Jedro

Sklicevanje sodišča na določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, v skladu s katero mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse stroške, je povsem na mestu. Edino izjemo predstavlja umik tožbe po izpolnitvi zahtevka, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Ker je tožnica predmetno tožbo (očitno) vložila iz previdnosti, je nosila tudi stroškovni riziko njenega morebitnega umika.

O izpolnitvi tožbenega zahtevka je moč govoriti, če nasprotna stranka prostovoljno ravna v skladu z njim (torej s tistim, kar se v njem od nje zahteva). To pa seveda ne velja za primer, ko tožnik zahtevano uresniči mimo (brez volje oziroma sodelovanja) toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30.6.2014 odločilo: - da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (točka I izreka), - da se tožničina zahteva po povrnitvi stroškov postopka zavrne (točka II izreka), - da je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 754,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka. Poudarja, da odločitev v tem delu ni zakonita oziroma pravična, sodišče prve stopnje pa je tudi ni ustrezno obrazložilo. Navedlo naj bi celo, da razlog, zaradi katerega je tožnica tožbo umaknila, ni pomemben, kar pa ne drži. Pojasnjuje, kaj vse je poskušala narediti pred vložitvijo tožbe, prav tako kaj naj bi ji toženka v vlogi z dne 31.8.2011 odgovorila. Slednja naj bi ji v zaključku omenjene vloge celo izrecno predlagala, da naj lastništvo predmetnega stanovanja uveljavlja v sodnem postopku (kar je potem tožnica tudi storila). Tožba zato ni bila vložena neutemeljeno. V nadaljevanju poudarja, da naj bi toženka obširno odgovorila na vloženo tožbo. Tekom postopka je tožnica pri Ministrstvu za finance (Davčni urad v L.) uspela pridobiti fotokopijo pogodbe z dne 17.12.1972, ki jo je vložila v spis, a toženka na to ni odreagirala. V kolikor bi po predložitvi omenjene listine toženka tožbeni zahtevek priznala, bi bila glede na obstoječo prakso upravičena do povračila stroškov postopka, česar pa ni storila. Toženka je od vsega začetka vedela, da ni lastnica nepremičnine, a se je kljub temu protivila izstaviti listino, prav tako je obširno ugovarjala tožbenemu zahtevku. V nadaljevanju pritožnica še poudarja, da je bil tožbeni zahtevek z vknjižbo lastninske pravice izpolnjen in je zato do umika tožbe prišlo po izpolnitvi zahtevka, kar je predvideno v določilu 158. člena ZPP.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je v celoti pravilna, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložena. Sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, v skladu s katero mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse stroške, je povsem na mestu. Edino izjemo predstavlja umik tožbe po izpolnitvi zahtevka(1) za kar pa v konkretnem primeru seveda ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, je tožnica predmetno tožbo (očitno) vložila iz previdnosti, zaradi česar je nosila tudi stroškovni riziko njenega morebitnega umika. Pritožbeno navajanje, ki je neprepričljivo (in deloma celo protislovno), teh zaključkov sodišča prve stopnje v ničemer ne omaje. Obširna obrazložitev, zakaj je vložila tožbo, je ne samo nova in že zato neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP(2)), ampak tudi sicer zgolj potrjuje pravilnost predhodno omenjenega zaključka sodišča prve stopnje.(3)

6. Povsem zgrešeno je tudi poudarjanje, da je bil v predmetni zadevi tožbeni zahtevek izpolnjen. O izpolnitvi tožbenega zahtevka je moč govoriti, če nasprotna stranka prostovoljno ravna v skladu z njim (torej s tistim, kar se v njem od nje zahteva). To pa seveda ne velja za primer, ko tožnik zahtevano uresniči mimo (brez volje oziroma sodelovanja) toženca. Iz pripravljalne vloge z dne 14.4.2014, s katero je umaknila tožbo, kot tudi iz same obravnavane pritožbe je razvidno, da je do umika tožbe prišlo zato, ker je tožnica na Davčnem uradu L. pridobila listino (kupoprodajno pogodbo), na podlagi katere se je lahko vknjižila kot lastnica stanovanja v zemljiško knjigo. Do tega za tožnico želenega rezultata je torej prišlo povsem brez sodelovanja (pomoči) oziroma kakršnekoli izpolnitve nasprotne stranke. Drugačno zatrjevanje (tudi približno) ne more prepričati. Iz tega razloga je povsem brezpredmetno tudi obširno navajanje,(4) kako naj bi tožnica postopala pred vložitvijo tožbe in kako naj bi ravnala toženka (pred pravdo oziroma v teku samega predmetnega postopka). Vse to namreč z razlogom, zaradi katerega je v konkretnem primeru prišlo do umika tožbe, nima nobene neposredne (relevantne) zveze,(5) posledično pa tudi nobenega vpliva na izpodbijano stroškovno odločitev.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo pritožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Razen omenjene (zakonsko predvidene) izjeme je razlog, zaradi katerega pride do umika tožbe (kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), z vidika (tožnikove) dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov nepomemben.

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(3) Da je torej do vložitve tožbe (očitno) prišlo iz previdnosti.

(4) Za katerega je bilo že prej rečeno, da je tudi sicer novo in že zato neupoštevno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(5) Ne spreminja namreč dejstva, da je do umika prišlo, ne da bi toženka izpolnila (tožbeni) zahtevek.