Jedro

Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam.

Noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) dopustilo spremembo tožbe z dne 3. 11. 2022 in 26. 5. 2023, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 42.169,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in (III.) odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene potrebne pravdne stroške.

2.Zoper sodbo, torej zoper II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni v njeno korist. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Vtoževani zahtevek se nanaša na škodo, ki jo je tožeča stranka 5. 8. 2019 utrpela zaradi poškodbe njenega zavarovanca A. A. (v nadaljevanju: zavarovanec), zaposlenega pri toženi stranki. Do poškodbe je prišlo na gradbišču objekta B. na ... v ..., ko je prišlo do padca zavarovanca z lestve, prislonjene na oder v višjem nivoju, ko je dostavil vodo sodelavcem na tem višjem nivoju. Zavarovancu je pri zdrsu, ko se je lovil, odrezalo prstanec desne roke, zaradi česar je bil dalj časa v bolniškem staležu, za katerega je tožeča stranka toženi refundirala nadomestila za čas bolniške odsotnosti, poleg tega pa so nastali tudi stroški zdravljenja.

6.Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ, saj naj bi do poškodbe prišlo zato, ker naj ne bi bili izvedeni vsi ukrepi varstva pri delu s strani tožene stranke, poleg tega pa naj bi prišlo do poškodbe pri izvajanju nevarne dejavnosti, zaradi česar naj bi tožena stranka odgovarjala objektivno, torej ne glede na krivdo.

7.Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka kot delodajalec za škodo tožeče stranke odgovarja le krivdno, po določilih ZZVZZ. Pritožba tega ne problematizira, zato nadaljnji odgovor višjega sodišča ni potreben. Prav tako je sodišče prve stopnje pojasnilo, da dejstvo, da delodajalec morda ne predloži tožeči stranki vseh podatkov ali dokumentacije, ne pomeni, da je delodajalec odgovoren za povzročeno škodo (88. člen ZZVZZ), zato se niti ni ukvarjalo z ugotavljanjem, ali je tožena stranka tožeči predložila vse podatke in dokumentacijo pred vložitvijo tožbe. Pritožba tega prav tako ne problematizira, zato se tudi višje sodišče do tega ne bo opredeljevalo.

8.Sodišče prve stopnje je kot ključno upoštevalo, da tožena stranka ni kršila ukrepov iz varstva pri delu, zaradi česar ni izpolnjena predpostavka iz 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ (ki se na podlagi 90. člena ZZVZZ uporablja za ugotavljanje pravice do povrnitve škode za vprašanja, ki z ZZVZZ niso urejena), torej predpostavka, da naj bi prišlo do poškodbe zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, poleg tega pa tudi ni podana vzročna zveza med očitano opustitvijo in škodo, ki je nastala.

9.Tožeča stranka se z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje ne strinja, saj naj bi prezrlo celoten postopek pridobivanja dokumentacije za ta spor in kontradiktorne izjave tožene stranke. Navedla je, da je bila sporna uporaba lesene lestve, pri čemer je tožena stranka najprej zanikala uporabo lesene lestve, šele kasneje pa je priznala, da je bila res uporabljena lesena lestev, ki pa ni bila pregledana in ni bila varna za tako uporabo. Izkazalo naj bi se, da je bila tožena stranka glavni izvajalec, predložen je bil le bianco sporazum o skupnih ukrepih iz varnosti na gradbišču, ki niti ni uporaben; na dan nezgode na gradbišču ni bilo nobenega delovodje, na gradbišču pa so bile tudi neatestirane lesene lestve, ki so bile vsem na razpolago, odstranjene pa so bile šele po nezgodi, tako da tožena stranka delavcem ni zagotovila varnosti na gradbišču. Tudi zapisnik o raziskavi nezgode je bil pripravljen šele več kot leto dni po nezgodi, zgolj po opisu, in to po prejemu zahtevka zavarovalnice. Takrat je zavarovanec opravljal delo oziroma je bila dostava vode v okviru njegovega delovnega razmerja. Odločitev sodišča prve stopnje naj bi tako temeljila bolj na predvidevanju kot na konkretnih dokazih, zavrnilo je tudi dokazni predlog tožene stranke za postavitev izvedencev s področja varstva pri delu in medicinske stroke, upoštevati pa bi moralo vse opustitve tožene stranke. Zato naj dejansko stanje ne bi bilo razčiščeno, sploh ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena.

10.Sodišče prve stopnje ni zapisalo, da naj bi nezgoda ne bila v okviru delovnega razmerja, poudarilo je le, da je bilo zavarovancu tega dne odrejeno delo na spodnji etaži, ne pa na zgornji etaži.

11.Da lesena lestev ni bila primerna za dostop na zgornjo etažo, sploh ne na mestu, kjer je do nezgode prišlo, je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki je iz izpovedi zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je bil dostop na zgornjo etažo urejen drugje (s pritrjenimi kovinskimi lestvami). Vsekakor pa ne na tem mestu, kjer so bile na zgornji etaži kovinske armaturne palice.

12.Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se je za tak dostop na višjo etažo odločil delavec sam, da bi sodelavcem na ta vroč (avgustovski) dan dostavil vodo za pitje. Ko je bil na lestvi, je ta zdrsnila, zavarovanec pa si je pri tem poškodoval desno roko - odrezalo mu je prst. Drugače kot z izpovedmi sodišče prve stopnje sploh ni moglo ugotavljati, kaj se je tega dne zgodilo, še posebej, ker zdrsa nihče ni videl. Na tak način, kot je zavarovanec dostavljal vodo na zgornjo etažo, nanjo tudi nihče drug ni dostopal, saj to ne bi bilo ne primerno ne varno.

13.S tem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z zaslišanjem zavarovanca in drugih delavcev ter zakonitega zastopnika tožene stranke, je tudi na edini relevanten način lahko ugotovilo dejansko stanje - torej to, kaj se je takrat zgodilo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je tudi razvidna dokazna ocena vsakega od zaslišanih, v katero višje sodišče ne dvomi in tudi pritožba ni uspela ustvariti dvoma v njeno pravilnost. Na to ne morejo vplivati niti morebitne spreminjajoče navedbe tožene stranke.

14.Izvedenca je predlagala tožena stranka za dokazovanje svojih trditev, zato se tožeča stranka na neizvedbo teh dokazov ne more sklicevati, izvedenec medicinske stroke pa je bil predlagan le glede ugotavljanja višine škode (trajanja bolniškega staleža), s čimer pa se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo zaradi pomanjkanja drugih predpostavk za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje niti ni bilo potrebno angažiranje izvedenca za varstvo pri delu, pri čemer je bilo dovolj jasno, kakšno bi bilo ustrezno postopanje zavarovanca, ki bi lahko preprečilo njegovo nezgodo. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je bil zavarovanec ustrezno poučen iz varstva pri delu, pa vendar je za dostop na zgornjo etažo uporabil neustrezno leseno lestev in to na neustreznem delu zgornje etaže.

15.Višje sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi kršitev ukrepov iz varstva pri delu s strani tožene stranke, temveč je bil za to odgovoren delavec sam. Na to niti ne more vplivati, ali je bil tega dne na gradbišču prisoten delovodja tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tega dne na gradbišču glavni poslovodja C. C., ki je delavcem tudi odredil delo. Vsekakor pa noben delovodja ne more biti na vseh straneh delovišča in od njega ni mogoče pričakovati, da bo lahko preprečil vsako nezgodo. Ravno zato je tako pomembno, da so o ukrepih varstva pri delu seznanjeni tudi delavci, ki so dolžni paziti tako nase kot na druge, vsekakor pa ne smejo sami ustvarjati nevarnih situacij, v katerih lahko pride do delovne nezgode, če je to v nasprotju z varnostjo. To velja tudi v primeru, da je na delovišču tudi oprema, ki sicer ni primerna za dostop v višje etaže.

16.Ker toženi stranki tako ni mogoče očitati neizvedbe ukrepov iz varstva pri delu, kar je edino pomembno za ugotavljanje njene odgovornosti, torej za ugotovitev, ali je prišlo do protipravnega ravnanja delodajalca, se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni podana odgovornost tožene stranke. S tem odpade tudi ugotavljanje vseh ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v 94. - 98. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Za odškodninsko odgovornost morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke (protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo ter krivda povzročitelja); če manjka le ena, odškodninske odgovornosti ni, zato je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

17.Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker niso podane niti kršitve, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18.Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.