Jedro

Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji.

Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne "pritoži", da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, ni šteti njemu v škodo. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) plačilo odpravnine v višini 3.934,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (2) obračun odškodnine za čas odpovednega roka v višini 3.557,18 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (3) obračun odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta v višini 1.066,60 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila, (4) obračun razlike v plači za mesece od septembra 2012 do decembra 2016 v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, toženki pa je dolžan plačati 9.221,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo že tretjič. Prejšnja sodba je bila razveljavljena izključno iz procesnih razlogov. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sprejelo drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov. Neutemeljeno je verjelo skladnim izpovedim zakonitega zastopnika toženke A. A. in priče B. B., ki sta bili prirejeni navedbam toženke, ne pa izpovedi tožnika, delavca. Ravno pred delovnim sodiščem bi se moralo upoštevati položaj delavca kot šibkejše stranke. Povsem prezrlo je izpovedi prič C. C. in D. D., ki sta neodvisna od pravdnih strank in sta potrdila tožnikovo navedbo o opravljanju dela na delovnem mestu Vodja servisa E.. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo, da nobena od prič tega ni potrdila, kar ne drži. Da je tožnik opravljal delo Vodje servisa E., potrjujeta predloženi vizitka in priponka, da je imel dodatne naloge (reševanje kompleksnih zadev), so potrdili predstavniki toženke. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno štelo, da je bila tožnikova plača po pogodbi o zaposlitvi previsoka. Višina plače je odvisna od dogovora med delodajalcem in delavcem. Navzgor ni omejena. Toženka mu je plačo enostransko znižala, enostranski so bili tudi odtegljaji, ki so tožniku že pravnomočno prisojeni. Tožnik je bil v strahu pred izgubo zaposlitve. Z vprašanjem glede nižje plače ni priznal, da mu je bila plača utemeljeno znižana. Sodišče prve stopnje iz predloženih nepodpisanih pogodb o zaposlitvi neutemeljeno ugotavlja višino plače. Takšne pogodbe o zaposlitvi ne ustvarjajo pravic iz delovnega razmerja. Neutemeljeno verjame priči F. F., ki ni verodostojna. Pisno izjavo priče je sestavila toženka. Brez podlage je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da so se nepodpisane pogodbe o zaposlitvi dejansko izvrševale in da niso bile podpisane, ker se je hitelo, sploh ob ugotovitvi, da je bila tožniku vsakokratno predstavljena simulacija plačila za delo. Neutemeljeno poudarja dejstvo, da delovno mesto Vodja servisa E. v poslovalnici v G. ni sistemizirano, in se sklicuje na pravičnost. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da so se le nekatere naloge pokrivale z nalogami delovnega mesta Servisni sprejemnik. Navedba delovnega mesta na plačilni listi ne dokazuje soglasja. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, iz česa izhaja soglasje tožnika. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik je bil na reklamnem letaku označen kot servisni sprejemnik, kar je bil tudi H. H., ki je bil razporejen na delovno mesto Vodja servisa E. Njegova izpoved glede popustov je drugačna od izpovedi priče B. B. Stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik s spremembo delovnega mesta moral strinjati z nižjo plačo, je povsem zmotno. Je v nasprotju z napotki iz razveljavitvenega sklepa. Enostranski posegi v plačo s strani delodajalca so nezakoniti. Tožnik se svojim pravicam ni odpovedal, kar dokazuje tožba v tem sporu. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju in nejasni; sodišče prve stopnje razloguje o konkludentnem ravnanju in molku tožnika, ki ga razume kot soglasje. Neutemeljeno se sklicuje na načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev, ne da bi ugotavljalo prispevek tožnika k poslovanju toženke. Spregleda dejstvo, da se je tožnikova plača znižala že med junijem 2011 in avgustom 2011, ko je ves čas opravljal delo istega delovnega mesta. Po zmotni presoji, da tožnikov zahtevek ni utemeljen, je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Toženki je neutemeljeno priznalo stroške za sestavo vseh pripravljalnih vlog, tudi tistih, s katerimi je bila prekludirana. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Navaja, da predstavlja pritožba tožnika le nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je pravilna. Opredelilo se je do vseh navedb pravdnih strank, razlogi, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe, so jasni in prepričljivi. Sodišče prve stopnje je po obširnem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela delovnega mesta Vodja servisa E. Upoštevalo je tako izpovedi strank in prič ter vsebino predloženih listin. Tožnik sam je izpovedal, da je opravljal enako delo kot drugi delavci na delovnem mestu Servisni sprejemnik. V pritožbi neutemeljeno navaja, da so priče, zaposlene pri toženki, in njen zakoniti zastopnik neresnično izpovedali. Dejstvo, da je delavec šibkejša stranka delovnega razmerja, ne pomeni, da ima njegova izpoved večjo težo. Priča F. F. je izpovedal, zakaj je podpisal vnaprej pripravljeno pisno izjavo priče, njeno vsebino je potrdil, ko je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo. Izpovedal je, da so se pogodbe o zaposlitvi ob premestitvah pripravile, te pogodbe so se izvrševale, le podpisane niso bile, pa tudi, da tožnik ni opravljal dela delovnega mesta Vodja servisa E. Delo tega delovnega mesta pri toženki je opravljal le H. H., da bi ga tudi tožnik, ni izpovedala nobena priča, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Med pravdnima strankama je prišlo do soglasja glede znižanja plače in premestitve na drugo delovno mesto, sodišče prve stopnje je obstoj soglasja pravilno ugotovilo in svojo ugotovitev ustrezno utemeljilo (opravljanje drugega dela kot po pogodbi o zaposlitvi, odrejanje tega dela, obveznost plačila za delo). Tožnik se ni pritožil zaradi znižanja plače, delo manj zahtevnega delovnega mesta je opravljal. Logična posledica tega, da je opravljal delo drugega delovnega mesta kot po pogodbi o zaposlitvi, je nižja plača. Za plačo po pogodbi o zaposlitvi bi tožnik moral zahtevati, da mu toženka odreja delo delovnega mesta, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. V zvezi z elektronskim sporočilom z dne 20. 4. 2012, ki potrjuje, da je tožnik z znižanjem plače soglašal, saj je izpostavil le znesek v višini 300,00 EUR oziroma znesek do plače v višini približno 1.380,00 EUR, v pritožbi navaja nova dejstva. Novote so neupoštevne. Toženka mu plače ni enostransko znižala. V spornem obdobju je prejemal ustrezno plačilo za delo, ki ga je opravljal. Do vložitve tožbe v tem sporu se ni čutil prikrajšanega. Sodišče prve stopnje je njegove zahtevke utemeljeno zavrnilo. Sprejelo je pravilno odločitev o pravdnih stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je njen preizkus onemogočen, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti sami s seboj v nasprotju. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka odločilo tretjič. Z zahtevkom tožnik uveljavlja pravice na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca (tretji odstavek 111. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; odpravnina, odškodnina za čas odpovednega razloga; posredno tudi odškodnina zaradi neizrabe letnega dopusta), podane iz razlogov, določenih v 3. (izplačevanje bistveno zmanjšane plače) in 8. alineji (trpinčenje, poniževanje in ignoriranje na delovnem mestu) prvega odstavka 111. člena ZDR- 1, in razliko v plači med izplačanimi plačami in plačami po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 (osnovna plača v višini 2.090,00 EUR).

7. Pogodba o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 je bila sklenjena za delovno mesto Vodja servisa I. V spornem obdobju tožnik ni opravljal dela tega delovnega mesta, pri čemer je sodišče prve stopnje pretežni del dokaznega postopka namenilo ugotavljanju, ali je opravljal delo delovnega mesta Vodja servisa E. (trditev tožnika) ali Servisni sprejemnik (trditev toženke).1 To samo po sebi ni bistveno dejstvo v tem sporu. Toženka je bila tožniku dolžna zagotoviti delo, za katero sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi (prvi odstavek 43. člena ZDR-1). V primeru spremembe je bila ona tista, ki bi bila dolžna poskrbeti, da se sklene nova (pisna) pogodba o zaposlitvi.2

8. Po 3. in 8. alineji 31. člena ZDR-1 sta določili o nazivu delovnega mesta oziroma vrsti dela s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, in znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih, obvezni sestavini pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko sporazumno spremeni. Sprememba lahko zajema vse elemente pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je v primerih spremembe pogojev iz tretje, četrte, pete ali šeste alineje prvega odstavka 31. člena ter v primerih iz 91. člena tega zakona, potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1).

9. Četrti odstavek 17. člena ZDR-1 določa, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Namen zahteve po obličnosti je varstvo delavca.3 V skladu z določbo 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Na podlagi 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Za presojo nove pogodbe o zaposlitvi je torej bistveno, ali je bilo med strankama doseženo soglasje, pri čemer je lahko to soglasje izraženo pisno, ustno ali s konkludentnimi ravnanji, kot je Višje delovno in socialno sodišče že utemeljilo v prvem razveljavitvenem sklepu.

10. Sodišče prve stopnje je svojo presojo, da je bila med strankama dogovorjena nižja plača, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (da je bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, s katero je bila dogovorjena osnovna plača v nižjem znesku, kot je bila po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 v višini 2.090,00 EUR), utemeljilo s sledečimi razlogi: - da se je tožnik zavedal oziroma moral zavedati, da se je spremenila prvotna pogodba o zaposlitvi, ne samo glede vsebine del in nalog ter odgovornosti, ampak tudi glede višine plače (točka 14 obrazložitve); - da tožnik ves čas spornega obdobja ni ugovarjal višini plače; - da plača ni bila samovoljno znižana, temveč je tožnik prejemal plačo, ustrezno delovnemu mestu in delu, ki ga je opravljal, celo višjo, kot sta jo prejemala druga dva delavca na delovnem mestu Servisni sprejemnik (točka 15 obrazložitve); - da se je tožnik, če se je strinjal z opravljanjem dela na delovnem mestu Servisni sprejemnik, moral strinjati tudi s plačo za to delovno mesto; - da je tožnik pristal na to, da bo njegovo delo manj odgovorno in manj zahtevno, nujna posledica tega pa je nižja plača (točka 16 obrazložitve); - da bi tožnik, če bi verjel, da mu še vedno pripada enaka plača, moral od toženke zahtevati, da mu zagotovi enako zahtevno delo kot po pogodbi o zaposlitvi, kar je v skladu z načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev in; - da ni pravično, da bi prejemal plačo za delo, ki ga dejansko ni opravljal (točka 17 obrazložitve); - da je bilo soglasje za spremembo (pogodbe o zaposlitvi) jasno izraženo (točka 19 obrazložitve): da je bilo soglasje volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi med strankama nedvomno doseženo, in sicer ustno oziroma s konkludentnimi ravnanji (točka 20 obrazložitve). Na podlagi navedenih razlogov je presodilo, da do prikrajšanj tožnika pri plači ni prišlo.

11. Navedeni razlogi so nejasni in sami s seboj v nasprotju, pri čemer razlogov o za odločitev bistvenih dejstvih sploh ni. Tako sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo konkretno, na kakšen način je bilo doseženo soglasje volj glede nove pogodbe o zaposlitvi (ne gre zgolj za spremembo pogodbe o zaposlitvi), ki ne more biti hkrati izraženo ustno in s konkludentnimi ravnanji, niti ni ugotavljalo, kdaj je bilo soglasje volj doseženo in za osnovno plačo v kakšni višini. Šele nato bi lahko odločilo o utemeljenosti zahtevkov tožnika, pri čemer bi moralo za vsak mesec vtoževanega obdobja presoditi, ali je tožniku bila izplačana plača v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer ali pisne pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 ali, če bi ugotovilo obstoj soglasja volj glede drugačne višine osnovne plače, plače po ustno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s konkludentnimi ravnanji.

12. V zvezi z ostalimi razlogi sodišča prve stopnje in v prizadevanju za pravilno rešitev spora pritožbeno sodišče še dodaja:

13. Dejstvo, da se delavec zaveda, da mu delodajalec odreja drugo delo, kot je v pogodbi o zaposlitvi, in da mu izplačuje nižjo plačo, še ne pomeni, da s tem soglaša. Odrejanje drugega dela pomeni kršitev temeljne obveznosti delodajalca, kot je določena v prvem odstavku 43. člena ZDR-1, pri čemer okoliščine, da se delavec ne „pritoži“, da v zvezi s kršitvijo ne uveljavlja varstva pravic po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, ni šteti njemu v škodo. Enako soglasja ne pomeni dejstvo, da delavec ne oporeka znižani plači oziroma v zvezi s tem ne uveljavlja varstva pravic, pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik dne 20. 4. 2012, kar je bilo sicer pred spornim obdobjem, v elektronskem sporočilu J. J., zadolženo za plače, sprašuje, zakaj mu je bila izplačana nižja plača.4 Za uveljavljanje prikrajšanja iz tega naslova je sodno varstvo dopustno neposredno (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), rok za vložitev tožbe ni predpisan.

14. Poleg obveznosti zagotavljanja dela je temeljna obveznost delodajalca zagotavljanje ustreznega plačila za opravljeno delo v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. členom ZDR-1 (44. člen ZDR-1). Kakšno je ustrezno plačilo, ni v presoji sodišča. Sodišče ne more presojati, kakšno bi bilo ustrezno (pravično) plačilo za določeno delo. Plačilo za delo (višina osnovne plače) je dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Enostranski poseg v pogodbo o zaposlitvi ni zakonit. Pri plači, kot je dogovorjena, je delodajalec dolžan upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca (prvi odstavek 126. člena ZDR-1). Navzgor višina plače s prisilnimi predpisi ni določena. Nobene ovire ni, da bi se pogodbeni stranki dogovorili za višjo plačo. 15. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje v okviru podanih navedb strank5 ugotoviti, ali je bila med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za nižjo osnovno plačo, kot je bila po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 (osnovna plača v višini 2.090,00 EUR), kdaj je bila morebitna nova pogodba o zaposlitvi sklenjena, na kakšen način in s kakšno vsebino (višina osnovne plače). Nato bo moralo ponovno za vsak mesec vtoževanega obdobja posebej presoditi, ali je bil tožnik prikrajšan pri plači, ter odločiti o (delni) utemeljenosti postavljenih zahtevkov.

16. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Za pravilno odločitev o utemeljenosti zahtevkov sodišče prve stopnje ni ugotavljalo bistvenih dejstev, in to kljub že podanim napotkom (sodba in sklep VDSS Pdp 461/2019 z dne 6. 2. 2020).6 Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se v ponovljenem sojenju nova obravnava opravi pred drugim senatom (356. člen ZPP). Le tako je mogoče zagotoviti učinkovit potek sojenja. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje v zvezi s tem navaja, da nobena priča ni potrdila, da bi tožnik opravljal delo delovnega mesta Vodja servisa E. (točka 9 obrazložitve), pri čemer nato samo dokazno oceni izpoved priče C. C., da je tožnika štel za vodjo servisa, v celoti pa prezre pisno izjavo priče D. D., da je tožnik v letih 2015 in 2016 opravljal delo vodje prodaje vozil in vodje servisa. 2 Prim. sodba VS RS VIII Ips 191/2016 z dne 21. 3. 2017, točka 11 obrazložitve. Če delodajalec delavcu ne izroči pisne pogodbe o zaposlitvi, stori prekršek, za katerega se kaznuje z globo, določeno v 219. členu ZDR-1. 3 Sklep VS RS VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016, točka 9 obrazložitve. 4 Sodišče prve stopnje v zvezi s tem elektronskim sporočilom šteje, da je tožnik šele znižanje osnovne plače (z 1.850,00 EUR) na 1.400,00 EUR dojel kot nepravilnost, pri čemer dejstva, da je očitno toženka plačo znižala enostransko, ne ovrednoti. Elektronsko sporočilo se glasi: „Vprašanje pa imam … Zakaj sem v marcu in aprilu dobil cca 300 EUR manjšo plačo? Nisem dobil nobene odločbe, niti obvestila! Po pogodbi, ki jo imaš v arhivu, pa bi moral dobiti več, približno 1.380 EUR!!“ (B8). 5 V zvezi z višino osnovne plače je toženka podala konkretno navedbo le v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2018, in sicer je navedla 1.241,75 EUR za čas od 1. 5. 2012 dalje. 6 V prvem ponovljenem sojenju izdana sodba sodišča prve stopnje je bila razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 248/2021 z dne 9. 6. 2021 zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. V drugem ponovljenem sojenju je bila izdana izpodbijana sodba, ki je ponovno obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.