Jedro

Tožnik je sam vložil tožbo, v kateri je (ob tožbenem predlogu, naj sodišče deklici dodeli v vzgojo in varstvo mami) zahteval, naj se mu mesečna preživnina naloži od vložitve tožbe dalje, zato je sodišče (kljub višji preživnini, ki jo je določilo tako, da je (delno) upoštevalo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe) ostalo znotraj postavljenega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletni hčerki zaupalo v vzgojo in varstvo materi, očetu pa določilo obseg stikov in mu naložilo plačevanje preživnine, za vsako po 240,00 EUR mesečno. Kar sta pravdni stranki zahtevali več, je sodišče zavrnilo ter sklenilo, da vsaka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Odločitev prvostopenjskega sodišča pravočasno izpodbija tožnik/oče, ki pa napada zgolj odločitev o višini preživnine, ki jo mora po sodbi plačevati za svoji hčerki. Uvodoma sodišču očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev, ko mu je naložilo plačevanje preživnine od dne, ko je bila vložena tožba, namesto, kar bi bilo pravilno, od dne, ko je bila vložena nasprotna tožba. Opozarja, da brez zahtevka ni mogoče odločati kljub določbi drugega odstavka 408. člena ZPP. V nadaljevanju navaja, da je sodišče potrebe njegovih hčera ovrednotilo na 480,00 EUR mesečno, povzema ugotovitve sodišča iz 19. točke obrazložitve ter navaja, da je sodba v tem delu pravno zmotna, protispisna, razlogi pa so nejasni in neobstoječi, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Poudarja, da hčerki ne obiskujeta športnega razreda, temveč razred, ki ima razširjen športni program, za kar so starši dolžni plačevati 17,00 EUR mesečno, soglasje pa je podal zgolj za to. Ker gre zgolj za dve dodatni športni uri, tudi ne vidi nobene težave pri menjavi razreda, kot jo opisuje sodišče. Pri razširjenem programu tudi ne gre za strošek izobraževanja iz 129. a člena ZZZDR oziroma za pravno priznano potrebo otrok. Športni tabori, o katerih govori tožnica, niso nič drugega kot komercialni programi, ki se organizirajo v okviru šole, in nimajo značilnosti pravno priznanih potreb otroka po izobraževanju ter tudi ne po rekreaciji in oddihu, saj se odvijajo v sklopu časovnega obdobja šolskega leta. Za te programe že pojmovno ni mogel dati soglasja ob vpisu v šolo, saj takrat niti niso bili znani. Strošek 40,00 EUR mesečno ni izkazan, saj šolski razred stane 17,00 EUR mesečno, ne 25,00 EUR, 15,00 EUR za tabore in ekskurzije pa je popolnoma neizkazan strošek. Poleg tega se strošek za šolski razred plačuje le 10 mesecev, za šolske potrebščine pa je že plačal 74,90 EUR, ki mu jih sodišče ni priznalo, čeprav je predložil račun.

Pod točko 3 pritožbe očita sodišču, da je potrebe hčera za obleko ocenilo previsoko, saj v drugem oziroma četrtem razredu ne potrebujeta mesečno 70,00 EUR. Iz računov, ki jih je predložila toženka, izhaja, da za obleko porabi največ 35,00 EUR mesečno. Tudi mesečni strošek za šolsko opremo (20,00 EUR) ni izkazan.

Pretirana je tudi ocena sodišča, da hčerki za hrano potrebujeta 110,00 EUR mesečno, saj imata v šoli popoldansko malico, poleg tega pa s tožnikom preživljata vsak drugi vikend od ponedeljka do nedelje ter polovico počitnic, tako da strošek prehrane doma ne presega 80,00 mesečno.

Deklice v drugem in četrtem razredu praviloma ne uporabljajo kozmetičnih sredstev in ne hodijo mesečno k frizerju, zato je strošek za te potrebe v višini 20,00 EUR pretiran.

Odločitev sodišča glede plačevanja glasbene šole je protispisna, saj ta stane letno 156,00 EUR, poleg tega pa ne gre za pravno priznano potrebo otrok. Toženka hčerki vpisuje v razne tabore, torej takrat pojmovno ne moreta hoditi v glasbeno šolo, tudi sicer pa se jima podvaja urnik. Njune dejavnosti bi se morale zreducirati na razumno in za otroka koristno mero.

Iz razlogov, navedenih v 21. točki izpodbijane sodbe, ne izhaja, da bi sodišče primerjalo premoženjski stanji pravdnih strank, njunih dohodkov in zmožnosti. Sklepati je mogoče, da je sodišče zavzelo stališče, da mora toženec prispevati več, ker ima toženka negativno stanje na računih, toženec pa ne, in zato, ker ima toženka visoke kreditne obveznosti. Sodišče je upoštevalo toženkine kreditne obveznosti, ne pa kredita njegove partnerke. Toženka je z zadolževanjem financirala življenjski slog prek svojih zmožnosti, ravno to pa je razlog, da so potrebe hčerk močno prevrednotene. Opozarja, da je stališče sodišča protiustavno, saj pravdni stranki neenako obravnava.

Tožnik ima 1.100,00 EUR neto plače, ni lastnik nepremičnine niti osebnega vozila ali drugega premoženja. Za toženkino stanovanje plačuje mesečno 180,00 EUR, tega stroška pa sodišče ni upoštevalo, kar bi moralo storiti na tak ali drugačen način.

V obravnavani zadevi je pomembno, da se glede na obstoječe in ne neobstoječe razloge sodbe postavlja vprašanje okoriščenja toženke, ker brezplačno uporablja tožnikovo stanovanje. Toženka uporablja nepremično pravdnih strank, zato ji ni dolžan plačevati še za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora. Toženka ima dvakratni prihranek, ker brezplačno uporablja tožnikov del nepremičnine, poleg tega pa tožnik plačuje kredit, ki bi sicer bremenil njo.

Sklepno navaja, da meni, da s plačilom 300,00 EUR mesečno, plačevanjem kredita in dovoljenjem toženki za brezplačno bivanje prispeva dovolj. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača pritožnikov pomislek, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo zahtevka oziroma celo brez njega. Tožnik spregleda, da je sam vložil tožbo, v kateri je (ob tožbenem predlogu, naj sodišče deklici dodeli v vzgojo in varstvo mami) zahteval, naj se mu mesečna preživnina naloži od vložitve tožbe dalje (prva vrstica 3. točke tožbenega ténorja). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo tako ostalo znotraj tožbenega zahtevka, kršitev drugega odstavka 2. člena in drugega odstavka 408. člena ZPP pa ni podana.

6. Ustava na načelni ravni opredeljuje pravice in obveznosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke (54. člen URS). ZZZDR v 123. členu konkretizira ustavno določbo in staršem nalaga, da so dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Življenjski standard otrok, ki se je vzpostavil v družinskem sobivanju, se zgolj zaradi razveze staršev ne sme spremeniti, razen če bi bila to posledica znižanja življenjskega standarda (enega ali obeh) staršev ali, povedano drugače, če ohranjanje tega standarda onemogočajo preživninske zmožnosti preživljavcev.

7. Iz pritožnikovih navedb ni razbrati, da tožnik svojega, s sodbo naloženega preživninskega bremena (240,00 EUR za vsako od deklic oziroma skupaj 480,00 EUR mesečno), ne bi zmogel. Motijo ga predvsem ocenjene potrebe hčerk, ki so po njegovem previsoke, ter domnevno neenako obravnavanje pravdnih strank kot njunih staršev. Pritožbeno sodišče tega neenotnega obravnavanja pravdnih strank v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne zazna. Sodišče prve stopnje je njune preživninske zmožnosti (iz)merilo z enakimi vatli (tožnikove zmožnosti so ocenjene v 16. točki, toženkine pa v 17. točki obrazložitve), pritožnik pa skuša neenotno obravnavo prikazati z (v)meša(va)njem režima skupnega premoženja, kar ni predmet tega pritožbenega postopka, zato le kratek odgovor pritožbenega sodišča: ne glede na to, da je v zemljiški knjigi vknjižena le toženka, je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (gre za originaren način pridobitve lastninske pravice), tožnikovo plačevanje kredita zanj pa plačilo njegove kreditne obveznosti v zvezi s svojim premoženjem; znesek, ki je bil tožniku naložen kot del preživninske obveznosti, pa ni plačilo najemnine/uporabnine, temveč plačilo stanovanjskih stroškov/stroškov bivanja, torej ne gre za dvojno plačilo istih obveznosti in toženka ne more biti okoriščena.

8. Pritožbena navedba, da tožnik premoženja nima, torej ne drži – poleg osebnega dohodka v višini 1.100,00 EUR (česar niti ne izpodbija), je solastnik stanovanja. Ali notri biva ali ne, za odločitev o preživninski obveznosti ni pomembno, ključno je, da sam za najemnino v stanovanju, kjer biva, ne plačuje (biva pri novi partnerki). Njegove preživninske zmožnosti je torej sodišče prve stopnje pravilno ocenilo (upoštevalo je tudi, da plačuje kredit – glej stran 10 obrazložitve, spodaj). Tudi pri oceni toženkinih preživninskih zmožnosti je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo njene finančne zmožnosti, prav tako je upoštevalo plačevanje kredita, nato pa zaključilo, da sta starša dolžna sorazmerno plačevati svojo preživninsko obveznost. Že iz odločitve, da vsak od staršev za potrebe svojih hčera prispeva 50 %, je razvidno, da sodišče toženke ni favoriziralo in ji je (kljub sicer nižjim mesečnim dohodkom od tožnikovih) naložilo enako preživninsko breme. Tožnik bo moral poosebiti, da preživnina, ki mu je naložena s sodbo, kljub temu da jo plačuje toženki, ki sta ji deklici zaupani v vzgojo in varstvo, ni namenjena njej, temveč njegovima deklicama. Gre za njegova otroka in pritožbeno sodišče ne dvomi, da jima tožnik ne bi želel omogočiti vsega, kar si želita in kar jima on zmore nuditi, kar vse je v preteklosti že dokazal in se je s plačilom nenadnih stroškov (npr. šolske potrebščine ob izgubi torbe(1)) kot oče tudi izkazal. 9. Ocena otrokovih potreb ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Mednje vsekakor lahko sodi tudi obiskovanje športnih taborov, glasbene šole itd., zato posplošena pritožbena trditev, da ne gre za stroške v smislu 129. a člena ZZZDR, ne vzdrži. Z odločitvijo o dodelitvi v vzgojo in varstvo deklic mami v očetovo roditeljsko pravico ni poseženo v smislu, da oče nima več pravice soodločanja pri pomembnih odločitvah v otrokovem življenju (prvi in drugi odstavek 113. člena ZZZDR). Nasprotno, oče ima besedo pri vseh pomembnih odločitvah v otrokovem življenju, ki jo v tej starosti otrok (drugi in četrti razred osnovne šole) vsekakor predstavlja tudi vprašanje, katere prostočasne aktivnosti bosta deklici obiskovali. Zanju bi bilo vsekakor najbolje, da bi njuna starša (glede na starost deklic morebiti tudi ob predhodnem pogovoru z deklicama in upoštevanju njunih želja) o tem dosegla soglasje, v nasprotnem pa ZZZDR predvideva ustrezne sodne postopka (tretji odstavek 113. člen ZZZDR). Toda dejstvo je, da deklici obveznosti, za katere je sodišče prve stopnje upoštevalo, da nastajajo stroški, obiskujeta in ker gre za stroške v smislu 129. a člena ZZZDR, je odločitev tudi v materialnopravnem smislu pravilna.

10. Ni sporno, da deklici obiskujeta razred s povečanim obsegom pouka športa, katerega dodaten obseg je plačljiv. Tožnik priznava, da je s tem soglašal ob vpisu deklic v šolo, v pritožbi izražena zahteva, da bi se deklici iz tega programa lahko izpisali brez posebnih težav, pa nasprotuje zgoraj zapisanemu stališču, da razveza staršev sama po sebi ne sme vplivati na vzpostavljeni življenjski standard otrok. Pritožbene navedbe, da se ta dodatek plačuje le 10 mesecev in je strošek torej 14,00 ne 17,00 EUR mesečno (torej mesečna razlika 3,00 EUR), skrbnemu očetu ni mogoče pripisati in pritožbeno sodišče nanjo ne bo odgovarjalo(2). Toženka je listinsko izkazala stroške v zvezi s tabori, zato je ocena sodišča, da vsaki od deklic iz tega naslova pripada po 40,00 EUR mesečno povsem sprejemljiva. Pritožnik spregleda, da ta znesek predstavlja strošek vseh prostočasnih aktivnosti, ne le taborov, zlasti glasbene šole, karateja itd. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača očitek o protispisnosti stroška za glasbeno šolo (16,00 EUR je zgolj vpisnina (priloga B 47), mesečni strošek pa je 40,00 EUR (priloga B 9).

11. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da so letne potrebe za šolske potrebščine največ 150,00 EUR. Splošno znano je, da so že ob začetku leta stroški za nakup zvezkov, delovnih zvezkov in učbenikov zelo visoki, in to tudi za nižje razrede osnovne šole (več, kot predlaga pritožnik), poleg tega pa nastajajo še drugi stroški z nakupom svinčnikov, barvic itd., kar je treba med letom občasno obnavljati. Ocena sodišča prve stopnje (25,00 EUR mesečno) je tako povsem sprejemljiva.

12. Na podlagi oblikovane dokazne ocene (ki jo pritožnik zgolj pavšalno izpodbija, češ da je nepravilna, ker stroški niso listinsko izkazani) je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo potrebe deklic za obleko in obutev (70,00 EUR mesečno) ter za kozmetiko in frizerja (20,00 EUR) mesečno. Glede obleke in obutve je sodišče verjelo prepričljivi izpovedbi toženke, končna ocena stroškov pa ni taka, da bi pri pritožbenem sodišču vzbujala dvom v njeno pravilnost, temveč je, nasprotno, povsem primerljiva z ocenami stroškov v drugih preživninskih sporih. Glede stroška za kozmetiko pa pritožnik pozablja, da prvostopenjsko sodišče ni posebej upoštevalo stroškov, ki deklicama nastajajo z obiskom ortodonta (samoplačniško) in dermatologom zaradi odstranjevanja bradavic, v zvezi s čimer nastajajo visoki stroški (priloge B 16, B 17, B 18, B 20, B 21 in B 22).

13. Tudi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da deklici za športno opremo potrebujeta 20,00 EUR mesečno, pritožbeno sodišče ne dvomi ob dejstvu, da se deklici dodatno športno udejstvujeta in obiskujeta tabore, z dodatno uporabo pa se oprema hitreje obrabi in jo je treba zamenjati.

14. Ocena o potrebah deklic za prehrano doma (110,00 EUR mesečno za vsako) je v okviru ocen stroškov v drugih preživninskih pravdah. Drži, da imata deklici v šoli tudi popoldansko malico, a to ne vpliva bistveno, tožnikov obseg stikov in v zvezi s tem stroškovno breme za prehrano deklic med stiki pa tudi ni tolikšen, da bi bistveno vplival na oceno teh stroškov, zato pritožbeno sodišče vanjo ni poseglo.

15. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP v izpodbijanem delu potrdilo.

Op. št. (1): Ta strošek je sodišče prve stopnje smiselno upoštevalo pri oceni izpolnjevanja tožnikove preživninske obveznosti za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe – 23. točka obrazložitve. Tudi tu gre oceno, ne za matematični izračun.

Op. št. (2): Tudi če bi, to odločitve ne bi spremenilo, saj se preživnina določi glede na ugotovljene, ne pa matematično izračunane potrebe otrok.