Jedro

V 11. točki 3. člena Pravilnika je določeno, da je med povzročitelji komunalnih odpadkov tudi vsaka fizična oseba, ki opravlja samostojno poslovno dejavnost in ima v občini sedež dejavnosti. Tožena stranka ima na naslovu P., registrirano dejavnost, zato je nedvomno uporabnik gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jo zagotavlja tožeča stranka. Kjer ima namreč samostojni podjetnik registrirano dejavnost, tam tudi plačuje dajatve za odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki. Zato tožene stranke ne odvezuje obveznosti plačila zaračunanih stroškov dejstvo, da na naslovu sedeža odpadki iz dejavnosti naj ne bi nastajali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 52108/2008 z dne 4. 8. 2008, v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti njene stroške postopka v znesku 160,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da tožeča stranka iz sedeža tožene stranke ni odpeljala nič odpadkov. Zato do plačila njenih namišljenih storitev ni upravičena. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sporne račune preuči in o njih odloči. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP).

6. Tožena stranka je že tekom postopka na prvi stopnji priznala, da odpadke iz dejavnosti sicer ima, vendar le ti nastajajo drugje in ne na sedežu dejavnosti. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je torej, ali je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačevati za odvoz komunalnih odpadkov, čeprav na naslovu kjer ima registrirano dejavnost, odpadkov iz dejavnosti nima.

7. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka obveznost plačila odvoza komunalnih odpadkov ima. Obveznost plačila temelji na veljavnem Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Grosuplje (Odlok) in Pravilniku o načinu odvoza in odstranjevanju komunalnih odpadkov na območju občin Dobrepolje, Grosuplje in Ivančna Gorica (Pravilnik). Po navedenih predpisih obveznost plačila organiziranega odjema komunalnih odpadkov bremeni vse uporabnike, tj. vsa gospodinjstva, gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki poslujejo na tem območju, ne glede na to, ali storitve, ki jih v javnem interesu opravlja tožeča stranka, dejansko koristijo ali ne.

8. V 11. točki 3. člena Pravilnika je določeno, da je med povzročitelji komunalnih odpadkov tudi vsaka fizična oseba, ki opravlja samostojno poslovno dejavnost in ima v občini sedež dejavnosti. Tožena stranka ima na naslovu P., S., registrirano dejavnost, zato je nedvomno uporabnik gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jo zagotavlja tožeča stranka. Kjer ima namreč samostojni podjetnik registrirano dejavnost, tam tudi plačuje dajatve za odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki. Zato tožene stranke ne odvezuje obveznosti plačila zaračunanih stroškov dejstvo, da na naslovu sedeža odpadki iz dejavnosti naj ne bi nastajali. Obveznost plačila za organiziran odjem odpadkov tako izhaja iz samih predpisov in je vezana na sedež dejavnosti.

9. Na podlagi navedenega in dejstva, da tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini ni konkretizirano ugovarjala (prim. drugi odstavek 214. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna plačati zaračunano storitev odvažanja komunalnih odpadkov.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.