Jedro

Iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 izhaja, da upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. V skladu z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu.

Izrek

1. Pritožba proti izpodbijani I. in III. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

2. Pritožbi proti izpodbijani IV. točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da mora toženka povrniti tožnici 56 % njenih pravdnih stroškov, tožnica toženki pa 54 % njenih pravdnih stroškov.

3. Toženka mora tožnici v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

4. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica je upravnica stanovanjske stavbe na naslovu A. cesta 3 v B. Ta zgradba ima 22 posameznih delov. Toženka je lastnica enega poslovnega prostora v tej stavbi. Predmet tožbenega zahtevka so prispevki v rezervni sklad, za katere tožnica trdi, da jih je toženka v obdobju od januarja 2017 do januarja 2019 le delno poravnala. Aprila 2016 so po navedbah tožnice, etažni lastniki s 83,0551% bruto solastniških deležev v razmerju do celotne površine stavbe, sprejeli sklep (v prilogi A69) o plačevanju prispevka v rezervni sklad in v višini 0,50 EUR/m2 bruto površine zaradi obnove fasade in toplotne izolacije. Toženka je, trdi tožnica, lastnica 257,13 m2 velikega prostora, skupna površina zgradbe pa znaša 1.791,69 m2. Obnova fasade je bila skladno z omenjenim sklepom predvidena leta 2018. Po sprejemu omenjenega sklepa pa so etažni lastniki 26. 7. 2017 sklenili sporazum o medsebojnih razmerjih (A15-A24), ki naj bi se začel uporabljati 1. 1. 2019 (A25). Z njim so se dogovorili o spremembi nekaterih splošnih skupnih delov v posebne skupne dele ter o drugačnem načinu delitve stroškov vzdrževanja za splošne skupne dele in naprave ter o deležih za delitev teh stroškov in deležih na posebnih skupnih delih. Po stališču tožnice za obračun prispevka ni relevantna uporabna površina, ampak bruto površina posameznega dela.

2. Toženka se je upirala tožbenemu zahtevku (1) s sklicevanjem na pomanjkanje aktivne legitimacije, (2) z zatrjevanjem, da je svoje obveznosti v celoti poravnala, (3) da je bil prispevek v rezervni sklad povišan brez predhodnega pisnega sporazuma etažnih lastnikov o medsebojnih razmerjih. Po njenem (4) je tožnica nepravilno upoštevala bruto površino poslovnega prostora namesto neto. Navedla je tudi, da (5) po katastrskih podatkih znaša površina njenega poslovnega prostora 164,40 m². V pobot je uveljavljala nasprotno terjatev v višini 456,00 EUR iz naslova preveč zaračunanih stroškov, saj je do februarja 2019 tožnica napačno štela, da je solastniški delež toženke znašal 14,3496%, namesto 9,0387%. Tožnica je tudi neutemeljeno koristila prispevke v rezervni sklad, ki jih je vplačala toženka in sicer za popravilo stanovanjskega dela stavbe, čeprav je tožnica lastnica poslovnega prostora, ki je od stanovanjskega dela stavbe povsem ločen. Iz tega naslova pa je uveljavljala v pobot znesek 1.629,35 EUR.

**Izpodbijana sodba**

3. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka od vtoževanih 1.507,51 EUR na fiduciarni denarni račun rezervnega sklada tožnice, št. SI56 ... pri Banki X. d. d., plačati 847,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od štirinajstih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. Tožbeni zahtevek na plačilo razlike (v znesku 659,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od enajstih zneskov pa je zavrnilo (II. točka izreka). Pobotna ugovora toženke v višini 456,00 EUR in 1.629,35 EUR je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 56% njenih pravdnih stroškov, ki da bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

4. V obrazložitvi je pojasnilo, da tožnica s tem, ko je v vlogi z dne 19. 7. 2021 zahtevala plačilo vtoževanih zneskov na fiduciarni denarni račun rezervnega sklada pri tožnici, ni spremenila tožbe, pač pa jo je le popravila.

5. V dokaznem postopku je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da se fiduciarni račun, na katerega tožnica zahteva plačilo vtoževanega zneska, nanaša na večstanovanjsko stavbo na naslovu A. cesta 3 v B., (2) da bruto površina poslovnega prostora toženke znaša 257,13 m², uporabna površina pa 164,60 m², (3) da toženka v obdobju od januarja 2017 do januarja 2019 ni v celoti poravnala računov, ki jih ji je tožnica izstavila za plačilo prispevkov v rezervni sklad, (4) da točkovanje po zapisnikih o ugotovitvi vrednosti stanovanj, izdanih na podlagi predpisa, ki ureja merila za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb za potrebe določanja neprofitnih primer, ni bilo opravljeno, (5) da se fiduciarni račun, na katerega tožnica zahteva plačilo vtoževanih zneskov, nanaša na stanovanjsko stavbo A. cesta 3 v B., (6) da je tožnica z Banko X. d. d. v Ljubljani že 15. 9. 2014 sklenila pogodbo (A166) o opravljanju plačilnih storitev preko fiduciarnega denarnega računa rezervnega sklada s številko SI56 ..., (7) da so etažni lastniki omenjene zgradbe 4. 4. 2016 s 83,055% solastniškim deležem sprejeli sklep o povišanju prispevka v rezervni sklad v višini 0,50 EUR na m² bruto površine za obnovo fasade s toplotno izolacijo (A69), (8) da sporazum o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki velja od 1. 1. 2019 dalje (A25). Pojasnilo je, da tožnica zahteva plačilo v rezervni sklad za obdobje od januarja 2017 do januarja 2019. 6. Na podlagi zgoraj povzetih dejstev je presodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo sredstev v rezervni sklad za obdobje od januarja 2017 do vključno novembra 2017 zaradi zastaranja neutemeljen. Zato je za 659,69 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da pobotni ugovor v višini 456,00 EUR iz naslova preveč obračunanih mesečnih stroškov ni utemeljen, saj ta terjatev ni pobotljiva s terjatvijo za plačilo sredstev v rezervni sklad. V pobot uveljavljena terjatev v višini 1.629,35 EUR zaradi _neutemeljenega koriščenja sredstev iz rezervnega sklada za popravilo stanovanjskega dela stavbe_ pa je neutemeljena zato, ker med to terjatvijo in vtoževano terjatvijo ni vzajemnosti. Tožnica namreč ni nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom.

**Pritožba tožnice in odgovor toženke**

7. Proti I., III. in IV. točki izreka prvostopenjske sodbe se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih kršitev določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

8. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev toženkine pritožbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K delni zavrnitvi pritožbe**

9. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Posebnosti postopka v sporu majhne vrednosti_

10. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

11. V predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je kot imetnik računa naveden _rezervni sklad tožnice_. V dopolnitvi tožbe je tožnica od toženke zahtevala plačilo vtoževanega zneska, ne da bi navedla fiduciarni račun rezervnega sklada. Fiduciarni račun se vodi ločeno od transakcijskega računa, ki ga ima upravnik odprtega za svoje poslovanje. V prvi vlogi z dne 19. 7. 2021 je tožnica (ponovno) navedla, da zahteva plačilo vtoževanega zneska na fiduciarni račun denarni račun _rezervnega sklada_ s št. SI56 ..., odprtega pri Banki X. d. d. 12. Pritožbeno stališče, da navedba fiduciarnega računa v tej vlogi predstavlja v tej vlogi spremembo tožbe, je pravno zmotno. Sprememba tožbe skladno z določilom drugega odstavka 184. člena ZPP pomeni (a) spremembo istovetnosti zahtevka, (b) povečanje obstoječega zahtevka ali (c) uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Za spremembo istovetnosti zahtevka gre takrat, kadar tožnik _spremeni temelj_ tožbenega zahtevka, kadar npr. utemeljuje svoj zahtevek na drugem historičnem dogodku ali pa, kadar _spremeni sam tožbeni zahtevek_. S preciziranjem računa, na katerega tožnica zahteva plačilo vtoževanega zneska, pa tožnica ni storila ne enega ne drugega. Pač pa je popravila navedbo v smislu tretjega odstavka 184. člena ZPP. Ne nazadnje pa tudi dejstvo, da je v prvi vlogi pomotoma izpustila navedbo fiduciarnega računa terja tako presojo. Da toženka nima v mislih situacij pod (b) in (c) te točke, pa ne more biti dvoma.

13. Iz prvega odstavka 42. člena SZ-1 izhaja, da upravnik v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov vodi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada, ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. V skladu z določilom drugega odstavka 119. člena SPZ so sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu. Iz določila šestega odstavka istega člena izhaja, da ima upravnik procesno legitimacijo za vložitev tožbe za izterjavo vplačil v rezervni sklad, za kar so sicer materialnopravni upravičenci etažni lastniki, kot pravilno (v 13. točki obrazložitve) pojasnjuje sodišče prve stopnje. S sklicevanjem na starejše odločbe (II Cpg 357/2010, II Cp 2673/2006, II Cp 425/2013) pritožnica torej ne more uspeti. Od izdaje odločbe VSRS I Ips 263/15 se je dotlej neenotna praksa poenotila. Odtlej velja1, da je zakon upravniku podelil procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevkov etažnih lastnikov iz naslova rezervnega sklada do posameznih neplačnikov.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica na podlagi pogodbe, sklenjene z Banko X. (A166), odprt fiduciarni račun. Ugotovilo je tudi, da iz liste objektov na skupnem TRR rezervnega sklada izhaja, da se fiduciarni račun nanaša tudi na obravnavano večstanovanjsko stavbo in presodilo, da tožnica zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada na ustrezen račun. Pritožnica pa navaja, da fiduciarni račun ni odprt zgolj sporno večstanovanjsko stavbo in da je zato presoja sodišča prve stopnje pravno zmotna.

15. Po določilu prvega odstavka 42. člena SZ-1 mora upravnik, kot rečeno, voditi fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada ločeno za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. Iz prehodne določbe 40. člena SZ-1E pa izhaja, da mora upravnik odpreti fiduciarni račun za sredstva rezervnega sklada v enem letu od uveljavitve tega zakona, če etažni lastniki ne sprejmejo sklepa iz spremenjenega drugega odstavka 42. člena zakona2. Po določilu četrtega odstavka prehodne določbe 40. člena SZ-1E se do odprtja fiduciarnega računa v skladu s spremenjenim prvim odstavkom 42. člena SZ-1 sredstva rezervnega sklada vodijo po dosedanjih predpisih. Izpodbijana sodba je bila izdana 4. 5. 2022. Glede na to, je citirani zakon stopil v veljavo šele 19. 6. 2021, se je enoletni rok iztekel 19. 6. 2022, torej po izdaji izpodbijane sodbe. Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

16. V 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je bil sklep o plačevanju prispevkov v rezervni sklad v višini 0,50 EUR na m² bruto površine sprejet z zadostno večino3. Da je odločilno lastništvo bruto površine, ne pa neto, izhaja ne le iz samega sklepa z dne 4. 4. 2016 (A69) pač pa tudi iz določila prvega odstavka 3. člena Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, na katerega se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Zakaj naj bi bilo za presojo veljavnosti tega sklepa odločilno, kateri skupni deli so splošni in kateri posebni, v pritožbi ni pojasnjeno. Na dejansko ugotovitev, koliko znašajo deleži posameznih etažnih lastnikov, pa je pritožbeno sodišče vezano.

17. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da točkovanje iz zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb ni bilo opravljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bruto površina v lastništvu tožene stranke znaša 257,13 m². Iz 3. točke 3. člena omenjenega pravilnika pa izhaja, da takrat, kadar točkovanje ni bilo opravljeno, pridobi upravnik podatek o površini posameznega dela med drugim tudi iz katastra stavb. Prav na podlagi podatkov GURS je sodišče prve stopnje ugotovilo površino v lastništvu toženke. Zato je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo bruto površino lastništva tožene stranke pri določitvi višine prispevka v rezervni sklad, pravno zmotno. Pritožnica navaja, da iz nobene relevantne določbe ne izhaja, da je za določitev višine prispevka v rezervni sklad odločilna bruto površina, ne citira pa nobenega določila, iz katerega bi izhajalo, da je takrat, kadar na podlagi zapisnikov o ugotovitvi vrednosti stanovanj ni mogoče razbrati bruto površine, odločilna neto površina. Iz dejstva, da se po določilu tretjega odstavka 3. člena Pravilnika podatek o površini posameznega dela takrat, kadar točkovanje ni opravljeno, ugotovi z vpogledom v kataster, izhaja edina logična presoja, to velja za bruto površino.

18. V izpodbijani sodbi je ob sklicevanju na sodno prakso pravilno pojasnjeno, da za izterjavo zahtevkov na plačilo sredstev v rezervni sklad ne velja enoletni zastaralni rok, ker ne gre za upravnikovo terjatev, pač pa za terjatev etažnih lastnikov. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na jasne in popolne razloge iz 19. in 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker kot rečeno, ne drži pritožbeno stališče, da je tožnik v vlogi z dne 19. 7. 2021 spremenil tožbo, tudi ne drži, da so vsi zahtevki do tega trenutka zastarani.

19. Iz določila petega odstavka 119. člena SPZ izhaja, da etažni lastnik nima pravice zahtevati vračilo vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve. Zato tudi ne more pobotati svoje terjatve z zahtevkom za plačilo v rezervni sklad. Glede na navedeno je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno.

**K spremembi stroškovne odločitve**

20. Drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialnopravno določilo ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov. Po določilu prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Kadar pa deloma uspe, pa lahko skladno z določilom 154. člena ZPP sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ustrezen del stroškov sodišče izračuna tako, da vsaki stranki odmeri stroške proporcionalno z njenim uspehom v pravdi. Iz presoje, da je tožnica v tem postopku uspela s 56% svojega zahtevka, sledi presoja, da je s 44% zahtevka propadla. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

21. Toženka s pritožbo v glavni stvari ni bila uspešna. Zato skladno z določilom prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pa je tožnica vložila konstruktiven odgovor na pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora toženka povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 153,00 EUR. Od zahtevanih stroškov ji je priznalo le nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (250 točk) in 2 % materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Ostale zahtevane nagrade ji ni priznalo (prejem in pregled prve sodbe, prejem pritožbe in poročilo stranki, odgovor na pritožbo po pobotnem ugovoru), ker gre za opravila, vsebovana v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.

22. Če teh stroškov toženka tožnici ne bo poravnala v 15 dneh od prejema sodbe, pa ji bo morala v primeru zamude plačati tudi zakonite zamudne obresti od zamude do plačila. V SMV sicer znaša paricijski rok 8 dni, vendar ker se je tožnica zadovoljila z daljšim 15 dnevnim rokom, je moralo pritožbeno sodišče ta rok tudi upoštevati.

1 Npr. II Cp 2205/16 z dne 6. 1. 2017, II Cp 2718/2017 z dne 21. 5. 2018. 2 **Spremenjeni drugi odstavek 42. člena SZ-1**: Ne glede na prejšnji odstavek se lahko etažni lastniki odločijo, da se sredstva rezervnega sklada zbirajo na enotnem fiduciarnem računu upravnika, odprtem za zbiranje sredstev rezervnega sklada več večstanovanjskih stavb. V tem primeru upravnik za sredstva rezervnega sklada vodi knjigovodsko ločeno evidenco za vsako večstanovanjsko stavbo posebej. 3 Iz samega sklepa je razvidno, da je bil sprejet s 83,055% večino.