Jedro

Tožnica kot upnica zahteva vknjižbo lastninske pravice na dolžnico. Nujno je, da se s tožbo zajeme poleg pridobitelja lastninske pravice tudi zemljiškoknjižnega lastnika.

Obrazložitev

Pritožba drugotožene stranke se zavrne in se odločitev o stroških postopka potrdi.

Drugotožena stranka in tožeča stranka sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v : Z izpodbijano sodbo opr.št. P 1173/2008-I z dne 13.1.2010 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka I. d.o.o. lastnica nepremičnine, identifikacijska št. 106. E -poslovni prostor št. 30 v I. nadstropju stavbe T., vpisane v vl. št. 1038/106 k.o. G., do celote. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo v delu, ki se glasi: „Tožene stranke I. d.o.o., P. K. in M.P. so dolžne tožeči stranki Republiki Sloveniji izstaviti na zemljiškoknjižni vpis sposobne listine, na podlagi katerih se bo pri nepremičnini, identifikacijska št. 106.E – poslovni prostor št. 30 v I. nadstropju stanovanjske stavbe na naslovu T., vpisani v vl. št. 1038/106 k.o. G., vknjižila lastninska pravica v korist I. d.o.o., do celote, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, sicer bo pravnomočna sodba nadomestila tako listino.“ V tretji točki izreka je razsodilo še, da so dolžne tožene stranke tožeči stranki v roku 15. dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 559,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan po prejemu te sodbe.

Zoper sodbo se pritožuje drugotožena stranka in sicer zoper tretjo točko izreka sodbe, glede stroškov postopka. V pritožbi navaja, da temelji odločitev sodišča prve stopnje v tem delu na zmotni uporabi materialnega prava in bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. V pritožbi očita: da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku uspela in so ji tožene stranke v skladu z načelom uspeha v pravdi dolžne povrniti pravdne stroške, saj so opustile, da svojo lastninsko pravico vpišejo v zemljiško knjigo. Iz dokazov namreč izhaja, da je drugotožena stranka že pred vložitvijo tožbe vložila zahtevek za vpis lastninske pravice in je do vpisa nanjo prišlo zaradi njene zahteve in ne tožbe tožeče stranke in torej ni opustila dolžnosti vložitve zahteve za vpis lastninske pravice. Ker je do tožbe prišlo zaradi ravnanj prvo in tretje tožene stranke, je nesprejemljivo, da so vse tri stranke v enakem položaju glede plačila stroškov; sodišče stroškov ni pravilno odmerilo, saj je bil zahtevek delno zavrnjen in bi morale tožene stranke tako plačati le del stroškov; izrek sodbe je neskladen z obrazložitvijo sodbe, saj je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je o tem, kateri stroški naj se povrnejo drugotoženi stranki, odločalo na podlagi 155. člena ZPP, iz izreka sodbe pa ne izhaja, da bi tožeča stranka morala drugotoženi povrniti kakršnekoli stroške postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pri pisanju sodišča prve stopnje očitno prišlo do pomote, saj je jasno razvidno, da je sodišče priznalo stroške le tožeči stranki. Tožena stranka pa je bila kot prodajalec tudi dolžna poskrbeti za vknjižbo lastninske pravice na kupca, ker pa tega ni storila, je tudi ona povzročila stroške tožeči stranki.

Pritožba drugotožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da so tožene stranke dolžne nerazdelno tožeči povrniti pravdne stroške. V predmetni zadevi je šlo za večkraten prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri čemer pa prenosi niso vpisani v zemljiški knjigi. V takšnih primerih lahko tožnica kot upnica, zahteva vknjižbo lastninske pravice na dolžnico (5. odstavek 168. člena ZIZ). Nujno je torej, da je tožnica s tožbo zajela poleg pridobitelja lastninske pravice tudi zemljiškoknjižnega lastnika, drugotoženca (132. člen ZZK). Drugotoženec je tako nujni sospornik in je za odločitev o stroških postopka uporabiti določilo 3. odstavka 161. člena ZPP, po kateri so sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.

Ni pravilno stališče drugotoženca, da bi morale tožene stranke tožeči povrniti le del njenih stroškov, saj so v pravdi delno uspele. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 3. odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške postopka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Kljub delni zavrnitvi zahtevka je tako sodišče prve stopnje pravilno prisodilo celotne stroške tožeči stranki, saj je ocenilo, da z delom zahtevka, s katerim tožeča stranka ni uspela, glede izstavitve zemljiškoknjižnih listin, ki je glede na ugodeni del zahtevka glede ugotovitve lastninske pravice dolžnice sorazmerno majhen, niso nastali posebni stroški.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je prišlo do neskladnosti med izrekom sodbe in obrazložitvijo, saj je sodišče v obrazložitvi navedlo, da je o tem, kateri stroški naj se povrnejo drugotoženi stranki, odločalo na podlagi 155. člena ZPP, iz izreka sodbe pa ne izhaja, da bi tožeča stranka morala drugotoženi povrniti kakršnekoli stroške postopka. Iz obrazložitve namreč nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da so glede na uspeh tožene stranke dolžne nerazdelno tožeči stranki povrniti pravdne stroške, drugotožena stranka pa ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov in je navedba „drugotoženi stranki“ le očitna pisna pomota.

Pritožbo drugotožene stranke je bilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ker drugotožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, je dolžna sama kriti pravdne stroške, ki so v zvezi s tem nastali. Sama pa krije svoje stroške tudi tožeča stranka, saj je sodišče ocenilo odgovor na pritožbo kot nepotreben.