Jedro

Upravna organa morata z vsemi dokazili presoditi dejstvo, da je tožnik v letu 1945 pred odhodom v tujino postal polnoleten in tako ni mogel avtomatično glede narodnosti slediti svojemu očetu kot mu je sledil, ko je bil še mladoleten.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 23.2.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve z dne 6.10.1993, s katero je ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije (1. točka izreka); in da se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da tožnik ni državljan Republike Slovenije. Tožnik je bil resnično državljan bivše Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojen po očetu na dan 6.4.1941 v takratno občino ... Toda na dan 28.8.1945, na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ni postal državljan FLRJ. Na dan 6.4.1941 in med vojno ob evidentiranju očetove nemške narodnosti je bil še mladoleten, zaradi česar je sledil v državljanstvu in v narodnostni pripadnosti svojemu očetu in je v tem delil njegovo usodo. Ob izselitvi v tujino pa je bil tožnik že polnoleten. Ker tožnik po letu 1945 ni pridobil državljanstva nove Jugoslavije, ga tudi po sedaj veljavnem zakonu o državljanstvu Republike Slovenije ni šteti za državljana Republike Slovenije. Tožena stranka tožniku pojasnjuje, da ni bil državljan FLRJ do 4.12.1948, kot to navaja v pritožbi proti prvostopni odločbi. To pa zato, ker je imela novela 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ retroaktivno veljavo, saj je določila krog oseb, ki pod določenimi pogoji na dan 28.8.1945 niso postale državljani FLRJ. Po mnenju tožene stranke prvostopni organ v postopku ni bil dolžan ugotavljati obstoja tožnikovega nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, saj je tožnik v narodnostni pripadnosti in kot posledica le-te tudi v državljanstvu sledil svojemu očetu in je v tem delil njegovo usodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka ni našla razlogov za spremembo prvostopne odločbe. Zato je v skladu s 1. odstavkom 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

V tožbi tožnik meni, da sta v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni podlagi za odločitev tožene stranke - da je v celoti sledil državljanstvu in narodnosti svojega očeta in da je tudi sicer izpolnil pogoje po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 - nezdružljivi, napačni pa sta tudi v primeru, če sta obravnavani ločeno. Če je v vsem sledil očetu, pomeni to, da se je v zvezi z njim upoštevalo tudi, da je bilo za njegovega očeta ugotovljeno neko nelojalno ravnanje, kar je v nasprotju z mednarodnimi načeli prava. Ob upoštevanju, da se nelojalnega ravnanja v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji v postopku denacionalizacije ne ugotavlja ter da nelojalno ravnanje njegovega očeta ni bilo ugotovljeno s kakršnokoli odločbo niti v letu 1948, je obstoj tega pogoja kot podlage nepriznavanja državljanstva njegovemu očetu nevzdržen, zanj pa nedopusten. Če se je njegovo državljanstvo ugotavljalo samostojno, kar se da razumeti iz sklicevanja tožene stranke na zakonsko določbo, sprejeto v letu 1948, pa bi bilo treba zanj navesti, kaj nelojalnega je storil, saj mu ni bila nikoli vročena nobena obsodba in zoper njega se tudi ni vodil noben postopek. Evidenca o posameznih osebah kot osebah nemške narodnosti po njegovem mnenju ne more biti podlaga za sklepanje, da je neka oseba res bila oseba nemške narodnosti. Njegova pooblaščenka si je pogledala evidence v Arhivu Republike Slovenije in ugotovila, da gre za evidence v obliki prostih listov, brez kakršnegakoli podpisa in pečata, da so posamezna imena oštevilčena od številke 1 dalje pri vsakokratni novi začetni črki priimka. Prav tako pa tudi ni nobenega dokaza o tem, kdo je bil tisti, ki je vpisoval narodnost posamezne osebe, saj je on kot pravni naslednik svojega očeta prepričan, da oče ni nikdar vpisal nemške narodnosti, saj se je vedno štel za Slovenca, kar enako velja tudi zanj. Poleg tega, da je neka oseba izpolnjevala pogoj statusa nemške narodnosti, je bilo za uporabo spremenjenega 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948 potrebno izpolnjevati tudi pogoj nelojalnega ravnanja, pri čemer kot nelojalno ravnanje že zaradi samega besedila spremenjene zakonske določbe ni bilo mogoče šteti zgolj narodnostnega statusa. Nelojalno ravnanje je moralo biti konkretizirano in ugotovljeno po takratnih oblasteh v letu 1948. Torej bi glede na določbo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji bil upravičen do seznanitve o tem, kakšno nelojalno ravnanje mu je bilo očitano oziroma dokazano ter kdaj in v katerem postopku. Ne soglaša z razlago tožene stranke, da je spremenjena zakonska določba 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ veljala že od leta 1945. To je tako, kot da bi bilo rečeno, da se leta 1948 šteje, da je bila oseba že 1945 leta mrtva, pa čeprav je nesporno jasno, da je v obdobju od 1945 do 1948 leta ta oseba živela. Ker gre za urejanje vprašanj v zvezi s statusom neke osebe, spremenjene zakonske določbe po sami njeni vsebini ni bilo mogoče uporabiti retroaktivno. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V stvari gre za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva tožnika, v zvezi s 63. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, v nadaljevanju ZDen). Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu; v tem postopku ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju: zakon o državljanstvu FLRJ), ki je prenehal veljati z uveljavitvijo kasnejšega zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64), se uporablja za ugotavljanje državljanstva po dosedanjih predpisih na podlagi 39. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju: ZDRS) v zvezi z 2. odstavkom 9. člena in 3. odstavkom 63. člena ZDen. Po določbi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini (ob uveljavitvi 2. odstavka 35. člena tega zakona dne 4.12.1948, Uradni list FLRJ, št. 105/48) in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ker tožnik ni bil vpisan v evidenco državljanstva, se je ugotavljal obstoj njegovega jugoslovanskega državljanstva v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen. Glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen v postopku za ugotovitev državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Pri uporabi navedene določbe gre namreč za zakonsko fikcijo, kar po mnenju sodišča pomeni, da pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov, navedeni pogoj vselej obstaja in ga zato upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka pa tega v postopku ne more izpodbijati.

Iz navedenega izhaja, da sta bila upravni organ prve stopnje in tožena stranka pri ugotavljanju tožnikovega državljanstva dolžna upoštevati določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, uveljavljeno z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) na način, kot izhaja iz zadnjega stavka 3. odstavka 63. člena ZDen, v zvezi z določbo 2. odstavka 9. člena ZDen. To pomeni, da sta morala upoštevati retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Sporna dopolnitev 35. člena citiranega zakona z novim 2. odstavkom namreč pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena navedenega zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej (28.8.1945). Zato so tožnikovi tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni.

Ker ni sporno, da je tožnik na dan uveljavitve novele zakona o državljanstvu FLRJ dne 4.12.1948 živel v tujini, je torej bistvena za ugotovitev državljanstva njegova narodnost. Ker je po določbah 3. odstavka 63. člena ZDen in 29. člena ZDRS prvostopnemu organu dano prej opisano pooblastilo za ugotavljanje državljanstva, je treba upoštevati, da se po določbi 2. odstavka 159. člena ZUP kot dokazilo lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine oziroma mikrofilmska kopija listine ali reprodukcija te kopije. Prvostopna odločba navaja, da je iz popisa prebivalstva, ki ga hrani tukajšnji sekretariat, razvidno, da je pod št. ... vpisan tožnikov oče kot oseba nemške narodnosti; in da je iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 24.2.1993 razvidno, da je tožnikov oče vpisan tudi v "Izpisu Nemcev iz ljudskega štetja od 31.7.1941" s tem, da je tožnik kot mladoleten v državljanstvu in narodnostni pripadnosti sledil svojemu očetu. Uporabljeno arhivsko gradivo bi moralo biti bolj natančno označeno, zlasti glede tega, kdo in na podlagi česa ga je sestavil. Tožena stranka bi morala to pomanjkljivost v postopku na prvi stopnji odpraviti, saj je tožnik v pritožbi proti prvostopni odločbi uveljavljal tudi pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. S pomanjkljivo obrazložitvijo odločbe prve stopnje je bilo tožniku tudi otežkočeno ustrezno izpodbijanje odločbe, iz podatkov v poslanih upravnih spisih pa tudi ni razvidno, da bi mu bila dana možnost udeležbe v postopku (8. in 143. člen ZUP), vendar teh pomanjkljivosti tožena stranka ni odpravila (242. člen ZUP).

Prav tako prvostopni organ in tožena stranka v zvezi z ugotavljanjem tožnikove narodnosti nista presodila, glede na to, da je bil tožnik pred odhodom v tujino v letu 1945 že polnoleten, kako je to dejstvo lahko vplivalo na ugotavljanje njegove narodnosti, saj takrat, ker ni bil več mladoleten, ni mogel avtomatično glede narodnosti slediti svojemu očetu.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka odpraviti navedene pomanjkljivosti in dati tožniku možnost, da se izjasni o dokazih za ugotovitev njegove (nemške) narodnosti in predlaga še druge dokaze. Seveda pa mora tudi tožnik kot stranka v postopku za svoje navedbe ponuditi konkretne dokaze (137. člen ZUP).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42., v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenje.

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).