Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.

Izrek

Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 (2023) - ZUVPNB - člen 1

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo odločitev toženke št. ... z dne 18. 3. 2021, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višini 5 % od njegove bruto plače za dobo enega meseca. Toženki je naložilo, da tožniku plača znesek 225,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrne pravdne stroške v znesku 1.042,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo trditvam tožnika glede zagotavljanja (ne)zadostnega števila zaščitnih mask. Pri tem pa se ni opredelilo do navedb toženke, ki jih je podkrepila z listinami. Tožnik je zgolj za potrebe tega postopka in šele v prvi pripravljalni vlogi trdil, da mu toženka zaščitnih mask ni zagotovila v zadostnem številu. V toženkinih navodilih je jasno navedeno, da če delavci potrebujejo dodatne količine zaščitnih mask, preko nadrejenega oziroma tajništva kontaktirajo posebno delovno skupino za koronavirus, ki bo poskrbela za zaščitna sredstva. Delavci so bili s tem seznanjeni. Tožnik dodatnih mask ni nikoli zahteval. Vsi delavci, ki so prosili za dodatne maske, so jih prejeli. Število dodatnih mask ni bilo omejeno. Pri tem se sklicuje na izpovedbi prič A. A. in B. B. Nadalje navaja, da je bila kontrola izvedena v jutranjih urah, ko bi zadostovala tudi prva maska, pa je tožnik ni nosil. Meni, da se ob ignoriranju toženkinih navodil tožnik ne more uspešno sklicevati na čas trajanja ene maske, še posebej, ker za dodatne maske ni zaprosil. Trdi, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaščitne maske nosil v stiku s sodelavci, ki so prišli iz drugih pisarn, nima podlage ne v listinskih dokazih ne v izjavah prič. Izpostavlja, da je tožnik trdil, da maske ni nosil, ker je v času kontrole malical, in ne zaradi nezadostnega števila mask. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo in se ni opredelilo do tega, da je bil tožnik seznanjen z navodili delodajalca. Zaključuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z razpoložljivostjo in zagotavljanjem zadostnega števila zaščitnih sredstev in posledično sprejelo napačno odločitev. Nasprotuje tudi nadaljnji obrazložitvi sodišča prve stopnje o pretirani in nesorazmerni disciplinski sankciji ter sklicevanju na Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19, saj ta ne ureja delovno pravnih sankcij.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločitve toženke o disciplinski odgovornosti tožnika z dne 18. 3. 2021, s katero je toženka odločila, da je tožnik odgovoren za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker dne 18. 2. 2021 ni upošteval ukrepov za preprečevanje okužbe z virusom COVID-19, in sicer obvezne nošnje zaščitne maske, zato mu je z izpodbijano odločitvijo izrekla denarno kazen v višini 5 % delavčeve bruto plače za dobo enega meseca. Tožnik je zahteval tudi vračilo zneska te kazni, ki jo je toženka na podlagi izpodbijane odločitve od njega že izterjala.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 45

5.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.

6.Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja kot sledi.

7.Ni bistveno, da je tožnik šele v prvi pripravljalni vlogi podal ugovor, da mu toženka ni zagotavljala zaščitnih mask v zadostnem številu. Tožnik je namreč prvo pripravljalno vlogo vložil pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pravočasno (286. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286, 350, 350/2, 353

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb in dokazov toženke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih toženkinih navedb in v zvezi z njimi izvedenih dokazov.

9.Sodišče prve stopnje tako ni spregledalo toženkine navedbe, ki jo potrjujejo tudi izvedeni dokazi (tudi v pritožbi izpostavljene izpovedbe prič), da so lahko delavci (ki jim je bila sicer zagotovljena ena maska na 12 urno izmeno) preko nadrejenega zaprosili za dodatne maske. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da so morali delavci za izdajo dodatnih mask vsakokrat zaprositi neposredno nadrejeno, kot je zatrjevala toženka, pri čemer pa iz izpovedbe priče B. B., na katero se sklicuje tudi pritožba, izhaja, da je bilo to možno zgolj v delovnem času nadrejene in da so se maske razdeljevale kolikor se da skromno - če je prišel kdo po dodatne maske, je dobil zgolj eno ali dve.

10.V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da možnost delavca, da nadrejenega vsakodnevno zaproša za izdajo mask, katerih uporabo je toženka sicer predpisala kot obvezno, ne predstavlja izpolnitve obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja. Nošenje maske je namenjeno zaščiti, pri čemer ena maska za 12 ur, ki je bila dana tožniku, (po nekaj urah nošenja) ni (več) zagotavljala ustrezne zaščite. Če bi toženka želela delavce dejansko zaščititi, bi jim morala zagotoviti toliko mask, kot jih je bilo skladno z navodili pristojnih institucij potrebno za zagotavljanje zaščite v 12-urnem obdobju (NIJZ je priporočal menjavo kirurške maske na 2 uri). Prepuščanje odločitve o potrebi po dodatnih maskah delavcem in navodilo, da ti prosijo za dodatne maske, pri čemer nadrejena niti ni bila nujno prisotna ves čas tožnikove izmene, te dodatne maske pa so se razdeljevale kar se da skromno, torej ne predstavlja zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani toženke. Ta svoje dolžnosti zagotoviti delavcem zaščitne maske ne bi smela prevaliti na slednje v smislu, da morajo ti zanje (vsakih nekaj ur) zaprositi. Zato toženka tožniku neutemeljeno očita, da v času kontrole v pisarni, v kateri sta bila sicer sama s sodelavcem, ki sta si 12 ur delila ta skupni prostor, ni nosil maske.

11.Nebistvene so pritožbene navedbe, da je toženka v začetku epidemije delavcem ob knjigi nastopa službe pustila paket mask, ti pa so jih nosili domov. Toženka bi pač morala razdelitev zaščitnih mask delavcem drugače organizirati, a na način, da bi jim te zagotavljale ustrezno zaščito v celotni 12 urni izmeni (npr. da bi vsak delavec dnevno dobil šest mask).

Pridruženi dokumenti:

12.Glede na že obrazloženo tudi ni bistveno, da je bila kontrola, v posledici katere je bila izdana izpodbijana odločitev toženke, izvedena v jutranjih urah (ob 9.45 uri), ko naj bi zadostovala še prva maska. Ta maska je bila namreč predvidena za celotno tožnikovo izmeno. Tožnik pa je masko sicer nosil v stiku s sodelavci iz drugih pisarn in stiku s strankami; snel si jo je le v času, ko sta bila s sodelavcem, s katerim si je delil pisarno, sama v pisarni. Ta zaključek sodišča prve stopnje temelji na izpovedbi tožnika in priče B. B., zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da nima podlage v izvedenih dokazih.

13.Prav tako niso bistvene pritožbene navedbe, da je bil tožnik seznanjen z navodili toženke glede nošenja mask, saj mu jih toženka ni zagotavljala v zadostnem številu za učinkovito zaščito. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku že iz tega razloga ugodilo, tudi niso bistvene pritožbene navedbe o tem, ali je tožnik v času nadzora malical, zaradi česar naj glede na tožnikove trditve (tudi) ne bi nosil maske, kot tudi pritožbene navedbe glede primernosti izrečene sankcije. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi toženkinega nezadostnega zagotavljanja zaščitnih sredstev za izrek disciplinske sankcije ni bilo podlage.

14.Pritožba sicer pravilno navaja, da Zakon o ureditvi nekaterih vprašanj v zvezi z določenimi prekrški, storjenimi v času veljavnosti ukrepov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni COVID-19 (Ur. l. RS, št. 109/2023), na katerega se smiselno sklicuje sodišče prve stopnje, ne ureja delovno pravnih sankcij, vendar pa je sodišče prve stopnje ta zakon oziroma njegovo smiselno uporabo navedlo zgolj kot dodaten argument za svojo odločitev.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza: