Stališča toženke so nepravilna, kajti tožnici je bila z postopanjem prvostopenjskega organa kršena pravica do izjave. Nejasno je bilo, kaj naj bi prvostopenjski organ ugotovil kot kršitev, za katero naj bi bila potencialno odgovorna tožnica.
Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke). Toženka je zagrešila bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je sklepanje o pravno pomembnih dejstvih, ne da bi se tožnica pred tem imela možnost o tem izjasniti po vsebini, enako pa tudi o nedvoumno očitanih kršitvah, preuranjeno.
I.Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Mestne uprave Mestne občine Ljubljana št.6100-568/2021-7 z dne 29. 7. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Inšpektorat Mestne uprave Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odredil odstranitev štirih objektov za obveščanje in oglaševanje na parc. št. 137/1 k.o. ... z oznakami ID19675, 19676, 19677, 19678, postavljenih v varovalnem pasu občinske ceste kategorije LZ ..., brez soglasja upravljavca občinske ceste, na lastne stroške (1. točka izreka), da je rok za izvršitev 1. točke izreka te odločbe 30dni od vročitve odločbe (2. točka izreka), da mora tožnica o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (3. točka izreka), da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektor prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v vezi z navedenimi objekti. Z inšpekcijskim pregledom na zapisnik z dne 1. 6. 2021 je bilo ugotovljeno, da se na parc. št. 137/1 k.o. ... nahajajo štirje objekti za oglaševanje ID 19675, 19676, 19677, 19678, ki so dimenzij 3x4 m in višine 5,3 m. Od pločnika kategorizirane občinske ceste LZ ... so oddaljeni med 5 in 8 metrov. Gre za poseg v varovalni pas občinske ceste brez soglasja upravljavca občinskih ceste, in sicer za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, ki s svojim namenom posredovanja oglasnih vsebin voznikom odvračajo pozornost in tako predstavljajo elemente, ki ovirajo varni potek vožnje. Prvostopenjski organ je zato odločil na podlagi 6. točke prvega odstavka 118.člena v zvezi s 97. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Tožničina navedba, da prvostopenjski organ ni pristojen, saj je skupna oglasna površina vseh štirih objektov 48m2, ni utemeljena, ker se vsak objekt presoja samostojno. Njene navedbe, da objektov ni postavila, temveč prevzela, pa so neizkazane. Ne navede niti, kdo naj bi jih postavil, niti konkretno kdaj, navaja le obdobje pred 2014, ko je že veljal ZCes9. Prav tako sama vložena vloga za soglasje za poseg v varovalni pas ne predstavlja soglasja za poseg.
3.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Prvostopenjski organ je ugotovil vsa dejstva ter okoliščine, dovolj pojasnil dejanski stan ter omogočil preizkus izpodbijane odločbe, pravilno oceno in pravilno končno odločitev. Nobene nejasnosti ni v zvezi z objekti za obveščanje in oglaševanje ter njihovo lokacijo. Prvostopenjski organ je ugotovil kršitev na podlagi ZCes-1 in Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Povzema 97.člen ZCes-1 in 12. člen Odloka. V konkretnem primeru gre za kršitev postavitve objekta za obveščanje in oglaševanje v varovalnem pasu glavne mestne ceste (LG), ki skladno z zakonom in Odlokom znaša 10 metrov. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami, da zadevni objekti stojijo že od leta 2010 in da z njimi razpolaga A. d.o.o., ugotavlja, da so te v nasprotju s pojasnilom, ki ga je podala v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, saj naj bi tam zatrjevala, da so bili postavljeni pred letom 2014. Prav tako predstavljajo novoto. Prvostopenjski organ je pristojen skladno s 112. členom ZCes-1.
4.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. V bistvenem zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe kontradiktorna in sama s seboj v nasprotju, saj je nejasno, ali jo je prvostopenjski organ izdal, ker za sporni objekt za obveščanje in oglaševanje ni bilo izdano soglasje upravljavca občinskih cest ali ker šteje, da vsak tak objekt v vplivnem območju vozišča prispeva k nastanku prometnih nezgod, s čimer se tožnica ne strinja. Meni tudi, da se izrek ne ujema z obrazložitvijo. Prav tako poudarja, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker obravnavani objekti niso postavljeni parc. št. 137/1 k.o. ..., temveč na parc. št. 139/5 k.o. .... Pod to parcelo pa že vodi panoje, ki so postavljeni z dovoljenjem MOL. Sicer pa je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno, saj obravnavani objekti stojijo že od leta 2010, to pa je bilo preden je začel veljati ZCes-1 oz. ko ni bilo treba pridobiti soglasja. Prav tako z njimi razpolaga druga pravna oseba, in sicer A. d.o.o., zaradi česar je prepričana, da ni zavezanka v inšpekcijskem postopku. Sprašuje se tudi, zakaj lahko v varovalnem pasu stojijo oglasi konkurenčnega podjetja, čeprav tudi ti zbujajo pozornost in odvračajo pozornost voznikov od situacije na cestišču. Opozarja še, da toženka omejuje konkurenco, saj imajo tudi druga podjetja v varovalnem pasu postavljene tovrstne oglase in da pri toženki obstaja konflikt interesov, saj posluje s konkurentom, ki ima na njenem območju monopol. Prilaga med drugim mnenje Javne Agencije RS za varstvo konkurence in predlaga zaslišanje svojega direktorja. Uveljavlja tudi napačno uporabo določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in uveljavlja povrnitev stroškov postopka.
5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in navaja, da tožnica v odgovoru na obvestilo o uvedbi postopka izrecno priznava, da so objekti, postavljeni na parc. št. 137/1 k.o. ..., njeni, ter celo navaja njenega lastnika. Trditev, da ne gre za to parcelo, je prepozna. Enako je nedopustna novota, da s panoji razpolaga A. d.o.o. že od leta 2010, tožnica pa je zgolj agencija, ki ne more biti zavezanec v postopku. Tožbeni očitki glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe niso utemeljeni. Izrek izpodbijane odločbe jasno navaja, da se odreja odstranitev objektov, postavljenih brez soglasja upravljavca občinske ceste, v obrazložitvi pa je jasno navedeno, da je za postavitev objektov treba pridobiti soglasje upravljavca občinskih cest, kot to določa drugi odstavek 97.člena ZCes-1. Pojasnila glede odvračanja pozornosti voznikov v zvezi z objekti za oglaševanje so namenjena le temu, da se pojasni smisel tega zakonskega določila. Nadalje je obrazložena 6. točka prvega odstavka 118. člena ZCes-1 v zvezi s 97. členom ZCes-1, zato tožnica ne more biti v dvomu, zakaj je objekte potrebno odstraniti. Trditve glede neuvedbe postopka zoper morebitne konkurente ter mnenje Javne Agencije RS za varstvo konkurence niso predmet konkretnega postopka, slednje pa je tožnica predložila šele v tožbi. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba je utemeljena.
Tožnica s tožbo uveljavlja med drugim, da naj sporni panoji ne bi stali na sporni parceli 137/1 ter da naj sama ne bi bila subjekt, ki ima oblast nad spornimi panoji. Tožnica to sicer uveljavlja kot nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa sodišče po prvem odstavku 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni vezano na tožbene razloge. Skladno s tem sodišče te ugovore kvalificira kot zatrjevanje kršitev pravil postopka (ki so lahko povzročile nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kakršno zatrjuje tožnik).
Kot izhaja iz upravnega spisa (listina zap.61t. 1 v upravnem spisu), se je namreč postopek pred prvostopenjskim organom začel po uradni dolžnosti s sprejemom prijave neznanega prijavitelja po telefonu. Nadalje iz predmetnega uradnega zaznamka o sprejemu prijave izhaja, da naj bi bila kršitelja "B." ter "A.", prijavitelj pa je povedal, da stojijo na parceli št. 137/1 šrije panoji na MOLovem zemljišču, ki nimajo soglasij. Temu sledi zapisnik o pregledu na kraju samem (listina zap.61t. 2 v upravnem spisu), pri katerem je bil prisoten le inšpektor, iz katerega izhaja, da se na parceli 137/1 nahajajo štirje objekti (z opisom njihove velikosti in oddaljenosti od pločnika), na parceli 139/1 pa dva objekta (z opisom njune velikosti in oddaljenosti od pločnika). Ta zapisnik je nekaj dni kasneje inšpektor poslal tožnici kot obvestilo o uvedbi postopka (listina zap.61t. 3 v upravnem spisu), pri čemer jo je poučil, da so v zapisniku opisane ugotovljene nepravilnosti; da je za objekte za oglaševanje, postavljene v varovalnem pasu, potrebno soglasje; da naj predloži pogodbo glede postavitve teh objektov ter sporoči, kdaj so bili postavljeni; ter da se tožnici, ker pri pregledu ni bila prisotna, daje možnost podati pripombe in izreči se o dejstvih in okoliščinah.
Vendar pa je tožnica nekaj dni po prejemu tega poziva podala prošnjo za podaljšanje roka (listina zap.61t. 4 v upravnem spisu), češ da ni jasen rok, ki je postavljen za izjasnitev, ter da je zaradi epidemije trenutno brez sodelavcev. Na to prošnjo prvostopenjski organ ni odgovoril, zato je tožnica naknadno podala pisno pojasnilo in prošnjo za zaslišanje (listina zap.61t. 6 v upravnem spisu). V tej vlogi je navedla med drugim, da jo podaja, ker ni prejela obvestila glede zaprošenega podaljšanja roka; da je zapisnik nejasen in prosi za njegovo razjasnitev; da so panoji na 137/1 njihovi, ne pa tudi panoji na 139/1; da ne ve, kaj inšpektor od nje zahteva, saj ne ve, za kaj gre, da prosi za nadaljnja navodila, da predlaga, da bi se z inšpektorjem dobili na terenu, po potrebi tudi predlaga izvedenca geodetske stroke, ter da bo več povedala v živo. Temu je čez dva tedna sledila izdaja izpodbijane odločbe (listina zap.61t. 7 v upravnem spisu).
Nato pa je po tožničini pritožbi drugostopenjski organ v svoji odločbi tožnici oponašal, da šele v pritožbi navaja, da so sporni objekti v resnici na drugem zemljišču ter da so njene pritožbene navedbe v nasprotju z njenim prej podanim pojasnilom (listina zap.61t. 6 v upravnem spisu) in da gre za novote. Toženka enako tudi v odgovoru na tožbo v tem upravnem sporu tožnici očita, da so nedopustne novote njene tožbene navedbe o tem, kje se sporni objekti nahajajo, ter da z njimi razpolaga družba A..
Po presoji sodišča pa so ta stališča toženke nepravilna, kajti tožnici je bila z zgoraj opisanim postopanjem prvostopenjskega organa kršena pravica do izjave. Najprej je bilo tudi po presoji sodišča nejasno, kaj naj bi prvostopenjski organ ugotovil kot kršitev, za katero naj bi bila potencialno odgovorna tožnica, zlasti upoštevaje, da iz uradnega zaznamka o sprejemu prijave (listina zap.61t. 1 v upravnem spisu) kot kršitelj izrecno izhaja tudi družba "A.". Iz prej omenjenega zapisnika (listina zap.61t. 2 v upravnem spisu) ne izhaja, za katere od šestih spornih objektov naj bi bila odgovorna tožnica, prav tako iz zapisnika ni razvidno, kaj naj bi z objekti sploh bilo narobe in konkretno katera določila naj bi bila kršena. Tako posledično ne drži, kot je napisano v obvestilu (listina zap.61t. 3 v upravnem spisu), da iz zapisnika izhajajo ugotovljene nepravilnosti, o katerih naj se tožnica izjavi. Zato je tožnica po presoji sodišča upravičeno izpostavila, da ni jasno, kaj se ji očita. Še toliko bolj glede na to, da je prosila za podaljšanje roka, glede česar pa ji toženka ni odgovorila; v posledici tega pa je tožnica poslala pojasnilo (listina zap.61t. 6 v upravnem spisu), kakršnega pač je poslala. To pojasnilo je v najboljšem primeru mogoče označiti za rudimentarno. Ključno po presoji sodišča pa je pri tem tudi, da je tožnica v tem pojasnilu izrecno zaprošala za nadaljnjo komunikacijo z inšpektorjem, za zaslišanje, za ogled, za srečanje v živo. Vendar pa je prvostopenjski organ vse to spregledal in postopek na prvi stopnji enostavno končal z izdajo izpodbijane odločbe. V posledici tega pa se je spornost dejanskega stanja začela izkazovati šele v pritožbenem postopku in v upravnem sporu.
Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke). Po presoji sodišča je toženka torej zagrešila bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je sklepanje o pravno pomembnih dejstvih, ne da bi se tožnica pred tem imela možnost o tem izjasniti po vsebini, enako pa tudi o nedvoumno očitanih kršitvah, preuranjeno.
Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS9 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Sodišče namreč ugotovljenih kršitev pravil postopka ni moglo samo odpraviti, ker je izvirna kršitev pravil postopka lahko odločilno determinirala tudi celoten nadaljnji dokazni in ugotovitveni postopek, zato ga je treba v celoti izvesti znova.
Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, se ji priznajo stroški v višini 15,00EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Glede plačane sodne takse bo odločeno posebej in po uradni dolžnosti.