Jedro

Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 9.978,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000,00 EUR od 30. 10. 2020 do plačila, od zneska 186,00 EUR od 10. 10. 2020 do plačila, od zneska 6.320,00 EUR od 30. 10. 2020 do plačila, od zneska 420,00 EUR od 24. 11. 2020 do plačila in od zneska 1.052,00 EUR od 24. 11. 2020 do plačila (točka I izreka). V presežku, to je za znesek glavnice v višini 4.260,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v deležu 70%, tožena pa v deležu 30% in da bo o višini stroškov sodišče odločilo po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka).

2. Zoper odločitev v točkah I in III izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V zvezi z odločitvijo glede terjatev po računih št. K-IN-0019/2020 in št. K-IN-0020/2020 uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno dokazno presojo pravno odločilnih dejstev. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka za plačilo stroškov bivanja in prevoza na delo v Stuttgartu nejasna, nerazumljiva in nasprotujoča si. Ni jasno, ali je sodišče štelo, da je tudi glede dela v Stuttgartu med pravdnima strankama veljal dogovor, da so v dogovorjeno ceno vključeni tudi stroški prevoza delavcev iz Slovenije in stroški bivanja v Nemčiji, kot je trdila tožena stranka. Prav tako je sodišče prve stopnje potem, ko je nepravilno povzelo izpovedbe zakonitih zastopnikov in prič glede opravljanja dela v Stuttgartu, zmotno zaključilo, da je po spornih računih, iz katerih izhaja bivanje dveh oseb in prevoz treh delavcev, tožena stranka dolžna poravnati tudi te stroške. V Stuttgart je odšel zgolj en delavec tožene stranke, pa tudi za plačilo slednjega je bila na podlagi t.i. „all inn“ dogovora zadolžena tožeča stranka. Glede zahtevka po računih št. K-IN-0016/2020 in št. K-IN-0017/2020 tožena stranka vztraja, da je dokazala, da delavci v spornem obdobju od 28. 9. 2020 do 10. 10. 2020 na gradbišču v kraju Ühlingen-Birkendorf niso bili prisotni. Glede zahtevka po računu št. K-IN-0015/2020 pa tožena stranka trdi, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevku ni konkretizirano ugovarjala. Trdila je namreč, da terjatev po tem računu še ni zapadla, ker ji tožeča stranka vse do danes ni predložila zahtevanega potrdila o nakazilu plač delavcem in potrdila o plačanih dajatvah. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari, tožena stranka kot nepravilno graja tudi sprejeto stroškovno odločitev. Glede na obrazloženo sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Opravljeni pritožbeni preizkus sprejete odločitve v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo pritožbeno uveljavljanih, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Tudi pravno relevantno dejansko stanje v zadevi je bilo popolno in pravilno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Obravnavani spor izvira iz poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama v katerem je tožeča stranka toženi stranki kot naročniku proti dogovorjenemu plačilu zagotavljala določeno število delavcev za opravljanje dela po raznih gradbiščih v Nemčiji. Na podlagi izdanih naročilnic in s strani tožene stranke popisanega števila delovnih ur je tožeča stranka toženi stranki izstavljala račune za opravljeno storitev. Predmet obravnavanega tožbenega zahtevka je plačilo računa št. K-IN-0020/2020 za stroške bivanja in prevoza glede dela v Stuttgartu, računa št. K-IN-0019/2020 za stroške najema in čiščenja vozila za prevoz delavcev glede dela v Stuttgartu, računov št. K-IN-0016/2020 in št. K-IN-0017/2020 za opravljene ure delavcev na gradbišču v kraju Ühlingen-Birkendorf in računa št. K-IN-0015/2020 za opravljene ure delavcev na gradbišču na naslovu Arnold Sommerfield Ringis.

7. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka za plačilo stroškov bivanja in prevoza v zvezi z delom v Stuttgartu (račun št. K-IN-0020/2020 in račun št. K-IN-0019/2020) tožena stranka neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tč. 11 sodbe je na prvi pogled težje razumljiva, a po presoji sodišča druge stopnje v povezavi s preostalimi razlogi sodbe zadosti jasna, da je mogoč preizkus pravilnosti zaključka, da teh stroškov ni dolžna nositi tožeča stranka, zato jih je utemeljeno prefakturirala toženi stranki (prim. tč. 10 obrazložitve sodbe). Dokazni postopek je nedvomno potrdil (tako sta izpovedala tako zakoniti zastopnik tožeče stranke kot A. A.), da je tožeča stranka glede dela v Stuttgartu zagotovila avtomobil, ki ga je prevzel in vozil delavec tožene stranke in da so v Stuttgartu bivali tudi delavci tožene stranke. Dogovora oziroma običajne prakse med strankama, da bi tožeča stranka krila tudi stroške bivanja in prevoza slednjih, tožena stranka ni izkazala. Dogovor „all inn“, po katerem so bili stroški bivanja in prevoza zajeti v dogovorjeni urni postavki, se je v primerih, kjer je ta bil izkazan (delo v kraju Ühlingen-Birkendorf, Mettirgen in Ringis), nanašal le na delavce tožeče stranke. V zvezi z deli na gradbiščih v Stuttgartu pa tožena stranka niti glede delavcev tožeče stranke ni izkazala t.i. dogovora „all inn“1. Tako po presoji sodišča druge stopnje niti ni odločilno koliko od delavcev, ki so se skupaj peljali v Stuttgart in tam bivali, je bilo od tožeče in koliko od tožene stranke, ko pa ne glede enih, ne glede drugih tožena stranka ni dokazala dogovora, da je bila stroške bivanja in prevoza dolžna kriti tožeča stranka.

8. Neutemeljena je po presoji sodišča druge stopnje tudi pritožbena graja odločitve o utemeljenosti zahtevka za plačilo preostanka dolga po računu št. K-IN-0016/2020 v višini 186,00 EUR in dolga po računu št. K-IN-0017/2020 v višini 6.320,00 EUR. Tožeča stranka je terjatev utemeljevala z naročilnico št. 2020-0007 in s strani tožene stranke (oziroma zanjo A. A.) podpisanega popisa delovnih ur opravljenih na gradbišču v kraju Ühlingen-Birkendorf. Na strani tožene stranke je tako bilo dokazno breme, da tožeča stranka svoje obveznosti, da zagotovi določeno število delavcev v spornem časovnem obdobju od 28. 9. 2020 do 10. 10. 2020 na tem gradbišču, ni izpolnila. Plačilu storitve zagotavljanja določenega števila delavcev se tožena stranka ne more izogniti s pavšalnim sklicevanjem na nekvalitetno opravljeno delo, saj razmerje med pravdnima strankama nima pravne narave podjemne pogodbe med izvajalcem in naročnikom. Da bi tožeča stranka kršila kakšno drugo pogodbeno dogovorjeno obveznost tožena stranka ni trdila. Kar pa se tiče ugovora neizpolnitve pogodbene obveznosti, se sodišče druge stopnje pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da predloženi dokazi tožene stranke (pripisani komentar A. A. na popisnem listu opravljenih ur - priloga B22 in potrdilo družbe B. - priloga B24) ne potrjujejo toženkinih navedb, da delavcev tožeče stranke v obdobju od 28. 9. 2020 do 10. 1. 2020 na gradbišču ni bilo. Oba listinska dokaza pričata le o pomanjkljivostih pri izvedbi del, ne dajeta pa podlage za zaključek o odsotnosti delavcev v celotnem spornem obdobju2 in posledični neizpolnitvi pogodbene obveznosti tožeče stranke.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede utemeljenosti zahtevka za plačilo preostanka dolga po računu št. K-IN-0015/2020 v višini 2.000,00 EUR3. Pritrditi je sicer pritožbi, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala nobenih konkretiziranih trditev o razlogih, zakaj tega računa ni poravnala v celoti, ne drži. So pa zatrjevani razlogi, zaradi katerih tožena stranka zadržuje plačilo preostanka dolga, t.j. nepredložitev dokazil o plačilu plač delavcem in plačanih prispevkih, v konkretnem pogodbenem razmerju, iz katerega izvira vtoževana terjatev, pravno neutemeljeni. Nesporno med pravdnima strankama je, da je tožeča stranka svojo (glavno) pogodbeno obveznost, t.j. zagotovitev določenega števila delavcev za določen čas na določenem gradbišču, ki jo zaračunava s spornim računom4, izpolnila. S tem je nastopila plačilna obveznost tožene stranke kot naročnika, ki je ne more pogojevati z neizpolnitvijo neke postranske obveznosti po predložitvi določenih listin, ki izvira iz delovnopravnih obveznosti tožeče stranke do svojih zaposlenih in ki je tožena stranka niti ni izkazala.

10. Po vsem obrazloženem je tako materialno pravno pravilna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zneska 9.978,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede na doseženi uspeh pravdnih strank je pravilna tudi porazdelitev stroškovnega bremena v razmerju 70% proti 30% v korist tožeče stranke.

11. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka potrdilo.

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako krije tožeča stranka sama svoje stroške z odgovorom na pritožbo. S povzemanjem in pritrjevanjem razlogom sodišča prve stopnje ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zato nastali stroški niso bili potrebni v smislu določila 155. člena ZPP.

1 Naročilnic za delo v Stuttgartu pravdni stranki nista predložili. 2 Družba B. brez konkretne in oprijemljive časovne opredelitve odsotnosti potrjuje le, da delavci takrat niso bili vedno prisotni na gradbišču. 3 Tožena stranka je račun delno poravnala v znesku 3.000,00 EUR. 4 Račun je bil izdan na podlagi naročilnice št. 2020-00015 za 234 opravljenih ur po ceni 22,00 EUR na uro na gradbišču na naslovu Arnold Sommerfield Ringis.