Jedro

Iz narave pravnega sredstva, zlasti izrednega, izhaja, da mora vlagatelj izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo dovoljenost. Od vlagatelja se torej zahteva določena procesna skrbnost, ki zajema tudi utemeljevanje pogojev za dovoljenost izrednega pravnega sredstva. Zahteva za ustrezno procesno skrbnost same stranke je utemeljena zlasti v primerih, ko je vlagatelj v pravdi le delno uspel in zato z izrednim pravnim sredstvom izpodbija le zanj neugodni del odločitev nižjih sodišč. Dovoljenost izrednega pravnega sredstva je v takem primeru odvisna od ravnanja procesno skrbnega vlagatelja, ki mora pravilno označiti in po potrebi tudi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe glede posegov v nepremičnino parc. št. 20/1 k. o. ... v tem delu pravdni postopek ustavilo. V ostalem delu je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo opustitev posegov v lastninsko pravico tožnice na parc. št. 21/1 in 21/2 k. o. ..., še posebej opustitev obdelave zemlje in odstranitev vseh posevkov na opredeljenih delih navedenih parcel. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da toženec kljub v letu 1986 sklenjeni delilni pogodbi, ki je bila tudi zemljiškoknjižno izvedena, še naprej uživa dele nepremičnin, ki sedaj pripadajo tožnici.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker bi tožnica, ki ni posestnica spornih delov nepremičnin, lahko vložila le vindikacijsko, ne pa negatorne tožbe.

3. Tožnica v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo zatrjuje, da je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odgovor na pomembno pravno vprašanje in v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj se ne strinja z materialnopravnim stališčem pritožbenega sodišča o nesklepčnosti negatorne tožbe.

4. Predlog ni popoln.

5. Formalni pogoji za dovoljenost predloga za dopustitev revizije so (med drugim) določeni v 367. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijsko sodišče lahko vsebinsko odloča o predlogu za dopustitev revizije, če se vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne drugostopenjske sodbe giblje med 2.000 do 40.000 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena ZPP).

6. Iz narave pravnega sredstva, zlasti izrednega, izhaja, da mora vlagatelj izkazati obstoj predpisanih pogojev za njegovo dovoljenost. Od vlagatelja se torej zahteva določena procesna skrbnost, ki zajema tudi utemeljevanje pogojev za dovoljenost izrednega pravnega sredstva. Zahteva za ustrezno procesno skrbnost same stranke je utemeljena zlasti v primerih, ko je vlagatelj v pravdi le delno uspel in zato z izrednim pravnim sredstvom izpodbija le zanj neugodni del odločitev nižjih sodišč. Gre na primer za delni uspeh oziroma neuspeh vlagatelja v pravdi z nedenarnim tožbenim zahtevkom, kot je tudi obravnavani primer. Dovoljenost izrednega pravnega sredstva je v takem primeru odvisna od ravnanja procesno skrbnega vlagatelja, ki mora pravilno označiti in po potrebi tudi utemeljiti vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe.

7. V obravnavani zadevi tožnica ni ravnala v skladu z opisano zahtevo. Na naslovni strani predloga za dopustitev revizije je kot vrednost spornega predmeta označila 5.007,51 EUR, kar ustreza vrednosti 1.200.000 SIT. Navedena vrednost je enaka oznaki vrednosti spora v uvodih obeh sodb nižjih sodišč in očitno tudi v sami tožbi. Glede na delni umik tožbe torej ne gre za revizijsko sporno vrednost. Tožnica bi morala v predlogu za dopustitev revizije kot revizijsko vrednost spora označiti nižjo vrednost in pojasniti razmerje med oceno vrednosti spora glede posegov v tri parcele (tožba) in glede posegov v dve parceli (predlog za dopustitev revizije) ter razložiti uporabljeni kriterij.

8. Ker tožnica ni ravnala na opisani način, je njen predlog za dopustitev revizije nepopoln, saj ne omogoča presoje, ali je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, ali torej revizijsko sporna vrednost presega 2.000 EUR. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP odločilo kot v izreku tega sklepa.