Jedro

Najnižja zavarovalna vsota, ki jo določa zakon, se valorizira na dan sojenja.

Ugovor izključne krivde enega imetnika motornega vozila je po 4. odstavku 154. člena OZ upošteven, vendar pa trditveno in dokazno breme nosi tožena stranka, saj se mora razbremeniti domneve vzročnosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke proti sklepu sodišča prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane odločbe) se zavrne ter se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbama tožeče in prvotožene stranke proti delni vmesni sodbi (točka 3. izreka izpodbijane odločbe) se delno ugodi ter se vmesna sodba glede višine zavarovalne vsote razveljavi, v preostalem delu pa se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu delna vmesna sodba potrdi.

Obrazložitev

: V tej pravdi tožniki (prvotožnica kot neposredna in ostali tožniki kot posredni oškodovanci) zahtevajo plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala kot posledica prometne nezgode z dne 26.5.2002. V dozdajšnjem teku postopka se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem podlage odškodninskega zahtevka. Med strankami je bilo sporno, za kolikšno zavarovalno vsoto odgovarja prvotoženka. Prav tako pa je bilo sporno, ali prvotoženka odgovarja za nastalo škodo zgolj po zavarovalni polici obveznega avtomobilskega zavarovanja za vozilo registrska številka XX R4-83H ali tudi na podlagi zavarovalne police obveznega zavarovanja imetnika motornega vozila registrska številka XX 2-95Z. Sodišče prve stopnje je na obe vprašanji odgovorilo z delno in vmesno sodbo. Razsodilo je, da prvotoženka odgovarja na podlagi obeh zavarovalnih polic. Na podlagi obeh zavarovalnih polic odgovarja po sodbi sodišča prve stopnje za zavarovalno vsoto 287.097,31 EUR. Še pred tem je sodišče prve stopnje s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 23.3.2006. Spremembe tožbe z dne 25.10.2007 pa sodišče prve stopnje ni dovolilo.

Proti sodbi vlagajo pritožbo tožniki in prvotoženka.

Tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge ter sodišču predlagajo, naj spremembo tožbe z dne 25.10.2007 dovoli oziroma naj sklep ustrezno spremeni. Pritožujejo pa se tudi zoper zavrnilni del sodbe in predlagajo takšno spremembo, da bo ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodeno.

V pritožbi zoper sklep tožniki navajajo, da bi bilo smiselno, da sodišče v tem pravdnem postopku presodi o vseh stališčih, ki jih je tožeča stranka navedla v utemeljitev svojih ugotovitvenih zahtevkov. Opozarja tudi na to, da med obema spremembama tožbe (tisto, ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo in tisto, ki je ni dovolilo) ni nobenega razločevalnega razloga. Nesmiselno je po stališču pritožbe, da se je sodišče v obrazložitvi svoje odločitve spustilo v vsebinsko presojo vprašanja. Pri tem pa ni meritorno odločilo s sodbo, s čemer je tožeči stranki preprečilo vsebinsko pritožbo. Nazadnje še opozarja, da se na direktivo Evropske unije ni sklicevala direktno, marveč v utemeljitev stališča, da je bila višina najmanjše zavarovalne vsota, ki jo je določal zakon v času škodnega dogodka, v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

V pritožbi proti sodbi pravi, da je bil ugotovitveni zahtevek utemeljen s stališčem, da najmanjša zavarovalna vsota, ki jo je določal zakon v času škodnega dogodka, ni bila v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj ni zadoščala temeljnemu namenu obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tožeča stranka navaja, da sodišče o tem stališču sploh ni odločalo. Še vedno vztraja, da mora država predpisati tako visoko najmanjšo zavarovalno vsoto, da ta zadošča za poplačilo vse škode, ki jo je mogoče v posamični prometni nesreči pričakovati, vključno s škodo več hudo poškodovanih otrok. Ponavlja stališča, da navedeno dokazuje tudi sedanja najmanjša zavarovalna vsota, ki je desetkrat višja od tiste, ki jo je določal ZOZP iz leta 1994. Obnavlja historiat instituta najnižje zavarovalne vsote ter se sklicuje na številne sodne odločbe, iz katerih izhaja, da mora biti zavarovalna vsota takšna, da zagotovi namen obveznega zavarovanja. Obenem se pritožba zaveda, da so imela sodišča, ko so odločala v citiranih zadevah, podlago v pooblastilu, ki ga je dal Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Toda načelna ugotovitev, ali neka zakonska ureditev je ali ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, ne more biti odvisna od tega, ali gre za presojo zakona, ki ga je sprejela še SFRJ, ali pa za presojo zakona, ki ga je sprejela Republika Slovenija. Razlikuje se lahko le pravna pot. Tisto, kar želi tožeča stranka od sodišča, je jasen odgovor na njeno stališče. V nadaljevanju se pritožba še obširno ukvarja z izračunavanjem in valorizacijo najnižje zavarovalne vsote.

Pritožba prvotoženke se prav tako sklicuje na zakonske pritožbene razloge; sodišču pa predlaga, naj v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, sicer pa naj jo spremeni tako, da se ugotovi le zavezanost prvotoženke za plačilo odškodnine po prvi zavarovalni polici.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam. Tožniki so na pritožbo prvotoženke odgovorili ter predlagali njeno zavrnitev.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V tem pritožbenem postopku sta sporni predvsem dve pravni vprašanji. Prvo se nanaša na problem ustreznosti zavarovalnega limita (tega odpirata v svojih pritožbah tako tožeča kot tudi prvotožena stranka), drugo pa na pravilnost razlage četrtega odstavka 154. člena OZ (1) (tega v svoji pritožbi odpira prvotožena stranka).

Problem glede najnižje zavarovalne vsote za obvezno zavarovanje: Z uveljavitvijo ZOZP (2) je bila določena najnižja zavarovana vsota, za katero mora biti sklenjeno zavarovanje za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe in prizadeto zdravje. Ta je ob sklenitvi obveznega zavarovanja za motorna vozila, za kakršnega gre tudi v obravnavani zadevi, znašala 30.000.000 SIT (125.187,78 EUR). Že sam zakon je določal, da se zavarovalne vsote zvišujejo za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvah Zavoda za statistiko Republike Slovenije (drugi odstavek 19. člena ZOZP). Stališče izpodbijane sodbe, ki je skladno z utrjeno sodno prakso, je, da to velja ne glede na to, ali to zvišanje objavi Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance. Objava slednjega je namreč zgolj deklarativne narave.

Sodna praksa je že večkrat poudarila pomen načela socializacije rizika. Večkrat se je tudi sklicevala na namen zakonodajalca pri obveznem zavarovanju. Namen zakonodajalca, ki predpisuje zavarovalno vsoto, do katere zavarovalnice še jamčijo pri izplačilu odškodnin iz obveznega zavarovanja v prometu, je v tem, da se oškodovancu da možnost, da v celoti uveljavi odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz istega dogodka ali ko ne gre za katastrofalne posledice in katastrofalno škodo (3). Možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka z direktno tožbo sodna praksa povezuje tudi s finančno močjo zavarovalne organizacije. Na ta način je oškodovanec rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe (4). Drugi namen zavarovanja pa je v tem, da odškodninska odgovornost preide od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Zaradi tega je sodna praksa v času hiperinflacije odstopila od denarnega nominalizma pri presoji najnižje zavarovalne vsote. To je bilo storjeno na dva načina. Najprej tako, da se je upoštevala tista zavarovalna vsota, ki je veljala v času škodnega dogodka (5), dodatno pa tako, da se je tako določena zavarovalna vsota valorizirala na čas sojenja. Razlagalne metode, s katerim so sodišča skušala zagotoviti namen obveznega zavarovanja, so bile nadalje takšne, da so odrekale veljavnost odlokom nekdanje zvezne vlade (s sklicevanjem na 4. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (6)), kasneje pa tudi odlokom slovenske vlade (s sklicevanjem na exceptio illegalis (7)). Tudi v kasnejši praksi je bilo torej poudarjeno, da je treba primerjati izplačano odškodnino z zavarovalno vsoto v času sojenja (8) ter ohraniti realno vrednost zavarovalne vsote na dan sojenja (9). Pomembni razlogi pa so še, da gre pri časovnem razmaku med uveljavitvijo odloka (sedaj zakona) in škodnim dogodkom ter pri inflaciji v tem obdobju za okoliščini, na kateri oškodovanec ne more vplivati, zavarovalnica pa ima možnost poviševati premije ob določenih pogojih (10).

Pravilna metoda je zato po stališču pritožbenega sodišča takšna, da se zavarovalna vsota ugotovi z valorizacijo na dan sojenja (oziroma, ker je to tehnično težko izvedljivo – na čas sojenja).

Drugo stališče pritožbenega sodišča je, da to velja le glede zakonsko določene najnižje zavarovalne vsote, ne pa glede morebitno višje, pogodbeno dogovorjene zavarovalne vsote (11).

Vprašanje, ki se zastavlja (in s katerim se podrobno ukvarja tudi pritožba tožeče stranke), je, kaj storiti v primeru, če zavarovalna vsota kljub temu, da je bila pravilno ohranjena njena realna vrednost, še vedno ni dovoljšnja? Kaj to pomeni v primeru, da ne gre za izjemen primer škode? Nedvomno to pomeni, da je tako določena zavarovalna vsota v nasprotju z načelom socializacije rizika. Vendar pa se zastavlja tudi nadaljnje (in osrednje) vprašanje. To pa je, na koga je pravno utemeljeno prevaliti breme tega nasprotja oziroma neskladja? Tisti, ki ni ravnal v skladu s tem načelom, je država. Tega bremena zato po stališču pritožbenega sodišča za primere, ki se že rešujejo po ZOZP (1994), ni dopustno prevaliti na zavarovalnico. Kar je mogoče prevaliti na zavarovalnico, je le to, da se zavarovalna vsota ustrezno valorizira, ne pa da se pravilo o njej enostavno ignorira, ne uporablja. Gre namreč za jasno (striktno, celo numerično) zakonsko pravilo o tem, za kakšno najnižjo zavarovalno vsoto so zavarovalnice dolžne skleniti obvezno zavarovanje.

Tega ne spremeni niti morebitno razmišljanje o tem, da bi utegnilo iti za protiustavno določitev najnižje zavarovalne vsote. Zakaj bi namreč morebitna protiustavnost bremenila zavarovalnico kot osebo zasebnega prava, namesto države, ki bi bila za takšno protiustavnost odgovorna? Zavarovalnica je subjekt zasebnega prava. V skladu s svojo svobodo se odloči, ali se bo registrirala za sklepanje zavarovanj (prvi odstavek 5. člena ZOZP) ter v tem primeru zanjo velja kontrahirna dolžnost z jasno določenimi pogoji pogodbe, med katere sodi tudi najnižja zavarovalna vsota. Njena odločitev za nastopanje na trgu je odvisna tudi (ali predvsem) od objektivnih dejavnikov, med katere sodi tudi sistem kogentnih pravnih pravil. V skladu z načelom pravne države (2. člen Ustave RS) ima vsak pravni subjekt pravico zaupati v pravo, kar pomeni tudi to, da se za svoje ravnanje odloči ob predpostavki, da v pravo lahko zaupa. Naprtitev bremena protiustavnosti določbe o najnižjih zavarovalnih vsotah na ramena zavarovalnice bi bila zato v nasprotju z načelom pravne države. Zavarovalnica je navsezadnje dolžna ravnati tudi v skladu s pravili o obvladovanju tveganj (glej določbe 104. in naslednje Zakona o zavarovalništvu) (12), tudi to pa je mogoče le ob spoštovanju načela zaupanja v pravo.

Iz navedenih razlogov je torej razvidno, da zavarovalnica po prepričanju pritožbenega sodišča odgovarja najmanj do višine valorizirane zavarovalne vsote, ki jo kot minimum določa zakon, valorizacijo pa je treba opraviti na čas sojenja. Če je pogodbeno dogovorjena zavarovalna vsota višja, pa odgovarja po višji zavarovalni vsoti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje takšne valorizacije ni opravilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo, za koliko so se zvišale cene življenjskih potrebščin ter tudi ugotovilo, da je to zvišanje znašalo 75,5 %. Vendar je pri tem storilo napako. Kot relevantno obdobje je namreč upoštevalo obdobje od uveljavitve ZOZP do sklenitve zavarovalne police v letu 2002. Glede na zgoraj obrazloženo stališče, da je treba najnižjo zavarovalno vsoto valorizirati na čas sojenja, je očitno, da so zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje napačni, saj ne upoštevajo nadaljnjega zviševanja cen.

Ob tem pa se pokaže še nekaj drugega. Vprašanje obsega zavarovalnega kritja je tako neločljivo povezano z vprašanjem višine tožbenega zahtevka, da je izdaja vmesne sodbe glede vprašanja višine, do katere zavarovalnica največ odgovarja, nemogoča. Pravilen odgovor na to vprašanje je namreč mogoč šele v času, ko sodišče odloča o višini tožbenega zahtevka, saj se najnižja zavarovalna vsota, kot rečeno, valorizira na čas sojenja.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo ob obravnavi obeh pritožb razveljavilo v tistem delu, v katerem se ugotavlja, do kakšne zavarovalne vsote odgovarja po obeh sklenjenih zavarovalnih policah prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje bo zato moralo zakonsko zavarovalno vsoto iz 19. člena ZOZP valorizirati na dan sojenja o višini odškodnine. Šele tedaj bo mogoča primerjava med zneskom odškodnine na eni ter višino valorizirane zavarovalne vsote na drugi strani ter tudi odgovor na vprašanje, ali tako valorizirana zavarovalna vsota zadošča za celotno odškodnino.

Problem glede razlage četrtega odstavka 154. člena OZ: Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ugovor izključne krivde enega imetnika motornega vozila v razmerju do oškodovanega sopotnika, ni upošteven. Sodišče prve stopnje se resda korektno sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, kjer je bilo zavzeto takšno stališče. Vendar pa je treba izhajati iz določbe četrtega odstavka 154. člena OZ, kjer je določeno, da imetnika motornih vozil, ki v celoti ali deloma odgovarjata za škodo, v razmerju do tretjih odgovarjata solidarno. Pogoj za solidarno odškodninsko zavezo obeh imetnikov motornih vozil torej je, da je vsak vsaj deloma odgovoren za nastalo škodo.

Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pojasnilo, da tudi drugi imetnik (D. V.) odgovarja po načelu domnevne vzročnosti. Te pa se prvotožena stranka ne more razbremeniti zgolj s sklicevanjem na kazensko obsodilno sodbo zoper prvega imetnika motornega vozila. Ugotovitev o kazenski odgovornosti le-tega namreč še ne pomeni, da vzrok za nastalo škodo (ali vsaj za njen večji obseg) ne izvira tudi iz delovanja nevarne stvari drugega imetnika motornega vozila. Kazenska sodba pomeni le to, da je eden izmed vzrokov (najverjetneje odločilni) podan v protipravnem ravnanju prvega imetnika motornega vozila. Ker drugi imetnik soodgovarja po načelu domnevne vzročnosti, bi morala prvotožena stranka domnevo vzročnosti izpodbiti, pa tega ni storila, saj je relevantne dokazne predloge umaknila.

Ker pritožba prvotožene stranke v tem delu ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve, da prvotožena stranka odgovarja po obeh zavarovalnih policah (353. člen ZPP).

Problem glede spremembe tožbe: Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da spremembe ni dopustilo, ker ne bi prispevala k rešitvi spora. S tem se pritožbeno sodišče strinja. To velja že zato, ker za takšno ugotovitev tožeča stranka nima niti pravnega interesa. Tožeča stranka svoj interes utemeljuje s tem, da bi bilo v postopku odgovorjeno na vprašanje, ali je bila zakonsko določena najnižja zavarovalna vsota skladna s pravnim redom Republike Slovenije. Iz obrazložitve tega sklepa, ki se nanaša na vprašanje najnižje zavarovalne vsote je razvidno, da je to vprašanje v celoti zajeto z dajatvenim delom zahtevka. Kolikor pa gre za izključno abstraktno presojo pa to odločitev o dajatvenem zahtevku presega in z razmerjem med tožečo in prvotoženo stranko v tej zadevi nima nobene zveze. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da dovolitev spremembe tožbe z dodatno postavljenim ugotovitvenim zahtevkom ne bi prispevala k rešitvi razmerja med strankama.

Odločitev sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe ne dopusti, je zato skladna s prvim odstavkom 185. člena ZPP. Pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Obligacijski zakonik (Ur. l. št. 83/2001 do Ur. l. RS, št. 40/2007 ; OZ)

(2) Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994).

(3) Sklep VS RS, II Ips 286/98. (4) Sodba VS RS, II Ips 366/98. (5) Določitev najnižje zavarovalne vsote je bila tedaj v pristojnosti vlade ter se je določala z njenimi odloki. Ti niso ustrezno sledili naraščajoči inflaciji. Glej tudi: G. Ristin, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Gospodarski vestnih, Ljubljana 1995, komentar k 19. členu ZOZP.

(6) Glej npr. sodba VS RS, II Ips 366/98. (7) Glej Sodbi VS RS, II Ips 612/2005 .

(8) Sodba VS RS, II Ips 562/2001. (9) Sodba in sklep VS RS, II Ips 49/2000. (10) Sklep VS RS, II Ips 286/98. (11) Enako stališče je bilo sprejeto tudi glede prostovoljnih zavarovanj. Glej npr. sodba VS RS, II Ips 194/2006. (12) Ur. l. RS, št. 13/2000.