Jedro

Za uporabo instituta izločitve v korist potomcev je potrebno skupno delo in pridobivanje, ki mora biti kontinuirano in ne le občasen, sporadičen prispevek. Med potomcem in zapustnikom mora obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Za skupno delovanje oziroma pridobivanje v smislu 32. člena ZD ni mogoče šteti posamičnih vlaganj v smislu gradnje na tujem zemljišču, prezidav ali nadzidav že obstoječega objekta, vsakodnevne skrbi za zapustnika, pa tudi ne tožnikovega (posamičnega) prispevka k plačilu kupnine v postopku privatizacije stanovanj po t. i. Jazbinškovem zakonu.

Vlaganja v višini 2 % tržne vrednosti stanovanja ne utemeljujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD.

Skrb za zapustnika, kakršno je zatrjeval tožnik, že pojmovno ne more biti podlaga zahtevku po 32. členu ZD, temveč bi lahko šlo kvečjemu za preživninsko verzijo v smislu 186. in 199. člena DZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Postopek na prvi stopnji

1.Pravdni stranki sta polbrat in polsestra, njuna mati je bila A. A. (rojena 1941, umrla 2019, v nadaljevanju tudi: zapustnica). Tožnik vtožuje izločitev iz premoženja zapustnice na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju.

Zatrjuje, da je k ohranitvi oziroma povečanju materinega premoženja prispeval s tem, da je zapustnico prepričal, da je odkupila stanovanje po t. i. Jazbinškovem zakonu, poleg tega pa je prispeval kupnino za stanovanje; da je edini skrbel za stanovanje in plačeval vse stroške; da je v obnovo stanovanja in novo opremo vložil svoj denar in delo ter da je zapustnici nudil pomoč v obsegu, ki je znatnejši, kot je to običajno v odnosu med starši in otroki.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeni postopek

3.Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je zapustnici leta 1992 izročil iz svojega denarja 2.000 DIN, to je polog, ki je predstavljal 10 % kupnine za stanovanje. Sodišče nima razlogov o tem, kakšna je bila višina zapustničinih dohodkov. Pritožba podrobno razlaga, kakšne prihodke naj bi imela zapustnica in kakšni naj bi bili stroški z njenim preživljanjem, ter o preživnini, ki jo je zapustnica morala plačevati toženki. Toženka je dokaz z izvedencem grafologom umaknila, zato je sodišče ravnalo nedopustno, ko je na naroku 27. 11. 2023 s toženko začelo razpravo, zakaj je umaknila dokazni predlog. Ponovni dokazni predlog za izvedenca grafologa je bil prepozen in v nasprotju z 286. členom Zakona o pravdnem postopku.

Zapustnica vseh stroškov ni mogla kriti sama, temveč ji je pomagal tožnik. Tožnik je izkazal vlaganja v obnovo zapustničinega stanovanja; dokazal je tudi skrb za zapustnico, poskrbel je za oddajo njenega stanovanja v Ljubljani za doplačevanje stroškov njenega doma, skrbel je za plačevanje stroškov stanovanja v Ljubljani in hiše v Bosni, ji kupoval obleke, zdravila, jo obiskoval v Bosni itd. S tem je nedvomno povečal vrednost zapustničinega premoženja, saj brez tožnikovega vložka zapustnica sploh ne bi mogla kupiti stanovanja.

4.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

Načelno o izločitvi v korist potomcev po 32. členu ZD

6.Institut izločitve v korist potomcev je urejen v 32. členu ZD, ki v prvem odstavku določa:

Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

Namen tega instituta, ki izvira iz časov socialistične Jugoslavije, je, da naj premoženje pripade tistemu, ki ga je ustvaril ali ohranil s svojim delom.

Pomemben poudarek je na skupnem delu in pridobivanju, ki mora biti kontinuirano in ne le občasen, sporadičen prispevek.

7.Sodna praksa

pojasnjuje, da mora za utemeljenost potomčevega izločitvenega zahtevka med potomcem in zapustnikom obstajati skupnost, v kateri skupaj pridobivata premoženje, potomčev prispevek pri tem pa mora biti znaten (višji, kot pritiče običajnemu odnosu med starši in otroki). Za skupno delovanje oziroma pridobivanje v smislu 32. člena ZD ni mogoče šteti posamičnih vlaganj v smislu gradnje na tujem zemljišču, prezidav ali nadzidav že obstoječega objekta, vsakodnevne skrbi za zapustnika, pa tudi ne tožnikovega [posamičnega] prispevka k plačilu kupnine v postopku privatizacije stanovanj po t. i. Jazbinškovem zakonu. V citirani zadevi je VSRS poudarilo, da je prispevek v višini kupnine

za stanovanje predstavljal zgolj posamičen, enkraten prispevek tožnika pri nakupu posamezne stvari, ki se je sicer odrazil v povečanju materinega premoženja, a ne kot rezultat dejanske pridobitne skupnosti, ki bi tožnika upravičeval do izločitvenega zahtevka. Potomčev prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti prednikovega premoženja se mora nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala; posamična vlaganja ne utemeljujejo upravičenja po 32. členu ZD.

Tudi pravna teorija

poudarja, da mora iti za skupnost pridobivanja (ne pa nujno tudi skupnost življenja v smislu skupnega gospodinjstva), za skupno delovanje, pri čemer je treba upoštevati tudi, ali ni šlo za neodplačno razmerje v družini, kjer se medsebojna pomoč med družinskimi člani nudi z neodplačnim namenom, upoštevati pa je treba tudi koristi, ki jih je zapustnik nudil potomcu, ki zahteva izločitev.

8.Glede odkupa zapustničinega stanovanja

9.Citirani primer VSRS II Ips 51/2018 se v vseh bistvenih značilnostih prilega tu obravnavanemu: tožnik je prepričal zapustnico, da je sklenila pogodbo za odkup stanovanja po t. i. Jazbinškovem zakonu (česar zapustnica sicer ne bi storila), poleg tega pa je plačal tudi del kupnine. Toženka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da tožnik ne izpolnjuje kriterija skupnega življenja v smislu navedenega člena. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni treba, da med prednikom in potomcem (zapustnikom) obstaja življenjska skupnost v smislu skupnega gospodinjstva (kar je pravilno), vendar pa sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno razlagalo pravnega standarda skupnega življenja in pridobivanja (primerjaj zgoraj povzeta stališča sodne prakse), saj pravilna materialnopravna razlaga tega pravnega standarda pripelje do zaključka, da tožnikov prispevek k nakupu stanovanja, tudi če je res dal materi denar za prvi in zadnji obrok kupnine, še ne izkazuje skupnega življenja in pridobivanja v smislu 32. člena ZD, temveč gre le za dva sporadična prispevka pri nakupu posamezne stvari.

10.Že iz teh razlogov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik, tudi če je materi res prispeval prvi in zadnji obrok za odkup stanovanja, zaradi tega še ni upravičen do izločitve po 32. členu ZD. Zato tudi niso obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazni postopek v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik namesto zapustnice plačal zadnji obrok kupnine za stanovanje (npr. glede prič B. B., C. C. in D. D.; ali je bila za nakup stanovanja vplačana gotovina ali pa je bilo plačano s tekočega računa; o zavarovanju tožnikovih interesov in zahtevkov v razmerju do ožjih družinskih članov).

11.Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v pretežni meri pravilni tudi razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik ni z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazal, da bi namesto matere plačeval obroke za stanovanje. Tožnik je v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da naj bi materi leta 1992 izročil 2.000 DEM kot polog, ki naj bi predstavljal 10 % kupnine za stanovanje, trdil pa je tudi, da je namesto matere plačeval vse obroke in tudi zadnjega leta 2004 v znesku 600.000 SIT. Za svoje trditve glede pologa in preostalih obrokov ni predložil nobenih dokazil, česar pritožba konkretizirano ne ovrže, temveč le navaja, da ne bi tožnik "pojasnil" ali "izkazal," da je plačal te zneske, kar pa je zgolj subjektivna trditev.

12.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnikova izpoved neprepričljiva in da mu zato ni verjeti, kar je med drugim utemeljilo s tem, da je tožnik trdil, da mati ni plačevala obrokov za stanovanje, zato so ji grozili z deložacijo, kar pa je toženka ovrgla z dopisom Javnega stanovanjskega sklada MOL, iz katerega izhaja, da je zapustnica vse obroke poravnala pravočasno (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe; pritožba teh razlogov konkretizirano ne izpodbija). Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazil, niti podal skoraj nobenih trditev o tem, kaj je leta 1992 in pozneje počel in koliko je zaslužil. Izpovedoval je, da naj bi bil uspešen podjetnik, vendar je ugotovljeno, da je že od leta 2004 imel finančne težave in dolgove, da ni plačeval obveznosti, pozneje pa je končal v osebnem stečaju (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnik je tudi trdil, da naj bi vse od leta 1980 (ko je bil star 16 let) materi za tekoče potrebe prispeval najmanj znesek, ki je ekvivalenten današnjemu znesku 200 EUR,

pri čemer v zvezi s tem tudi ni dal nikakršnih pojasnil in še manj dokazil, od kod naj bi že od 16. leta razpolagal s tolikšnimi zneski,

zato so te trditve zelo malo verjetne. Ob vsem tem je sodišče prve stopnje upravičeno podvomilo v tožnikovo verodostojnost in njegovim izpovedbam ni poklonilo vere.

13.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so tožnikove navedbe nekonsistentne in protislovne, kar še dodatno zmanjšuje njegovo verodostojnost; iz povzetka tožnikovih navedb (1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožba ne prereka) izhaja, da naj bi junija 2004 tožnik zapustnici izročil 600.000 SIT ali cca 2.508 EUR

za dokončni odkup stanovanja, kar naj bi predstavljalo več kot polovico vrednosti predmetnega stanovanja, kar evidentno ne drži, saj je povprečna cena kvadratnega metra stanovanja v Ljubljani leta 2004 znašala 1.800 do 2.300 EUR.

Hkrati je tožnik navajal, da naj bi 2.000 DEM,

ki naj bi jih leta 1992 zapustnici izročil za polog, znašalo 10 % vrednosti stanovanja (stanovanje naj bi bilo torej vredno 20.000 DEM ali 10.000 EUR), kar se evidentno ne sklada s trditvami o tem, koliko naj bi bilo stanovanje vredno leta 2004 (ko naj bi po tožnikovih trditvah 600.000 SIT ali cca 2.500 EUR [torej cca 5.000 DEM] znašalo "več kot polovico vrednosti stanovanja"), pri čemer je splošno znano, da so cene stanovanj naraščale in ne padale. Tožnik je naposled tudi trdil, da je bilo za adaptacijo materinega stanovanja porabljenih cca 10.000 EUR, kar naj bi bilo leta 2015 cca 10 % vrednosti stanovanja, kar je sicer mnogo bolj skladno s splošno znanimi dejstvi o vrednostih nepremičnin v Sloveniji, vendar se ne sklada s poprejšnjimi tožnikovimi navedbami o tem, kakšno relativno vrednost naj bi imeli posamezni zneski, ki jih je (domnevno) plačal v zvezi s stanovanjem zapustnice.

14.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna je bila višina zapustničinih dohodkov, saj je to nepomembno glede na dejstvo, da tožnik ni podal konkretiziranih trditev niti dokazov o svojih prihodkih. Sodišče prve stopnje je o zapustničinih dohodkih tudi zapisalo razloge v 12. točki obrazložitve, kjer je med drugim ugotovilo, da je bila zaposlena leta 1992, ko je sklenila pogodbo za odkup stanovanja, od leta 1999 pa je prejemala pokojnino (kar izhaja iz specifikacije izplačil ZPIZ), kar omogoča logičen sklep, da je pred tem obdobjem delala. Njena pokojnina je do leta 2015 znašala cca 370 EUR, prejemala je tudi 52 EUR nadomestila za telesno okvaro, od leta 2015 pa je prejemala še 282 EUR dodatka za pomoč in postrežbo (pritožba navaja, da ga je prejemala že od leta 2013), kar znese skupaj okoli 700 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila zapustnica varčna in skromna in da je imela leta 2015 kljub skromni pokojnini cca 2.500 EUR prihrankov (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnik sam pa je izpovedal, da naj bi stroški za zapustničino stanovanje znašali 100 do 200 EUR mesečno (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato ni nerazumen zaključek, da bi zapustnica lahko razpolagala tudi z denarjem za plačilo obrokov stanovanja; tožnik razen lastne nezanesljive izpovedbe ni predložil nobenega dokaza za trditve, da bi vse te obroke plačeval on.

15.Edini dokaz glede plačila obrokov je potrdilo z dne 11. 6. 2004 o plačilu 600.000 SIT, za katerega je toženka trdila, da je ponarejeno; v zvezi s tem je toženka najprej predlagala, nato pa umaknila dokazni predlog za izvedenca grafološke stroke, nakar ga je po razpravljanju s sodiščem prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ponovno predlagala, vendar dokaz ni bil izveden. Temu problemu pritožba nameni cca pet strani (od 14 vsebinskih). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z izvedencem grafologom sodišče prve stopnje res brez potrebe obširno razpravljalo s toženko in bržkone prestopilo meje upravičenega in dolžnega materialnega procesnega vodstva. Vendar pa pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tudi, če je tožnik materi res izročil denar za zadnji obrok kupnine za stanovanje v znesku takratnih 600.000 SIT (kar je znašalo takrat cca 2.500 EUR ali 3,6 povprečne plače), je to lahko bilo kvečjemu enkratno plačilo oziroma vložek v materino premoženje, ki ne pomeni skupnega pridobivanja in ne upravičuje izločitve v korist potomcev v smislu 32. člena ZD. Torej zatrjevana relativna kršitev določb postopka, tudi če je bila v zvezi s tem dokazom podana, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

16.Pritožba obširno navaja različne zneske v zvezi s pokojnino in drugimi prihodki zapustnice (kar niti ni sporno), poleg tega pa navaja tudi zneske, ki naj bi jih tožnik plačeval v zvezi z zapustničinim bivanjem v domu starejših občanov v BIH in v zvezi z njenim stanovanjem, kar pa je vse na ravni nedokazanih trditev (že prej je bilo pojasnjeno, da so nejasni in nedokazani tudi tožnikovi prihodki, pri čemer so vsaj nekatere njegove trditve zelo malo verjetne). Vsi ti navrženi razlogi oziroma številke tudi ne ustvarijo vsebinske polemike z argumenti sodišča prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

17.Obširne pritožbene navedbe, da zapustnica ni imela dovolj denarja niti za lastno preživljanje in da ji je moral tozadevno pomagati tožnik, so v logičnem nasprotju s pritožbenimi navedbami, da naj bi zapustnica v Bosni dokončala in opremila hišo ter da je priča D. D. izpovedal, da je zapustnica denar nosila v Bosno. Pritožbeni razlogi na sedmi in osmi strani, zakaj si tožnik ni podrobneje zapomnil podrobnosti v zvezi s plačilom (domnevnega) zadnjega obroka kupnine in zakaj ni bolje zavaroval svojih interesov oziroma zahtevkov, so smiselni, vendar sodišče prve stopnje tožnikove izpovedbe ni ocenilo kot neverodostojne le iz teh razlogov, temveč predvsem iz drugih razlogov (primerjaj 13. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), s katerimi se pritožba konkretizirano ne sooči, pri čemer pritožbeno sodišče še opozarja na že izpostavljene nedoslednosti in nelogičnosti na ravni zatrjevanih dejstev.

Glede vlaganj v zapustničino stanovanje

18.Pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (19. do 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da vlaganja, ki jih je izvedenec ocenil na 2 % tržne vrednosti stanovanja, ne utemeljujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD. S temi razlogi se pritožba konkretizirano ne sooči, temveč neresnično navaja, da naj bi bil napačen zaključek, da tožnik ni izkazal vlaganj v obnovo zapustničinega stanovanja; sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik vlaganj sploh ne bi izkazal, temveč, da gre za vlaganja, ki so tako majhna, da ne opravičujejo zahtevka na podlagi 32. člena ZD.

Glede skrbi za zapustnico

19.Pritožba pavšalno in ne da bi se konkretizirano soočila z razlogi v 22. do 25. točki izpodbijane sodbe navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal pravno relevantne skrbi za zapustnico. Tožnik pri tem spregleda ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zapustnica v času, ko je bivala v domu v BIH (od leta 2014) skupaj z dodatki prejemala okoli 700 EUR pokojnine, pri čemer je po navedbah tožnika oskrbnina v Bosni znašala od 425 do 700 EUR, torej je pokojnina z dodatki znašala toliko kot (dražja) oskrbnina v BIH. Poleg tega je treba upoštevati (26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in navedbe na koncu 14. strani pritožbe), da je tožnik v času, ko je zapustnica bivala v domu v Bosni, oddajal njeno stanovanje v Ljubljani. Tožnik ne pove in ne predloži nobenih dokazil, koliko najemnine je za to iztržil, pritožbeno sodišče pa glede na splošno znane višine najemnin v Ljubljani ocenjuje, da je ta zagotovo zadoščala za morebitna doplačila in druge zatrjevane stroške v zvezi z oskrbo zapustnice (oblačila, plenice, priboljški ...). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče soglaša, da zatrjevani stroški oskrbe zapustnice ne presegajo običajne moralne in tudi zakonske (185. člen Družinskega zakonika) dolžnosti preživljanja staršev. Predvsem pa pritožbeno sodišče poudarja, da skrb za zapustnico, kakršno je zatrjeval tožnik, že pojmovno ne more biti podlaga zahtevka po 32. členu ZD, temveč bi lahko šlo kvečjemu za preživninsko verzijo v smislu 186. in 199. člena DZ.

Sklepno in stroški

20.Glede na zgoraj povedano je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21.Tožnik je s pritožbo propadel, toženka pa je nanjo vsebinsko odgovorila, zato ji mora tožnik povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (500 odvetniških točk ali 300 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Uradni list SRS, št. 15/76 in nadaljnji, v nadaljevanju ZD.

2Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3M. Kreč, Đ. Pavić: Komentar zakona o nasljeđivanju (sa sudskom praksom), Narodne novine, Zagreb 1964, str. 96-97.

4Sodba VSRS II Ips 51/2018 z dne 17. 5. 2018, z obširnim pregledom starejše sodne prakse.

5Pri čemer je šlo v citirani zadevi za plačilo celotne kupnine, medtem ko v predmetni zadevi ni izkazano, da bi tožnik namesto matere plačal celotno kupnino, kar bo še pojasnjeno v nadaljevanju.

6Sodba VSRS II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014.

7V. Rjavec: Prispevek potomcev (32. člen ZD), Pravni letopis Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, št. 1/2008, Ljubljana 2008, str. 107. Primerjaj tudi K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 53-55.

8Kar bi približno ustrezalo 400 DEM (nemškim markam); v letu 1980 je znašal tečaj za 100 DEM od 1124 do 1512 DIN (https://www.bsi.si/sl/statistika/devizni-tecaji/zgodovina-deviznih-tecajev-1945-1998); povprečni mesečni dohodek je leta 1980 znašal 8767 DIN (Statistični letopis 1981, https://www.stat.si/doc/letopis/1981/1981_24.pdf) ali 580 do 779 DEM; torej naj bi tožnik po svojih nedokazanih trditvah materi vsak mesec (od 16. leta starosti) prispeval več kot polovico povprečne plače.

9Poleg tega je navedel, da je v letih 1983-84 služil vojaški rok, kar mu glede na splošno znana dejstva o minimalni plači, ki so jo dobivali naborniki v JLA, zelo verjetno ni omogočalo, da bi materi vsak mesec dajal znesek, ki ustreza sedanjim 200 EUR.

10< https://tecaj-evro.si/arhiv-menjalni-tecaj/2004-06-04/>

11< https://www.finance.si/finance/cene-stanovanj-in-poslovnih-prostorov-v-letu-2004/a/110216>

12Dejstvo, da v pritožbi govori o 2.000 DIN (jugoslovanskih dinarjih - ki leta 1992 v Sloveniji sploh niso bili več zakonito plačilno sredstvo), tudi ne pripomore k verodostojnosti tožnika.

13Junija 2004 je povprečna neto plača znašala 164.996 SIT; Uradni list RS, št. 95/2004, stran 11527.

14Tožnik je med stroški skrbi za zapustnico, ki naj bi ga upravičevali do zahtevka po 32. členu ZD, navajal celo stroške s svojimi prevozi v Bosno (na obisk k materi), kar je evidentno njegov lastni strošek in ne strošek v zvezi s povečevanjem ali ohranjanjem zapustničinega premoženja.

15Uradni list RS, št. 15/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju DZ.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 32 Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 186, 199