zakon o knjižničarstvu (Uradni list RS, št. 87/2001; v nadaljevanju: ZKnj-1) pa v 39. člen določa, da morajo imeti strokovni delavci knjižnic, ki izvajajo javno službo, predpisano vrsto in stopnjo izobrazbe ter opravljen bibliotekarski izpit (1. odst. 39. člena ZKnj-1). Oseba, ki se zaposli kot strokovni delavec knjižnice in nima opravljenega bibliotekarskega izpita, ga mora opraviti najkasneje v dveh letih (2. odst. 39. člena ZKnj-1).

Že ZKnj-1 torej dopušča, da se kot strokovni delavec zaposli oseba, ki nima opravljenega bibliotekarskega izpita (ki ga mora sicer opraviti najkasneje v dveh letih). Zato ni mogoče slediti razlogovanju tožene stranke, da je mogoče 2. odst. 36. člena ZUJIK, v povezavi s 7. členom Pravilnika, razumeti tako, da strokovno delo javnega zavoda oziroma knjižnice pozna le kandidat, ki ima že opravljen bibliotekarski izpit. Opravljen bibliotekarski izpit je le pogoj, da lahko strokovni delavec knjižnice opravlja delo po poteku dveletnega roka, v katerem mora opraviti izpit, ni pa sam zase dokaz, da je nekdo najbolje strokovno usposobljen za direktorja javnega zavoda. Glede na navedeno ni v nasprotju z zakonsko in podzakonsko ureditvijo določba 24. člena Odloka, da je za direktorja tožene stranke lahko imenovan kandidat, ki ima poleg ostalih navedenih pogojev (univerzitetna izobrazba, pet let vodstvenih delovnih izkušenj, znanje enega svetovnega jezika, poznavanje dejavnosti s področja kulture, vodstvene in organizacijske sposobnosti in znanja s področja upravljanja) opravljen bibliotekarski izpit, oziroma ga mora v primeru imenovanja opraviti najkasneje v dveh letih.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je izbrani kandidat mag. M.N. izpolnjeval vse razpisne pogoje, razen opravljenega bibliotekarskega izpita, člani sveta zavoda M.K., M.M., A.T., Z.T. in D.T.M. pa so zaslišani kot priče skladno in prepričljivo izpovedali, da so se za kandidata mag. M.N. odločili izključno na podlagi njegovega programa dela in razvoja tožene stranke, je pravilno štelo, da tožena stranka ni kršila ustavne pravice, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto iz 3. odst. 49. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/91, s spremembami; v nadaljevanju: URS), ki se nanaša na svobodo dela, v povezavi s 14. členom URS (enakost pred zakonom) in 6. členom ZDR. Zato je posledično utemeljeno zavrnilo zahtevek na razveljavitev v izreku izpodbijanega dela sodbe navedenih sklepov tožene stranke z dne 27.10.2005 in 30.12.2005, ter zahtevek za plačilo delnega nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 200.000,00 SIT za čas trajanja diskriminacije.

Ker ne gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja v smislu 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; v nadaljevanju: ZDSS-1), ki v 5. odst., v zvezi s 1. odst. 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka glede na uspeh v postopku, v skladu s 154. členom ZPP.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bistvene, je bilo potrebno na podlagi navedenega v skladu z 353. členom ZPP pritožbo zavrniti in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, saj opisana delna razveljavitev in zavrženje tožbe ne vpliva na uspeh pritožbenega postopka, zato sama krije svoje stroške pritožbe (2. odst. 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).

Odgovor na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato glede na 155. člen ZPP tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker se terjatev tožeče na razveljavitev sklepov o izbiri kandidata ne nanaša na primere, ko je revizija dovoljena (1. do 4. tč. 31. člena ZDSS-1), oziroma terjatev gleda plačila denarnega nadomestila ne dosega revizijskega minimuma, je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in določbo 32. čl. citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.