Jedro

Ker je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku, bi moralo obvestiti stranki o seji svojega senata le, če bi predsednik senata ali senat spoznala, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.11.1996 obsojenega B.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi 50. člena istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen 4 mesece zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenec v preizkusni dobi 2 let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in izpolnil posebni pogoj, določen po 3. odstavku 50. člena KZ, da oškodovani Zavarovalnici Adriatic OE C. v roku štirih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača znesek 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.10.1993 do plačila in znesek 100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1993 do plačila. Oškodovancu je v tem obsegu po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) prisodilo premoženjsko-pravni zahtevek, s presežkom v znesku 30.000,00 SIT, pa ga je napotilo na pravdo. Obsojencu je po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 18.2.1997 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 11.4.1997 zagovornik obsojenega B.L. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obsojenčevega zagovornika ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega B.L. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana tudi, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Po vložnikovem videnju je Višje sodišče v Celju zagrešilo zatrjevano procesno kršitev, ker ga ni obvestilo o seji, na kateri je obravnavalo pritožbo, ki jo je podal kot zagovornik obsojenega B.L., ta opustitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe. S tako navedbo obsojenčev zagovornik meri na to, da je višje sodišče kršilo takrat veljavno določbo 1. odstavka 378. člena ZKP, ki je predpisovala, da se o seji senata obvestita tudi obtoženec in njegov zagovornik, ne glede na to, ali sta od pritožbenega sodišča zahtevala, da se ju o seji obvesti. Ta kršitev pocesnih določb pa spada med tiste naštete v 2. odstavku 371. člena ZKP, zaradi katere je po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP prav tako mogoče vložiti zahtevo za za varstvo zakonitosti, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Toda navedena določba o obveščanju o seji pritožbenega senata velja le za redni postopek, sodišče druge stopnje pa je odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v skrajšanem postopku. V takem primeru pa po 1. odstavku 445. člena ZKP sodišče obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Če strank ni obvestilo, je šteti, da je pritožbeno sodišče ocenilo, da obveščanje strank iz tega razloga ni potrebno. V obravnavani zadevi obsojenčev zagovornik ni zahteval, da bi ga pritožbeno sodišče obvestilo o svoji seji, v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne obrazlaga, zakaj bi bila njegova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari. V luči navedenih razlogov se izkaže, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu s 425. členom ZKP zahtevo zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.